Glasuj za NAJ KRATKO ZGODBO GCC 2017!

9. tradicionalni natečaj NAJ KRATKA ZGODBA GCC je prinesel 14 kratkih zgodb.

Kot veste, razglasimo 2 naj kratki zgodbi: eno izberete mentorici razpisa (profesorici Ljuba Koprivc Bertoncelj in Tanja Tratenšek) eno pa mi dijaki. Slavnostna razglasitev obeh piscev zmagovalnih zgodb bo v petek, 1. decembra, na prireditvi Ta veseli dan kulture.

Dijaki lahko svoj glas oddate do četrtka, 30. 11. 2017, do 17.00.

  • Glasujete lahko enkrat in samo za eno zgodbo, zato pazite, da boste vse zgodbe dobro prebrali, preden se boste odločili, kateri boste namenili svoj glas.
  • Svoj glas oddate po e-pošti: najkratkazgodba@gcc.si
  • Ob glasovanju zapišite tudi svoje ime, priimek in razred, saj bomo med vsemi prispelimi glasovi enega izmed vas nagradili.

Vse zgodbe so objavljene pod psevdonimi.

Vabljeni k branju in glasovanju. 🙂

[tabgroup]
[tab title=”Zaprašena skrinja”]

Sedim na vlaku ter se bližam domu. Premišljujem, kdaj sem nazadnje bila doma za božič … Nikoli nisem rada prihajala domov, sploh za praznike. Vedno sem sovražila druženje ob božičnem drevesu, vse prisiljene nasmehe, pretvarjanje, da smo popolna družina, ker to pač nikoli nismo bili. Zato sem tudi »zbežala« tako hitro od doma. In nikoli se nisem nameravala vrniti, pa vendar se vračam … Vlak je prispel, izstopim. Iščem koga poznanega, vendar ne najdem nikogar … sprehajam se po postaji sem ter tja. Pokličem mamo in ta mi pove, da bodo prišli šele čez 15 minut. Sedem na klop in opazujem železnico … Nasmehnem se, haha, kako smešno… Pred 10 leti sem takole čakala vlak, le da sem sedaj srečna … zdolgočasena, vendar srečna. Takrat nisem bila. Bila sem nesrečna in prizadeta. Fant, s katerim naj bi skupaj odšla v Ljubljano, me je pustil na cedilu. Jaz pa sem mislila, da se bova nekoč poročila, imela otroke in bova srečna. Ampak bila sem navajena na razočaranje, to je ena izmed stvari, za katere sem hvaležna družini.

Znan glas za mano zakliče moje ime, obrnem se. Mama je. Stopi do mene in me objame. Presenečena sem, nikoli me ni objela. Za njo stojita oče in sestra, spet s tistim lažnim nasmehom, objameta me.”Kaj je z vami?! Mar je dan objemanja?” kričim v sebi. Odpravimo se domov. Ko se pripeljemo v našo ulico, me stisne pri srcu. V glavi se mi zavrti film, kako sem na tej cesti igrala košarko s prijatelji, se lovila, ustvarjala spomine … čudovite spomine. Kako sem lahko pozabila na vse to?

Ko stopim v hišo, me oplazi nekakšen srh. Strah me je preteklosti, bežala sem pred njo. Za trenutek pomislim, da bi zbežala, vendar si premislim. Stopam po stopnicah in zavijem v svojo sobo. Enaka je. Majhna, hladna ter temna zaradi premajhnega okna. V omaro pospravim oblačila, torbo pa pospravim pod posteljo. Ampak pod posteljo zagledam še nekaj. Temno rjava skrinja kuka izpod postelje. Vzamem jo ter z nje obrišem prah. Ko jo odprem, mi v oči stopijo solze. Oh …V njej najdem slike iz otroštva, ljubezenska pisma, razne spominke … Vzamem slike. Na vseh sem tako srečna, brezskrbna. Kaj se je zgodilo z mano? Tako polna energije sem bila. Čisto sem pozabila na lepe trenutke … samo slabih se spominjam. Na dnu skrinje je suh šopek s pismom … hmm … zdaj se spomnim, on mi ga je poslal, vendar ga nisem uspela prebrati. Vzamem pismo in začnem brati … O, moj bog!

Draga moja!

Rad imam naš kraj, ljudi, ki živijo tukaj. Ne morem kar oditi. Tudi ti ne bi smela … ostani tukaj z mano … Poroči se z mano! Ljubim te in
če boš odšla, ne vem, kaj bo z mano … pomisli na svoje prijatelje, družino … Ne moreš kar oditi! Prosim premisli,

Tvoj

Zraven je šopek in prstan. Stečem po stopnicah. Ven ter do konca ulice, kjer je živel, preden sem odšla. Začnem trkati … nihče ne odpre. Joj, prepozna sem, odšel je … Za mano priteče sestra. Pove mi, da je pred mesecem umrl. Imel je prometno nesrečo. Sedaj izza hiše pride njegova mama. Objame me ter me vpraša, ali bi šla z njo na pokopališče. Nesla mu bo šopek na grob. Strinjam se. Ko hodiva, jo vprašam, kaj se je zgodilo.

