Barman je oseba, ki pripravlja in streže alkoholne ali brezalkoholne pijače za šankom, običajno v licenčnem obratu, pa tudi v restavracijah in nočnih klubih; občasno tudi na zasebnih zabavah. Barmani pogosto vzdržujejo tudi zaloge in inventar za bar. Poleg strežbe piva in vina lahko barman na splošno meša tudi koktajle, kot so Cosmopolitan, Manhattan, Old Fashioned in Mojito.
Pionirji barmana kot resnega poklica so se pojavili v 19. stoletju. Jerry Thomas je vzpostavil podobo natakarja kot ustvarjalnega profesionalca. Harry Johnson je napisal priročnik za barmane in ustanovil prvo svetovalno agencijo za upravljanje barov. Na prelomu 20. stoletja je bilo malo manj kot polovica barmanov v Londonu žensk, na primer Ada Coleman . »Barmanke«, kot so jih imenovali, so bile običajno hčere trgovcev ali mehanikov ali občasno mlade ženske iz »boljšega« sloja, ki so bile »vržene na lastna sredstva« in so potrebovale zaslužek. Barmanstvo je bilo pogosto povezano z boji marginaliziranih skupin v delovni sili, kot so afroameriške ženske.
Po vzponu koktajla v začetku 20. stoletja so se Američani soočili z zakoni o prepovedi zvezne vlade. Vendar pa je kultura barmanov ostala živa ves čas prohibicije. Barmani, ki so delali v podzemnih govornicah, so svojim obiskovalcem še naprej zagotavljali okusne koktajle. Pravzaprav so znani koktajli, kot je gin in tonik, izumljeni v času prohibicije. Po ukinitvi osemnajstega amandmaja in vrnitvi legalne pijače na trg se je obdobje koktajlov na žalost končalo. Ljudje so manj pili in velika depresija je močno omejila zmožnost ljudi, da si kupijo pijačo. Koktajli so bili omejeni na bogate in slavne. Slavnim v Los Angelesu so bili recepti iz starih časov zelo všeč. Toda splošna populacija ne bi več mešala svojih pijač. Individualizem je bil zatrt podobno kot živilska industrija. Industrija je potrebovala preporod in šele v poznih 90. letih smo bili priča resničnemu ponovnemu vzponu koktajl bara.
