3. tabu

Življenje. Grozna ideja. Prav zanima me, kdo si jo je izmislil. Prav gotovo kak sadist.  Ali pa je mogoče za vse to kriva človeška domišljavost? Jaz sem najboljši. Najlepši. Najsvetlejši. Jaz sem svet. Vsi smo mentalno moteni. Klub golih pesti je film, ki bi ga morali pogledati VSI. Eleganca ježa je knjiga, ki bi jo morali prebrati VSI. Mogoče bi se potem zavedali živalske narave samih sebe. Vse je kopija kopije kopije. Kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nimamo, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne maramo. Pa vam povem nekaj. Vse mi gre na živce. Najraje bi vsakega, ki ga vidim, brcnila v njegov ignorantski obraz. Moji vrstniki hodijo po učilnici in imitirajo gejevski seks. Prosim vas lepo. Pa naj še kdo reče, da so gimnazijci že zreli. Smejijo se mi, ker vidim svet malce drugače kot oni. Ker zame ni vse samo zabava. Zavedam se posledic. Profesorica nam je rekla, da smo še premladi, da bi razmišljali o globini sveta in smislu življenja. Ona meče vse v isti koš. Samo zato, ker nekateri niso sposobni razmišljati o tem, še ne pomeni, da smo vsi nesposobni. Groza, vam povem. Za domačo nalogo smo morali pisati haikuje.

Steklen kozarec

motna voda življenja.

Utapljamo se.

No, vidite. To je le ena izmed mnogih stvari, ki privrejo iz moje glave, ko sem razburjena. Včasih me ljudje razjezijo do te mere, da jih udarim. Grozno mi je gledati in poslušati diskriminatorne opazke. Pa ne na moj račun, čeprav je tudi teh kar nekaj. Ne, na račun drugih, čisto nedolžnih, malce drugačnih ljudi, ki odstopajo od družbene definicije »normalnosti«. Zakaj narekovaji? Ker »normalnosti« NE moreš definirati. Ne gre. Vsi smo drugačni, vsi smo »normalni«. Ne moreš reči, da si »normalen«. To enostavno ne gre tako. Vsak človek definira sebe kot »normalnega«, vsi ostali so »nenormalni«. Čudno. Ampak to je v človeški naravi.

Včasih ljudje nenamerno izstopamo. Včasih nam ni do tega, da bi bili opaženi, ampak temu ne moremo ubežati.

Upam, da mene niso opazili.

Na svidenje do naslednjič.