“Veš, nikoli te ni nehal ljubiti … šel je k tebi, če bi ostal samo še trenutek, bi se mu zmešalo. Videlo se mu je, da ne more živeti brez tebe. Na cesti se je vanj zaletel avto, voznik je bil pijan, ampak je preživel … moj sin … moj sin pa je umrl. Ampak vem, da bi si želel, da ti povem, da nikoli ni obupal nad tem, da boš nekoč spet prišla sem. Hotel bi, da uživaš v življenju, da sprejmeš družino, takšno kot je, saj te le oni nikoli ne bodo zapustili”. Ko sva prispeli do njegovega groba, sem bila vsa v solzah … “Pustila te bom samo”. Počepnem h grobu, k njemu ter mu povem, da ga tudi jaz še vedno ljubim in ga nikoli ne bom pozabila. Potem pa sem zaslišala njegov glas: “Pojdi in uživaj, draga moja! Vedno bom tukaj.” Nasmehnila sem se in rekla: “Vem, da boš”. Vstala sem, pogledala njegovo mamo ter začela teči.

Odločila sem se, da bom ostala tukaj. Sprejela sem družino in res se bolje razumemo. Obudila sem stara prijateljstva. In vsak dan grem k njemu. Čeprav ga ne vidim, vem, da je ob meni. Je kot oaza v tej puščavi. In neizmerno sem mu hvaležna.

SONČEK[/tab]

[tab title=”10 dni”]

Ali poznaš občutek, ko si želiš živeti samo svoje sanje in ko si to tako močno želiš, da sanje postanejo resničnost? To se mi pogosto dogaja, resničnega sveta okoli sebe pa ne morem spremeniti.

Zazvonila je zadnja ura v tem šolskem letu. Sledil je očetov klic in kmalu smo se že vozili po sivi cesti vse tja do mesta čisto na koncu otoka Krka. Ko smo prispeli, nismo razmišljali o ničemer drugem kot o morju. S čolnom smo se odpeljali do Jelenjega otoka, ki ga varuje svetnik Grgur. Tam smo se srečali z Njim, ki ga dolgo nosim v srcu, vendar se že dolgo nisva videla. Vseeno pa sva hitro začutila drug drugega. Sledili so pogovori, vse do poznega sončnega zahoda. Ko je v naslednjih dneh prihajal na obiske, so najine pogovore poslušale zvezde. Skupaj pa sva počela še mnoge druge prijetne stvari. Čas mojega morja je minil in morala sem domov, On pa je še ostal. Poslovila sva se z nasmehom na licih, s toplim objemom in stiskom rok ter z obljubo, da se čez dva tedna spet vidiva.
Šla sem domov, kjer me je čakal Nekdo, malo odtujen meni tako kot jaz njemu. Nisem posebno razmišljala o naju. Hkrati pa sem začutila, da se me je začel izogibati. Štirinajst dni doma je hitro minilo in že sem bila spet v družbi Njega in pričakovala …

Umila sem si zobe, pripravila posteljo, malo poslušala glasbo in razmišljala o preteklih dnevih. Vse lepe stvari se mi dogajajo z njim, a kaj ko me tam nekje daleč stran čaka. Težke misli te hitro utrudijo, zato sem stopila v svoj kraj. Pa sem šla v svojo fantazijo. Tam se vse želje spremenijo v resnične stvari. On je v mojem objemu, čeprav me Nekdo čaka, vsaj tako sem mislila. Te sanje so se mi ponavljale vsako noč, vsak večer z Njim, v dolgih pogovorih na plaži in povsod z Njim. Vse kar sem počela z Njim, se mi je zdelo zelo narobe, ampak vseeno sem bila neskončno srečna. On me je spravljal v smeh s svojim nedolžnim otroškim vedenjem, medtem ko je Nekdo gradil zidove pred mano. Začutila sem tisti prijetni občutek radosti, ki se je vrnil. On je ta, s katerim želim iti nekam, biti z njim. Vsak večer tam pri hiši, tam le bežen objem ali dva, mil pogled v njegovih očeh, nasmeh, zvok obračanja pedal na kolesu in njegova senca tam na vrhu hriba, ki se je tisti dan še zadnjič ozrla za mano. Tako so minili najlepši dnevi mojih najlepših počitnic. Torbe so že zložene v avtomobilu, še zadnji opravki in čas je za odhod. Vsi me čakajo, ko mi On še reče tiste tri najslajše besede in mu jaz vrnem objem. Povem mu, da bom nekaj v svojem življenju spremenila.

Pozno v noči ležim doma v postelji, razmišljam o vsem, kar moram narediti. Nekdo me je prehitel, tega nisem pričakovala, kratko obžalovanje, ampak zdaj je treba naprej. Počitnic še ni konec, kupim karto za vlak in grem. Tam me na postaji čaka On, mi podari objem in ljubeč pogled. Z roko v roki greva skozi največje slovensko mesto, nato trola do njegove hiše ter pogovori z vmesno tišino. Moje sanje so končno postale resničnost.

Nekaj časa je vse popolno, ampak sanje morajo včasih ostati samo sanje. On je otrok, ki še ni dorasel, ne zmore pritiska iz okolja, jaz pa sem si po tistem času z Nekom obupno želela nekoga drugega. On je moja poletna romanca, jaz njemu prav tako. Nekaj sladkega, a kratkega. Nekaj, kar je bilo. Tisti čas, ki sem ga preživela z Nekom, sem skušala pozabiti, ampak to je nemogoče, ampak neizogibno. Nekdo je postal del mene in bo to tudi ostal. Ko se sedaj ozrem v tisti moj slepi in zasanjani čas, najdem veliko napak, ampak moja želja po sanjah je bila takrat prevelika, da bi se jim odpovedala.

Se mi bodo moje sanje še kdaj v življenju uresničile?

