25. november – svetovni dan “KORUZE”

Dan koruze praznujemo vsako leto, da obeležimo posebno vlogo, ki jo je imela koruza v zgodovini prehrane. Koruza, ima starodavno in zanimivo zgodovino ter igra osrednjo vlogo v številnih domačih mitih in legendah. In vsakdo, ki je že jedel koruzo v storžu s kremastim maslom in ščepcem soli ve, da si koruza več kot zasluži svoj praznik.

Ameriški domorodci so s pomočjo svojih legend sledili zgodovini koruze od začetka časov. Verjeli so, da je koruza hrana bogov, ki so ustvarili Zemljo, zato je imela osrednjo vlogo v številnih domačih mitih in legendah. Postalo je tudi eno njihovih najpomembnejših živil. Pravzaprav sama beseda koruza izhaja iz španske avtohtone besede za rastlino. V takšni ali drugačni obliki je koruza predstavljala približno 65 odstotkov domače prehrane. Pravzaprav je bila koruza za domorodce tako pomembna, da ko so Evropejci prvič prišli v Severno Ameriko iskat zlato in so domorodce vprašali, ali je tam kakšna dragocena rumena snov, so jim domorodci pokazali koruzo, saj zanje ni obstajalo nič bolj vrednega kot to žito. Evropski naseljenci so s seboj prinesli lastna žita, vendar so kmalu ugotovili, da se njihov ječmen in oves v Severni Ameriki ne obneseta tako dobro kot v Evropi, zato so začeli mleti koruzna zrna in z njimi delati moko. Tako kot domorodci so tudi kolonialni kmetje ugotovili, da imajo različni deli rastline številne uporabne stranske proizvode in namene. S storži so zanetili ogenj in zakurili počasi goreče ognje. Njeno steblo in liste so uporabljali za krmo živini. Iz luščin so izdelovali metle in dna stolov ter podlagali vzmetnice in ovratnice za vprežne živali. Koruza je bila prva poljščina, ki so jo udomačili Indijanci, in ta impresivna poljščina se danes uporablja v številnih vrstah hrane, vključno z žvečilnimi gumiji, kruhom, koruznimi kosmiči in pokovko.