Pravljica je ena izmed domišljijskih pripovednih zvrsti ljudskega slovstva, ki s svojimi zapleti in razpleti pogosto odseva življenje in mišljenje ljudi tako danes kot v davni preteklosti. V pravljicah velikokrat nastopajo škratje, velikani, čarovnice in vile, saj gre za pripoved, ki s pravljičnimi liki, bralcu ali poslušalcu ustvari lastni pravljični svet. Pravljice se ločijo od legend, verskih mitov in ljudskih pripovedk, predvsem po prikazovanju pravljičnih subjektov z izrazitim karakternim kontrastom ter časovno oziroma krajevno nedoločnostjo. Ohranjajo se v ustni in pisni obliki in čeprav so danes namenjene predvsem otrokom, so bile do 18. stoletja v zabavo skoraj izključno odraslim poslušalcem.
Pravljice so prava bogata in neizčrpna zakladnica ljudske iznajdljivosti in duhovitosti. Po nastanku in izvoru so ena najstarejših oblik besedne umetnosti. Zanimivo je dejstvo, da najdemo zgodbe, ki so podobne pravljici Lepotica in zver, že v antičnih časih pri Grkih pa tudi v Indiji, pravljico Janko in Metka pa so odkrili tudi na Karibih. Mogoče je presenetljivo, da je Pepelka stara nekaj tisočletij in obstaja v tisočih različicah po vsem svetu. Pravljice so se širile z ustnim izročilom, zato je tudi razumljivo, da so se ves čas spreminjale. To je bilo odvisno od razmer, v katerih so nastajale, in tudi od zapisovalca, ki si je lahko ob tem privoščil svojo umetniško svobodo.
Najstarejše zapisane pravljice izhajajo iz Egipta in Indije. Najstarejša indijska zbirka pravljic se imenuje Pančatantra ali Peteroknjižje, saj obsega pet knjig. Velja za učbenik politične modrosti, saj pesniško podaja umetnost vladanja, prav tako pa tudi splošnega razumevanja sveta in življenja. Naslednje zelo stare so arabske pravljice Tisoč in ena noč, ki so prišle v Evropo šele v 18. stoletju po zaslugi Francoza Gallada. Leta 1550 je v Benetkah izšla zbirka pripovedi z naslovom Prijetne noči, ki jih je pisec, Giovan Francesco Straparola, povečini povzel iz ljudskega izročila. Leta 1634 pride v Neaplju do objave zbirke pravljic Giambattista Basileja z naslovom Pentameron. V zbirki se moč ljudskih pripovedi na očarljiv način združuje z igrivostjo baročnega pisca, ki je tekste bogato okrasil ter jih zabelil z ironijo im humorjem. Stoletje zaključi Charles Perrault z zbirko osmih najbolj znanih ljudskih pravljic – Pravljice mame Goske. On je tudi prvi zapisal Rdečo kapico, Pepelko in Trnuljčico. V 18. stoletju so ljudske pravljice postale prava moda. Poleg fantastičnih vilinskih zgodb, ki so jih vneto ustvarjale domiselne dame francoskega dvora, je novo modo močno vzpodbudila zbirka Tisoč in ena noč. V 19. stoletju so pravljice doživele pravo zmagoslavje. Odločilno besedo so imeli tokrat nemški predstavniki. Brata Jakob in Wilhelm Grimm sta s svojo zbirko Kinder- und Hausmarchen, ki je izšla leta 1812, dvignila pravljice v območje literature in obenem v predmet znanosti.
Pripovedovanje pravljic ima velik vpliv na razvoj otrokovih čustev, moralnega čuta in osebnosti, vendar morajo biti starši pozorni na to, da zahtevnost pravljic prilagajajo razvojni stopnji otroka. Pravljice se namreč med seboj precej razlikujejo, in sicer po zahtevnosti, vsebini in tudi svoji sporočilnosti. Prav tako pravljice otrokom pomagajo pri razvoju govornih in bralnih sposobnosti, z njimi slednji stopijo v stik s svojo domišljijo in se naučijo kako jo graditi.