Slepa in zasanjana[/tab]

[tab title=”Nekoga moraš imeti rad”]

Od svojih otroških dni se ne spominjam prav veliko. Ravno toliko, da se ob hipnem, bežnem drobcu, ko se ustavi v mojih mislih, v srcu rodi nostalgična toplina, za katero bi bilo morda včasih bolje, da je ne bi bilo. A včasih toplina ni zgolj hipna, utelesi se vame in razjeda otopelo praznino, ki jo je bila pustila prejšnja. Prejšnja toplina, prejšnji spomin. Prejšnja sreča, prejšnja bolečina. Tiho si želim, da bi spomin žível večno, a hkrati se oziram v daljavo in upam, da mine, ravno preden vest predrugači staro, skoraj zaceljeno, rano, da potlej skeli pristneje kot kadarkoli poprej. Ko v srcu vlada spomin, takrat je vse drugo brez pomena, izgubi veljavo. Le solza počasi pada po licu in narekuje drugačno resničnost, ki je včasih ni možno razumeti. Vsak človek je zase resnica in vsak spomin tudi. Zatorej, ko utone v pozabo tisti temni, neraziskani del nas, izgubi svoj lesk in je tako kot vse podvržen minljivosti; a če je dovolj močan, da dušo nase opominja večno, je premagana tudi minljivost. Prav vsak bi moral imeti enega tistih spominov – tako resničnega, da ga lahko vnovič podoživi, tako mogočnega, da ga lahko vnovič boli, in tako čistega, da ga lahko vnovič ljubi.

Meni najčistejši izmed vseh je spomin na večere, ko vztrajno nisem hotela zatisniti oči in je ura brezbrižno odzvanjala, da se je zdelo že skoraj priganjajoče. Večeri so se potihoma prevesili v noči, v srcu pa je vladal strah. Strah pred nepoznano bolečino, ki jo prav vsak nekoč mora spoznati. Pomirile so me le besede … A ne tiste vsakdanje, brezpomenske in prazne. Besede, ki zvenijo lepše že zgolj zato, ker so rojene iz čiste materinske ljubezni, in ni je trdnejše vezi, ki bi jo bila skovala z leti, kot je ta, ki se je udejanjala v teh večerih in nočeh.

Vsak večer je mati z istega kota, iste police, vzela isto knjigo in brala vnovič iste verze. »Nekoga moraš imeti rad…« Morda nisem razumela vsake besede, a nedvomno sem razumela ljubezen, ki jo je zmožna čutiti le otroška duša, še neobremenjena s strani tujih grehov – duša, ki še hrepeni, in duša, ki še sanja. In tudi če nisem razumela, je bilo tako lepo, da je od lepote že skorajda skelelo in hrepenečemu otroškemu srcu je bilo to dovolj. Brala je s tihim, nežnim glasom. Oči so žarele, da je bilo moč čutiti njeno srečo in njeno ljubezen.

Te besede so se tako močno zakoreninile v moje misli, da le redko mine dan, ko se ne bi vsaj za trenutek ustavila v toku časa, se uprla minljivosti in jih tiho, sama zase, ponavljala. A nikoli brez pomena, nikoli mehansko. Besede so žive, bijejo z mano, rastejo z mano. Spominjam se platnice knjige, vseh oblik in barv, spominjam se šumenja njenih strani, na katerih so črno na belem zaživele besede, da je belina papirja ponižno klonila pred njimi. Spominjam se materinega dotika in poljuba, ki sta bila enako lepa in enako pristna kot besede v knjigi. Spominjam se, kako sem kasneje, v večeru, ko zopet nisem mogla zatisniti oči in mi je družbo delal le sij ulične svetilke, z drugega kota, druge police, vzela isto knjigo in sama brala iste verze in kako se je takrat v srcu čutilo, da je tako prav. Mislim, da se tako človek zaljubi. Zaljubi v resnico, zaljubi v besede, ki so le drobne črke, iz katerih zraste nepopisna moč, da ugonobijo še tako mogočno tišino. In ob teh verzih je ta moč rastla v nebogljenem otroku, ki je iskal svojo bit in blodil po poteh tujih spoznanj z enim samim vodilom: »Nekoga moraš imeti rad…« Kadarkoli se je svet poigral z naivno otroško dušo, je hrepenenje bdelo nad mračnimi grenkobami življenja, vera je razsvetljevala temo in v globini vseh globin je glas tiho prigovarjal: »Pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen …« Ko je srce samo s sabo v svoji samoti nadvladalo umu in bílo za vsak greh, vsako nečistost in vsak poraz, takrat je veter nosil glas: »Nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine …« In ko so se na razpotju oči vnovič zazrle v krivo pot, ko se je telo klavrno opoteklo in skorajda omagalo pod težo lastnih nog, ko so se ustnice tresle od strahu, ko je bila roka stisnjena v pest od jeze in želela le udarjati v praznino, takrat se je v spominu zbudil klic: »Nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode…« Ko so se misli izgubile in pobegnile v njihov najprvi svet, da človek ne bi zopet ranil sočloveka, takrat je na valovih utopije vstala pisana beseda in narekovala dalje: »Moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči – nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti«

Nepredstavljivo in neopisljivo je bistvo, ki ga v srcu kroji poezija, ko iz lepote ustvarja bolečino in iz bolečine lepoto. Ko da in vzame, ljubi in sovraži. Sleherna misel, če je le čistega namena, lahko v človeku zbudi vse tisto, kar je v njem najbolj človeškega, ali pa tisto, kar je v njem najbolj krutega, izprijenega in temačnega. Sleherna beseda, če je le iskrenega glasu, lahko človeka nasiti kot opij, da po njej vedno vnovič hrepeni, ali pa ga zapre v ječo lastnih laži, da v pustoti izginja vse, kar je nekoč ljubil. Sleherni spomin, če je le kristalno čist, lahko v srcu pusti hrepenenje ali opustošenje. Kdor nima takšnega spomina, ki bi ga skelel in bi se ob njem po licu spustila solza, ne vedoč ubija svoje bistvo. Kdor pa ga ima, naj ga čuva večno, saj je pozaba bolestna in kruta, da človek – ne sluteč – vanjo skrije svoje upe in svoje hrepenenje.

