Holokavst je sistematični genocid Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Začel se je v letu 1941 in je trajal vse do konca vojne leta 1945. Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali dokončna rešitev. Med zgodovinarji in spominskimi organizacijami uveljavljena ocena števila judovskih žrtev je šest milijonov, čeprav točnega popisa ni možno izdelati. Med civilnimi žrtvami dobe holokavsta so bili tudi pripadniki skupin, ki so bile po mnenju nacistov manjvredne (Slovani, Romi in invalidi) ali so imele nezaželene nazore (Jehovove priče, komunisti, isto spolno usmerjeni). A iztrebitve teh skupin se niso lotevali tako metodično (posebej Slovanov, med katerimi so imeli privilegiran status narodi, kot so Bolgari, Hrvati in nekateri Ukrajinci), zato jih mnogi ne obravnavajo kot žrtve holokavsta v ožjem pomenu besede, medtem ko so imeli Judje v nacistični ideologiji poseben status »protirase«.
Jude so sistematično stradali ter silili k prisilnemu delu na vse možne načine nato pa so jih zaplinili ali celo sežgali. Mučenje in pobijanje zapornikov se je izvajalo v koncentracijskih ter uničevalnih taboriščih, posejanih po vsej Evropi. Pogosto so za izvajanje množičnih usmrtitev uporabljali strupene pline. Sintetični pesticid, ki so ga uporabljali za zaplinjanje ljudi je bil pogosto Zyklon B. To je umetni pesticid, ki je vseboval strupen plin vodikov cianid, ki deluje kot krvni strup. Največje koncentracijsko taborišče je bilo Auschwitz v katerem je umrlo 1,1 miljona ljudi, od tega 10.000 Slovencev.
Nemci so konec leta 1941 na okupiranem ozemlju Poljske pričeli graditi dodatna taborišča in širiti obstoječa koncentracijska ter delovna taborišča. Za razliko od slednjih so bila uničevalna taborišča specializirana za učinkovito pobijanje, v ta namen so vanje namestili plinske celice. Šlo je za nadgradnjo sistema ubijanja, ki so ga prej preizkusili v programu Aktion T4 za odstranitev invalidov in duševnih bolnikov. Med drugimi taborišči, ki jih včasih imenujejo uničevalna, so Mali Trostinec blizu Minska v okupirani Sovjetski zvezi (tam naj bi umrlo 65.000 internirancev, večina je bila ustreljenih, nekateri pa tudi zaplinjeni v tovornjakih), Mauthausen v Avstriji, Stutthof pri poljskem Gdansku in Sachsenhausen ter Ravensbrück v Nemčiji. Vsa taborišča v Avstriji, Nemčiji in na Poljskem so imela plinske celice za ubijanje internirancev, ki so bili označeni kot nezmožni za delo.
Žrtev holokavsta se spominjamo tudi v Sloveniji. Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je v svoji poslanici ob začetku redne seje DZ v ponedeljek poudarila, da se moramo vsi boriti proti sodobnim oblikam antisemitizma in sovraštva. Obenem je opozorila, da se sovražni govor, ki preplavlja socialna omrežja in se zažira v spletne razprave, vse bolj širi tudi v političnem diskurzu. Pred tem so se v nedeljo žrtev holokavsta s spominsko slovesnostjo v Ljubljani spomnili tudi pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Slavnostna govornica, ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, je ob tem poudarila, da si je treba prizadevati za zajezitev kulture sovraštva, saj ta lahko privede do najhujšega nasilja in zla. Osrednja spominska slovesnost v Sloveniji je danes, v petek, organizirajo pa jo Judovski kulturni center Ljubljana, Mini teater, Judovska skupnost Slovenije ter Liberalna judovska skupnost Slovenije, z slavnostno govornico – predsednica državnega zbora. Spominska slovesnost s polaganjem venca bo tudi na Judovskem pokopališču v Dolgi vasi pri Lendavi, v Mariboru pa bodo odprli dokumentarno razstavo “Kljub vsemu – Preživeti!”
