Marjetice so doma v severni Evropi, vendar jih je mogoče najti tudi v Severni Ameriki, Avstraliji, Afriki, Južni Ameriki, ter celo na Islandiji in Grenlandiji. Beseda marjetica izvira iz stare angleščine in pomeni “dnevno oko”. To ime je dobila zato, ker se njeni cvetni listi odprejo ob zori in zaprejo ob mraku. Sicer marjetice spadajo v družino plevela, vendar zaradi svoje enostavnosti in ljubkosti, pogosto, kot “lepotni dodatek”, krasijo naše vrtove in dvorišča.
V antiki je bila simbol pomladi, prebujanja narave in sreče, ki se po dolgi zimi vrne v človeška srca. Tradicionalno je bila vedno delček cvetličnega okrasa Flore, rimske boginje pomladi. Ime bellis, ki pomeni lepa, dražestna, ji je nadel znameniti starorimski učenjak Gaj Plinij, ki je v svojih 37 knjigah Naravoslovja zbral vse naravoslovno vedenje starega veka, tudi o marjetici. Čeprav so jo že v Plinijevem času opevali rimski pesniki, ji je pravo prispodobo mlade ljubezni prineslo šele srednjeveško pesništvo. Takrat je postala simbol ljubezenske predanosti in zvestobe. Številni potujoči pevci so zanjo uporabili ime margarita (margarita pomeni biser) kot prispodobo za lepoto opevane dame in z imenom namigovali na njeno neomadeževanost in odličnost. Če je dama na skrivaj dala šopek marjetic viteškemu trubadurju, je to pomenilo njeno naklonjenost, marjetica v viteškem grbu pa je nakazovala, da je lastnik srečen v ljubezni.
Rod marjetic spada v zelo veliko družino nebinovk. Marjetice najdemo vsepovsod, celo v puščavi ali resavah, čeprav se najbolje počutijo na hladnejših in vlažnih območjih. Uspevajo po poljih, parkih, travnikih in vrtovih ter ob poteh, najbolje v ilovnatih tleh. Cvetijo od pomladi do jeseni in tudi pozimi, kadar jih ne pokrije sneg. Gre za trajnico, kar pomeni, da živi in cveti več let na istem mestu. Ima jajčaste liste, ki sestavljajo pritlično listno rozeto, iz katere požene več stebelc, ki so na senčnih rastiščih kratka, na sončnih pa lahko zrastejo do deset centimetrov visoko. Na njih se razvije eno samo socvetje (košek), v katerem so na robu beli jezičasti, v sredini pa rumeni cevasti cvetovi. Jezičasti cvetovi so po spodnji strani pogosto rdečkasto obarvani, kar opazimo, ko se cvet zapre. Rozeta ob strani vsako leto oblikuje nekaj stranskih listnih rožic in tako imamo vsako leto več marjetic. Razmnožujejo se tudi z drobcenimi plodovi, ki jih veter seje po okolici, a ne predaleč, saj semena nimajo padalc.
V ljudskem zdravilstvu se marjetica že dolgo uporablja. Cenila sta jo P. A. Matthiolus in Hieronymus Bock in jo priporočala predvsem za hitrejše celjenje ran. Današnje ljudsko zdravilstvo jo uporablja za spodbujanje teka, lajšanje raznih želodčnih in jetrnih težav, največkrat pa se dodaja raznim čajnim mešanicam za čiščenje krvi. Uporabljajo jo tudi proti kašlju in pri zdravljenju raznih kožnih bolezni. To pa še ni vse. Spomladi lahko nabiramo zelo mlade pritlične liste, stebelca in popke in iz njih pripravljamo solate, juhe in zelenjavne priloge.