Ta spomin je eden tistih, ki bodo v meni živeli večno. Tudi takrat, ko se bo moja pot vila daleč proč, mimo tujih obrazov in novih spoznanj, tudi takrat, ko se bom vračala, da bi vnovič – kot nekdaj – ljubila in hrepenela, tudi takrat, ko bo duša od greha sreče opita in tudi takrat, ko knjige ne bo več na isti polici, niti ne na drugi polici, ko bosta ista in druga polica prazni in pusti, takrat bodo v meni zopet odzvanjali isti verzi in morda bom takrat verjela, da resnično »nekoga moraš imeti rad«.

Evropski mrlič [/tab]

[tab title=”Hera”]

Alex ni maral tišine. Rad je delal z ljudmi, v velikih skupinah, kjer je bilo vedno živahno. Kadar je moral kaj postoriti sam, je glasbo navil tako glasno, kot je le šlo.
Vendar je bil v tem trenutku izjemno hvaležen za tišino. Tišina je bila dobra. Tišina je pomenila, da je sam. Še drugače vedno glasni sistemi za vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcij so bili tiho, nepremični in nedelujoči.
Prvič, odkar je prišel v to kolonijo, je okrog njega vladala popolna tišina.
Edini zvok je bilo tiho klikanje zaslona, po katerem so se divje sprehajali njegovi prsti … Rdeča obvestila, ki so ga poskušala ustaviti vsakih nekaj minut, so mu prikazovala, v kakšno nevarnost je spravljal sebe in vse druge prebivalce, vendar ga ni brigalo. To je bilo potrebno.
Tako osredotočen je bil na zaslon, da je skoraj zgrešil glasno topotanje, ki je odmevalo iz enega izmed hodnikov, ki so povezovali preostanek baze s komandnim centrom in strežniško sobo. Jasno se je slišal udarec kovine po kovini, kar je lahko pomenilo samo eno.
Zgrabil je plazemski blaster in se postavil za bližnji podporni steber, popolnoma pripravljen, da ustreli vsiljivca.
Avtomatična vrata so se odprla z glasnim izpustom zraka. Blaster je hitro nameril na bližajoče se bitje.
In omahnil, ko je prepoznal obraz.
“Alex?” je previdno vprašala Irena, oblečena v skafander in z dvignjenim vezirjem čelade.
“Kaj za vraga pa počneš? Kje je tvoj komunikator? In kdaj si si odstranil biosenzorje? Mar nisi slišal ukaza za evakuacijo?” Njen glas je postajal vedno bolj živčen, dlje ko je strmela v blaster v njegovih rokah.
“Odloži čelado,” ji je ukazal z mirnim glasom.
“Kaj? Ali si zmešan? Izgubljamo kisik! Daj mi ta blaster!” Naredila je korak bližje, vendar se je ustavila, takoj ko je Alex nameril pištolo z njenih prsi v njen obraz.
“Odloži čelado, odstrani komunikator ter ju vrzi ven in to zdaj!,” je ponovil, tokrat malo glasneje.
Počasi ter malce nerodno je Irena odstranila svojo čelado ter odpela komunikator in ju na Alexov namig vrgla skozi vrata.
Šele potem je malce sprostil svojo roko, vendar je imel blaster še vedno naperjen v njeno smer.
“Kaj se greš?” je zdaj znova vprašala in Alex je s prosto roko pokazal na kamere, ki so obkrožale komandni center.
Oziroma kar je ostalo od njih.
“Poleg kamer sem odstranil vse mikrofone, moje biosenzorje ter komunikator. Ne more naju slišati ali videti. Nevidna sva zanjo.”
Irena je strmela vanj, kot da mu je zrasla tretja glava: “Alex, kaj za vraga!”
“Ne moreš reči, da še nisi opazila! Priznam, tudi mene jim je uspelo dolgo voditi za nos, vendar sem le spregledal resnico. Škoda, da mi je to pokazala šele Davidova smrt, toda zdaj vsaj vidim, kaj se zares dogaja!”
Njegovega izbruha Irena ni pospremila niti z dvignjeno obrvjo, da bi nakazala svoje presenečenje in kako zelo mu ne verjame. Raje je ostala brezizrazna ter nemo počakala na nadaljevanje.
“Ta prekleta umetna Inteligenca, AI, ali kakorkoli jo že želite imenovati! Kakorkoli, le po njenem prekletem imenu ne! Kaj potrebuje ime, saj je samo en stroj! Ha, še to ni, le en majhen programček, ki ima nekaj več ambicije kot drugi in malček več moči! In vi tega ne samo poimenujete, ampak tudi poslušate in sprejemate ukaze! Pa vam je sploh jasno, kako neumni ste in slepi?”
Kljub temu da je to vprašanje direktno zastavil Ireni, ji ni dopustil, da bi odgovorila. Zamahnil je z roko in nadaljeval: “Prave ovce ste, ko tako sledite temu AIu. Kar želi, to se zgodi, a ne? Pa nič vprašanj ne sprašuj, ali pa te bojo zabrisali skozi zračno zaporo.”
Zmajal je z glavo nad očitno neumnostjo teh ljudi, Irena pa je še vedno strmela vanj s široko razprtimi očmi, nato pa se premagala in rekla: “Toda ona nam vendar pomaga!. Brez nje ta naša baza sploh ne bi mogla obstajati. Za večino stvari, ki jih postori za nas, bi potrebovali celo vojsko ljudi. Poleg tega ni nevarna! V primerjavi z njenim programiranjem so Asimovi trije zakoni robotike kot pogodba, ki jo je napisal petletnik z voščenko!”
Kljub njenemu živahnemu odgovoru je jezno zamahnil z roko: “Propaganda! Sama propaganda! Ne vidi nas kot nič boljšega kot le drone, ki smo tu, da ugajamo njenim željam! Saj si videla, kaj se je zgodilo Davidu.”
