Dan, ko se spominjamo ene izmed največjih tragedij v zgodovini človeštva.
Namen dneva spomina na trgovino s sužnji in njeno odpravo je doseči, da bi trgovina s sužnji postala del kolektivnega spomina. Na ta dan naj bi se spomnili tako zgodovinskih vzrokov ter načina delovanja, kot tudi dolgoročnih posledic suženjstva po vsem svetu.
Kljub temu, da sta suženjstvo in odprava le-tega preteklost, pa sta ključnega pomena za razumevanje sedanjosti, v kateri še vedno obstajata rasizem in diskriminacija, ki sta dediščina tragičnega poglavja zgodovine.
Suženjstvo je bilo prisotno že v vseh antičnih in pred-antičnih družbah na vseh celinah in kulturah. Prav tako je bilo kot sestavni del družbene ureditve poznano v kitajski in mezopotamski kulturi. Hamurabijev zakon (18. stoletje pr. n. št.) predpisuje smrt za kogarkoli, ki pomaga pri pobegu sužnja ali mu nudi zavetje. V fazi Rimskega imperija so sužnji in trgovanje postali pomemben del gospodarstva. Več kot četrt prebivalstva starega Rima so bili sužnji, ki so bili del gospodinjstva, razvedrila (gladiatorji, seksualne predstave), učitelji in delavci pri težkih opravilih. Z velikim obsegom se je suženjstvo nadaljevalo v srednjeveški Španiji in Portugalski, kjer je bilo poznano v obliki fevdalizma, vojnih ujetnikov in prostega trga z ljudmi.
Največ zasužnjenih je izviralo iz osrednje in zahodne Afrike. Na obalah so Afričane lovili domači vladarji in evropski trgovci ter jih v Ameriko pripeljali kot zastonj delovno silo. Sredi 17. stoletja so suženjstvo opredelili kot “rasno kasto” – sužnji in v začetku tudi njihovi potomci, so bili zakonita last njihovih lastnikov; pravno so bili blago ali enote dela, in so jih na trgih prodajali z drugim blagom in storitvami. Študije kažejo, da so čez Atlantik poslali več kot 12 milijonov Afričanov, pri prevozu pa jih je umrlo med 1,2 in 2,4 milijona.
Iz Evrope so številnim afriškim vladarjem in trgovcem od leta 1440 do leta 1833 vozili različno blago – orožje, strelivo, potrošne dobrine in tovarniško proizvedeno blago. V Afriki so naložili zasužnjene Afričane ter jih preko Atlantika vozili v Ameriko, kjer so natovorili blago, ki so ga pridelali s suženjskim delom, in ga vozili v Evropo. Tako je bil trgovski trikotnik sklenjen.
Suženjstvo se je v obliki tlačanstva nadaljevalo v Rusiji, nacistična Nemčija pa je med drugo svetovno vojno zasužnjila več kot 12 milijonov ljudi, ki jih je država označila kot nezaželjene.
Najbolj razširjen pozdrav na svetu »ciao«, ki izvira iz Benetk, pa svoj izvor skriva ravno v tej tematiki. Vsi smo seznanjeni, da izvira iz italijanskega jezika, vendar redko kdo pozna njegov pomen. Edinstven pozdrav na svetu pomeni tako dobrodošlico kot tudi slovo. Beseda izvira iz fraze “s-ciao” ali “s-ciao su”, kar dobesedno pomeni “jaz sem tvoj suženj”.
Prepoved suženjstva se je začela že z Ašoko, ki je vladal Mavrom, nato se je v času državljanske vojne nadaljevala v Ameriki, leta 1807 pa korak naredi tudi britanski parlament, ki prepove trgovanje s sužnji na območju Britanskega imperija. Postopoma so nastajali različni zakonodajni vplivi na zmanjšanje sužnjelastniških odnosov; Z letom 1808 je bil na primer prepovedan uvoz sužnjev v ZDA, še vedno pa je bila dovoljena trgovina znotraj ZDA. Aktivizem je tako velikokrat pomenil le organizirano tihotapstvo ljudi v emancipacijo, kjer so sužnji pridobili državljanstvo, delovno mesto in prenočišče. Izvolitev Abrahama Lincolna, ki se je med volitvami jasno izrazil za nasprotnika sužnjelastništva, je ZDA skoraj nemudoma pahnila v državljansko vojno. Med vojno je Lincoln uvedel takojšnjo osvoboditev sužnjev, ki so se aktivno udeležili vojnih spopadov proti konfederacijskim silam. Leta 1948 je Generalna skupščina združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, v kateri je bila prepoved suženjstva jasno navedena kot mednarodno priznana človekova pravica vsakega zemljana.
Leta 1971 se je na ta dan zgodila največja vstaja sužnjev na Haitiju. Ta dogodek je zaznamoval začetek dolgotrajnega procesa izkoreninjenja suženjstva po svetu.
A čeprav je bilo uradno suženjstvo ukinjeno že dolgo nazaj, aktualni primeri kažejo na to, da je še kako živo, in da je celo donosnejše. Po ocenah mednarodne organizacije za delo je na svetu okoli 21 milijonov ljudi, ki delajo v suženjskih razmerah. To, tako imenovano sodobno suženjstvo, ima mnogo oblik, ki zajemajo prisilno prostitucijo, neplačano ali slabo plačano delo, delo za odplačevanje dolga in poroke mladoletnic. Te oblike so prisotne predvsem v svetu, ki ga zaznamujejo vojaški spopadi in revščina. Največ sodobnih sužnjev je tako v Indiji, glede na odstotek prebivalstva pa so razmere najbolj zaskrbljujoče v afriški državi Mavretaniji, kjer kar štirje odstotki vsega prebivalstva živijo v sodobnih oblikah suženjstva.
Poleg tega se je v 21. stoletju zelo razširila trgovina z ljudmi, ki predstavlja dodatno nevarnost in aktualen družbeni problem. Da nanj nismo imuni niti v naši domovini, priča ustanovitev in delovanje društva Ključ, ki se ukvarja s preprečevanjem trgovanja z ljudmi. Žal poročajo o preštevilnih primerih trgovine z ljudmi, ki se vsako leto dogajajo tudi pri nas. Trgovina z ljudmi namreč takoj za trgovino z mamili in orožjem predstavlja tretjo najbolj dobičkonosno dejavnost organiziranega kriminala.
