Ura je odbila 5.00. Bil je četrtek in v zvokih najpopularnejšega komada dua Moralna Mačka, ki opeva kralja morskih sadežev (ligenj, op. p.), smo se podali na naše tretje popotovanje v okviru projekta Comenius, tokrat z misijo, da v Pulju krstno uprizorimo predstavo Roots of eternity (Korenine večnosti), ki smo jo pripravljali v zadnjem letu in pol, skupaj s kolegi iz Hrvaške in Avstrije.
Izpred GCC-ja nas je odpeljal Matic, ki je pred nekaj dnevi naredil izpit za avto(bus), vozil pa je pod budnim nadzorom izkušenega šoferja Jožeta. Pot je bila precej dolga, a Matic nas je kljub maloštevilnim izkušnjam uspešno pripeljal do prvega postanka. Čili in spočiti, z dovolj vnesenega kofeina v naša telesa, smo zvedavo opazovali stonogo, kako je pred nami izvajala javnosti še ne videne ZUMBA korake. Od opazovanja zapletenih plesnih gibov smo bili pošteno izčrpani, zato smo to zanimivo izkušnjo prenesli v “interbusgalaktični” počitek. Komaj nas je Matic z divjo vožnjo zazibal v ne preveč globok spanec, že smo prispeli v Pulj, ko je krmilo spet prevzel Jože, zignoriral vse prepovedi vstopa avtobusov v razkopani center mesta, prevozil par rdečih luči in za 5 minut ustavil promet pred Istrskim narodnim kazalištem, kjer so nas kolegi iz Avstrije in Hrvaške že čakali, da začnemo z zadnjimi vajami za prihajajoče predstave v Pulju in Celju. Dan je bil precej dolg in naporen. Po tehničnem usklajevanju, spoznavanju odra, individualnih vajah za posamezne scene, med drugim tudi naš prizor prekletstva in vmesnim odmorom za kosilo in hitro kavo na prijetnih 27 °C, smo trdno delali vse do večerje in se peš odpravili do hotela, kjer smo se znašli pred hudo matematično zagonetko, ki jo v učbenikih najdemo pod skritimi poglavji kombinatorike – “kako se porazdeliti po sobah …”?
V petkovo jutro smo se zbudili brez (pre)velikih posledic četrtkove noči (saj poznate pravila o malih petkih?), pozajtrkovali in se polni energije odpravili na zadnje vaje pred premiero naše predstave. Avstrijskim in hrvaškim kolegom smo nato na vajah, poleg predstavljanja glasbene zakladnice našega naroda, predstavili tudi nekatera temeljna literarna dela. Poseben vtis sta tako na nas, kot tudi na avstrijske in hrvaške kolege pustila ravno Pregljeva Matkova Tina in Cankarjeva Francka, ki sta za nekaj trenutkov ponovno zaživeli na odrskih deskah puljskega gledališča. Zadnje vaje je spremljalo tudi vprašanje o neverjetni podobnosti drugega dejanja predstave s filmom Total recall z A. Schwarzeneggerjem, a po besedah avstrijskih kolegov v »overacting« izvedbi. Kljub veliki profesionalnosti pa je koncentracija padala predvsem med pogovori o prejšnji noči, ko smo sicer z intergalaktičnimi pristopi (ne)uspešno reševali težave naše (pre)obremenjene Anamarije.
V sklopu promocije pa smo se dobro uro pred premiero kot promotorji dogodka po arhitekturno bogatem mestnem jedru Pulja sprehodili še v naših intergalaktičnih opravah. Kljub začudenim pogledom, pa smo uspeli doseči naš namen in napolniti dvorano Istrskega narodnega kazališta.
Kot se za uspešno premiero spodobi, smo se vsi sodelujoči odpravili na skupno večerjo, kjer smo proslavili uspešno predstavljen projekt. V znak izredne naklonjenosti pa smo hrvaškim kolegom na poti z večerje predstavili tudi novinarsko žilico Lee in Matica, ki sta v nočni pogovorni oddaji z gostjo Anamarijo poskušala razrešiti simbol rdeče in zelene luči v semaforiziranih križiščih. Dokaz gladkega poteka oddaje pa tudi preskok iskrice in nova simpatija našega šoferja Jožeta, ki se ni mogel upreti čarom naše A. K.
Z zajtrkom smo, kot se po naporni noči to spodobi, pričeli naš zadnji dan obiska v Pulju. Naš odhod pa smo tudi tokrat v intergalaktičnem slogu zaključili s potiskanjem avtobusa na avtocestnem počivališču. Jože je po natančni analizi števcev s pomočjo mladega šoferja Matica prišel do zaključka, da je pregorela avtobusna varovalka ter da nas to ne bo oviralo pri nadaljnji vožnji. Po vožnji čez Istrski polotok smo le prispeli do mejnega prehoda Dragonja, kjer smo ob prestopu meje nepričakovano naleteli na gnečo. Po krajšem postanku v Ljubljani pa smo pot našega intergalaktičnega popotovanja sklenili pred našo staro dobro GCC.
Več fotografij pa si lahko ogledate na FB strani Gimnazije Celje – Center.