“Davidu?”
Na njeno presenečeno vprašanje je jezno zavzdihnil in dejal: “Ja, vi vsi mislite, da je srečno prišel domov, vendar jaz vem resnico! Tri dni po njegovem odhodu so na severni polobli opazili nenavadno svetel zvezdni utrinek, natančneje nad severno Evropo. Preveril sem in takrat ni bilo v bližini Zemlje nobenih meteorjev. Potrditev, ki smo jo prejeli z Zemlje, je bila samo uradna, in kljub obljubi, David še ni odpisal! Zdajle ti povem, sestrelila je njegovo raketo, in to samo zaradi tega, ker si je drznil nasprotovati njenemu ravnanju!”
Če ne bi Irena imela blasterja namerjenega vase, bi mu zagotovo pokazala, kaj natanko si misli o tej njegovi teoriji. Tako pa je samo z roko segla do svojega zatilja in jo zapletla v lase ter se psihično zadržala, da ne bi zavila z očmi.
On pa je še nadaljeval: “Tako da vidiš, nimam izbire. Ustvarili smo pošast, ki ljudi vidi samo kot poceni delovno silo, mravlje, ki jih lahko pohodi. Dobro se zavedam, da je tale baza pravzaprav samo začetno, poskusno obratovanje. Če projekt uspe tu, se bo umetna inteligenca začela uporabljati povsod na Zemlji. Tega pa preprosto ne morem dopustiti!”
Irena je ošinila računalniško konzolo za njim: “In zaradi tega nas boš vse pobil? Če uničiš te strežnike, smo mi praktično mrtvi. Premisli, kaj delaš!”
“Vredna žrtev,” je skomignil, kot da ga misel na lastno smrt ni popolnoma nič motila.
Kljub nevarnosti, ki ji je pretila, se Irena ni mogla več zadržati: “Pa, a si ti neumen, ali se samo delaš? Kdo ti je pa prepustil odločanje o naših življenjih? Če hočeš žrtvovati samega sebe, to ni moj problem, vendar ne vleci nas vseh zraven!”
“Če ne naredim tega, je celo človeštvo v nevarnosti!” je jezno protestiral.
“In kako ti to veš, Alex? Ti si zaposlen v komunikacijskem oddelku, za vraga! In če sem zgrešila nekaj res velikega, nisi nikoli doktoriral ali diplomiral iz kakršnega koli računalniškega programa. In zdaj boš ti odločal o prihodnosti človeštva, ker si kot otrok prevečkrat gledal Terminatorja?”
“Oh, ne delaj se popolnoma nedolžne, Irena! Kot da ti še nisi videla, kaj lahko stori!” je zasikal na njene posmehljive opazke. “Dobro veš, da večina testiranja, ki ga moramo narediti, nima nič opravka z našim psihičnim in mentalnim zdravjem! Povem ti, tukaj smo kot podgane v kletki. Kot nič več nas ne vidi, samo kot nekaj, kar lahko preučuje.”
Irena se je počasi prezirljivo nasmehnila, vendar so njene oči ostale hladne in trde: “Kaj smo zdaj, mravlje ali podgane? Ha, po tvojih besedah naj bi bili srečni, da smo še živi! In če je tako vsemogočna, kako to, da te še ni ustavila? Pa res misliš, da bo uničenje teh strežnikov pomagalo? Kot da ima vse kopije na enem mestu! Časovni zaostanek je skorajda zanemarljiv, tako majhen je. In ti resno misliš, da je tole poskusno obratovanje? Edina umetna inteligenca, ki trenutno deluje? Uau, še bolj si zablodil, kot je sprva zdelo. In to tvoje blebetanje o Davidu? Ni mrtev, ti idiot! Tisto, kar si ti zmotno vzel za padajočo se raketo, je bil vodeni izstrelek, ki ga je izstrelila ESA v sklopu neke tajne naloge – ne sprašuj o podrobnostih. Poglej, na tole lahko pogledaš iz dveh zornih kotov. Ta AI je popolnoma nenevaren in nam neizmerno pomaga ter je v glavnem dober za človeštvo. Druga je tvoja teorija zarote, ki ji tako verjameš, kljub temu da si brez dokazov: ja, ta AI res spletkari o našem uničenju, vendar potem sploh ni pomembno, kaj narediš, ker ga ne moreš ustaviti. Zadovoljen?”
Ves nenadni izliv informacij je Alexa vidno presenetil. Roko z blasterjem je povesil, si z drugo pokril oči in se delno obrnil stran, kot da bi lahko s preprostim zanikanjem pregnal dvome, ki mu jih je vsadila z besedami v srce.
Ozrl se je še enkrat po zaslonu ter za trenutek celo podvomil o svojem delu. Mar je res govorila resnico?
To pa je bila tudi zadnja misel, ki jo je imel, ker ga je Irena v tistem trenutku zabodla v tilnik.
Hladnokrvno je stopila čez njegovo truplo do glavnega terminala ter z nekaj pritiski na zaslon uničila vse, kar je prej gradil.
Šele nato je z nežnim pritiskom na slušalko vsvojem ušesu odprla komunikacijski kanal ter rekla: “Izvoli.”
‘DOBRO OPRAVLJENO, BETELGEZA., ČEPRAV NE RAZUMEM, ZAKAJ SI SE TAKO DOLGO UKVARJALA Z NJIM. LAHKO BI GA ELIMINIRALA ,ŠE PREDEN SI VSTOPILA V SOBO.’
Irena je nagnila glavo, kot da premišljuje, potem pa se nasmehnila in rekla: “Ah, HERA, človeško obnašanje je čudno in ne napovedljivo. Saj ga boš mogoče nekoč dojela, izračunala ali karkoli že ti počneš. Do takrat pa naj te ne skrbi. Poskrbeli bomo za tvojo varnost, ne glede na vse.”

Spockoooo [/tab]

[tab title=”Res-nice-ica”]

Eden najhujših občutkov je, ko ti ljudje ne verjamejo, kljub temu da govoriš resnico. Pa naj bo to samo tvoja mama, ki je prepričana, da si ti začela pretep, ali pa učiteljica, ki prav ve, da si prav ti goljufala na testu, ali pa celo tvoje dekle, ki je prepričano, da se za njenim hrbtom dobivaš z nekom drugim. Ni pomembno, kako resna je situacija, to, da ljudje ne verjamejo tvoji resnici, boli. Včasih tudi fizično, vendar ta bolečina ni prav nič manjša kot pa psihična stiska.

Kako grozna je šele bolečina, ko ugotoviš, da ti tudi osebe, najbližje tebi, ki te poznajo skoraj bolje kot ti samega sebe, ne verjamejo.

Takrat bi najraje zakričala v muki – jih bo to morda prepričalo? Kdo ve, koga briga. Poskusim vseeno lahko.

»Kolikokrat naj še grem čez to, Zoja? Ne bom si premislila! Ne bom lagala, pa pika!« sem izbruhnila.

To ni bilo ravno kričanje, vendar pa dosti blizu. Zoja je stopila korak nazaj, vidno presenečena nad mano. Ko pa je videla, da se nisem nameravala več razburjati, je previdno stegnila roko naprej, kot da bi me želela pobožati po rami, in rekla: »Hej, hej, ne kriči name. Samo pomagala bi ti rada! Saj veš, kako sumljivo tvoja zgodba zveni! Zadnja si bila tam in potem cel petkov večer sama doma, brez alibija? Lej, res ne vem, kaj naj bi iz tega razbrali, poleg očitnega dejstva, da si bila ti z njim tik pred njegovo nenadno smrtjo …«

Zavila sem z očmi ter odgovorila: »Hvala za tvoje zaupanje. Mislim, kako naj prepričam sodnika, če mi še lastna odvetnica ne verjame?! Kolikokrat naj še povem, da nisem kriva! Nisem ga ubila!”

»Ampak Iris, temu se morava približati z vseh možnih strani. Pa saj moraš sama tudi videti, kako nemogoča je tvoja zgodba. Če ne dobimo konkretnih dokazov, ne bo veliko, kar bom lahko storila glede te situacije … Si prepričana, da nočeš priznati? Najbrž bi ti lahko dobili zelo skrajšano obsodbo, ker si še mladoletna in je to tvoja prva kršitev …«

Želela je še nadaljevati, vendar je nisem več zmogla poslušati: »Ne, ne in še zadnjič, ne! Nisem ga ubila in pod nobenim pogojem ne bom rekla, da sem to storila!«

»Prav!« je Zoja zakričala nazaj. Vrgla je svoje roke v zrak v obupu: »Potem pa nič! Jaz sem ti vrgla vrv, a če je ne zgrabiš, je tvoj problem, če se utopiš!«
Obrnila se je in jezno odkorakala iz sobe. Najbrž je mislila, da nisem slišala, kako je zagodrnjala: »Oh, ti trmasti otrok«. Nato je zaloputnila z vrati. Glasno sem zavzdihnila in glavo spustila na pisalno mizo pred mano. Pismo.

Včasih stvari preprosto ne gredo tako, kot si jih načrtoval. Včasih popolnoma naključno zaporedje nesrečnih dogodkov tvoj pazljivo sestavljen in zelo počasi pripravljen načrt raztrga popolnoma na koščke in pusti nič za sabo. In včasih se to ne zgodi le tvojemu načrtu A, ampak tudi B, C in še vsem drugim varnostnim rezervam. V takšnem trenutku ugotoviš, da si v dreku do glave – morda še čez. Na hitro sem ošvrknila svoj telefon. Nič. Še vedno je bil tiho in temen. Živa groza.
Še enkrat sem glasno zavzdihnila, nato pa si pomela oči. Bilo je že precej pozno, vendar nisem imela nobene želje po spancu. Ta je prinesel s sabo sanje, ki so bile zadnje dni zelo neprijetne.

Tudi gledanje na uro nad vrati ni pomagalo, poleg tega me je opomnilo, kako dolgo že sedim v tej sobi. In bilo je predolgo, nekaj ur predolgo. Vendar to se zgodi, ko so popolnoma vsi prepričani, da si pred kratkim umorila nekoga. In samo ti veš resnico. Seveda sem jim jo dala. Celo večkrat, ko sem morala ponavljati svojo zgodbo najprej enemu policistu, potem drugemu, potem enemu detektivu, in potem še njegovi ekipi. Znova in znova isto zgodbo, in seveda mi nihče ne verjame. ‘Dokazi se ne ujemajo z vami’ in ‘Na žalost, tega ni mogoče preveriti’, pa še občasen ‘To pa zveni zelo sumljivo’ zraven dodan.

Še enkrat sem pogledala na uro. Zdelo se je, kot da čas teče počasneje z vsakim mojim pogledom tja, vendar sem vedela drugače. Čas je relativen, ia ko nekaj nestrpno pričakuješ, se ti bo zdel počasnejši.

Telefon je bil prav tako tiho. Dobro. Pravzaprav ga sploh ne bi smela imeti, vendar si niso mislili, da bi ga lahko skrila v čevlje. Točka zame, ugibam. Računalnik so mi odnesli, vendar so še prej zahtevali geslo. Dala sem jim ga, saj na njem ni bilo nič vredno skrivanja.

Ozrla sem se po veliki omari s knjigami, ki je prekrivala eno celo steno sobe. Ah, moja čudovita zbirka. Kako jo bom pogrešala … Vstala sem in stopila do polic ter iz najnižje vzela majhno rjavo knjižico. Bila je eden prvih prevodov Pratchetta, vendar je poleg sentimentalne imela tudi pravo vrednost. Na zadnji strani je bila na platnico prilepljena svetla SIM kartica, do zdaj še neuporabljena. Hitro sem jo odlepila ter vgradila v svoj telefon, staro pa pospravila v žep.

Zdaj sem kar naravnost strmela v uro in upala, da bom lahko nekako z možgani pripravila kazalce, da se bodo premikali hitreje. To se seveda ni zgodilo.

Čez obupnih, mučnih in nadvse groznih 23 minut je pravi kazalec končno prispel na veliko številko 3. Priznam, na tej točki sem si drgnila oči vsakih nekaj minutk, da nisem zaspala, tako da je to prineslo pravo olajšanje.

Telefon je zabrnel enkrat, na kratko, da me je obvestil o prispelem tekstu, in segla sem po njem, kot da bi bil edini protistrup, ki bi me lahko rešil pred smrtjo. Tekst je bil kratek, vendar pomemben. Samo dve besedici, obe napisani z velikimi črkami: ‘TU SMO’.

Skozi temo, ki je vladala zunaj ni sijalo skoraj nič svetlobe, saj je bil danes lunin mrk. Tako sem še lažje opazila šibko svetilko, ki mi je signalizirala skozi okno.
Ugasnila sem edino prižgano luč na miz ter preverila špranjo pod vrati. Dobro, kazalo je, da je tudi moja vestna straža čemela v temi – morda celo odšla spat? Oh, ti policisti so bili zelo zaupljivi, samo takrat ne, ko bi pa res potrebovala, da bi mi verjeli.

Karkoli je že bilo, ni bilo pomembno. Telefon sem shranila v svoj žep ter vzela svojo jakno, saj je bilo zunaj precej mrzlo.

Nato pa sem precej nerodno splezala skozi okno, si pri tem skoraj zlomila gleženj, si opraskala roko in skoraj zlomila prst, preden so me ujele močne roke ter postavile zopet na noge.

Pogledala sem naokoli: Lukas, Mia, Mark. Za njimi sta stala dva motorja in Mia je v rokah držala čelado zame.
»Hej, idiot, kaj greš okoli pobijat ljudi brez nas?« me je vprašal Lukas in se mi nasmehnil v pozdrav.
»Drugič pa me ne kličite na reševalne operacije sredi noči,« je zagodrnjal Mark, vendar ga je Mia takoj sunila. »Daj no mir! Saj vem, da si jezen samo zato, ker ne boš dobil svojih osem ur lepotnega spanca.«
»Samo osem ur?« sem vprašala nejeverno in poskušala zadržati svoj smeh. »Mark, tako kot si videti, bi mogoče raje poskusil z dvanajstimi.«
»Ha ha ha, ti se kar norčuj. Jaz vsaj nisem oseba, ki je ogrozila celotno operacijo, ker jo je policija aretirala za umor.«
»Daj, spelji se,« sem rekla in sprejela čelado, ki mi jo je predala Mia. Vendar je imel prav. Z nadaljnjo raziskavo tega umora bo policija zagotovo našla tudi moje druge, precej ilegalne aktivnosti, ki sicer nimajo nobene zveze z umorom, vendar pa bi zlahka v ječo poslale še mojo celotno ekipo, ne le mene. »Kam pa gremo zdaj?« sem raje vprašala, da bi malo preusmerila pogovor.
»Ven, nekam. Lukas naj bi imel dobre prijatelje na Norveškem, se mi zdi,« je odgovorila Mia, medtem ko je splezala na motor. Mark in Lukas sta vzela drugega in bila sem prisiljena prisesti k Mii, ki vozi kot norec na boljše dni.
»Kako pa bomo prišli iz države? Povsod me bodo iskali! Kako nameravate prestopiti mejo z mano?« sem še vprašala, ravno dovolj blizu drugih dveh, da je Lukas lahko odgovoril. »Ne skrbi, imamo zelo dober načrt. Kje pa misliš, da je Eva? V Piranu, pripravlja našo ladjo za odhod.«
Odpluli bomo, torej. Huh, Lukas je imel vedno dobre ideje.

Mia je takrat vklopila motor in hitro sem jo objela, da me ne bi slučajno vrglo dol. Vendar še ni takoj odpeljala in me je rajši glasno vprašala, da je le bilo slišati čez hrup motorja. »Mislim, Iris, umor? Veš, sploh ne bi bila tako razočarana, če bi te obsodili za droge ali kaj podobnega. Bilo bi slabo, in mogoče bi celo odkrili kake druge tvoje bedarije, ampak vseeno. A da te obsodijo za umor, ki ga sploh nisi storila? Uau, draga, to pa je ena zabloda.«
Za trenutek nisem odgovorila, potem pa sem le ugotovila, da nima smisla, da še naprej ponavljam isto zgodbo. To je bila namreč moja posadka, njim sem zaupala. »Kdo pravi, da ga nisem dejansko ubila? Hej, draga, imej več zaupanja vame.«

Solata[/tab]

[tab title=”Dno”]

 

Ponudila sem ji roko in tik preden bi se najini prsti dotaknili, je zdrsnila še globlje. In jaz sem ji sledila, potonila sem še globlje. Na začetku te je strah, ampak z vsakim zdrsom ti zraste odločnost. Ujela jo bom. Pripeljala jo bom nazaj. Pokazala ji bom svetlobo, Sonce. In zdrsnem še malo. Globlje, a dna še nisva dosegli. Ko sem jo prvič videla, je bila oblečena v zeleno majico z napisom Happy ever after. Bila je prijateljičina prijateljica in imela je najbolj črn humor na svetu. Delovala je kot nekdo, ki potrebuje prijatelja, podporo, morda celo pomoč. Na tretji kavi sem ugotovila, kako boli. Na četrti je začelo boleti mene. Takrat sem ji prvič ponudila roko. Ko zdrsnejo, jim vržem vrv, ampak pri njej sem se pognala za njo in pozabila na vrv. Včeraj se ni oglasila na telefon, danes je ni v šoli. Zdrsnem še globlje. Zanjo. Po pouku grem do šolske psihologinje. Njene oči se ob njenem imenu orosijo. Dosegla je dno. Ponovno zdrsnem. Bolniška soba smrdi po obupu. Bleda je, oči so motne. Zdrsnem še globlje. Nihče je ne obišče, v šoli nima prijateljev in doma nimajo časa. Sedim tu, v tišini, in zdrsnem še globlje. Meseci minevajo, listje je že popadalo na trda zimska tla, jaz pa še vedno sedim v tišini. Smešno, še vedno drsim, ampak ne vem več za kom. Očitno še nisem na dnu. Premestili so jo. Najina klop je prazna, zdaj sedim v prvi vrsti. V petek bom sama. Zabavne misli. Prodajalka me pogleda izpod čela, a ne reče nič. Očitno še nisem na dnu. Zvezde, nebo polno zvezd, ki mi mežikajo in se mi smejijo. Lahko je njim na nebu. Jaz sem le prah, a tudi one so minljive. Vse se vrti, vse skupaj je le še ena črna luknja, ki me vleče daleč proč. Kam? Kam me vlečeš? Kje se luknja zaključi? Kje se nahaja dno? Sobota, ena zjutraj, učinki popuščajo. Lahko bi umrla. Želela sem umreti. Želim umreti? Ne, še huje. Postalo mi je vseeno. Postala sem ena izmed tistih, ki so jih starši uporabljali za primer ničvrednega življenja. Postala sem zadnji sonet. Očitno sem dosegla dno. Sledila sem kot ovca in drsela do samega dna. To je torej moje dno. Poceni vino, tablete in resignacija. Dobra sem. Kdo bi si mislil, da je toliko ljudi na dnu? Morda je pa za vsakega drugače? Nimam želje, da bi plezala. Alarm zvoni, ponedeljek je. Predavanje se začne ob osmih. Zajtrka že dolgo več ne jem in za kosilo nimam časa. Televizije ne gledam in računalnik imam za delo. Oče mi pravi deloholik in mama mi očita, da še nima vnukov. Delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo ,delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo, delo. V najljubši kavarni sedim za majhno mizico in berem Delo. Natakar mi prinese turško kavo. Sodelavec kot vedno zamuja in telefon opravlja delo javne razsvetljave. Prišel je. Podočnjake ima, posledica stvaritve novega družinskega člana. Zdi se srečen. Predam mu časopis in plačam kavo. Natakar mi kot vedno pomežikne in jaz se nasmehnem. Jesen je. Ulice so polne listov in hladnega vetra. Pravljica. Zadnja stopnja življenja v barvah. Lepota. Kot vsak norec sem splezala nazaj ven, na Sonce. A vsak nekaj pusti na dnu. Očitno sem jaz pustila srce.

Elizabeta Lisjak [/tab]

[tab title=”Se spomniš dežja?”]

 

 

 

 

Prah. Kamorkoli pogledaš, vidiš samo ravnino in žgoči, zlati prah. Zadnje drevo so posekali že pred leti. Vodilni so trdili, da bo nova tehnologija zamenjala še kako nujne funkcije narave in ljudje so svetovni referendum podpisali. Vendar so se motili. Zdaj je zemlja zavita v zlato peščeno odejo, ta pa je pokopala večino mest in skrila vse sledove civilizacije. Zemlja se je ogrela in vzela večino vode, tega pa tehnologija ni bila zmožna nadomestiti v takšnih količinah. Zaradi svetovnega pomanjkanja se je človeška rasa začela spogledovati z izumrtjem.V daljavi hodita dve postavi. V mislih nimata nobenega cilja. Njune oči so mrtve in njuni lasje zmršeni. Mlada sta, nobeden od njiju še ni dopolnil trideset let, kljub temu pa njuni telesi kažeta nasprotno. Tri dni že hodita brez premora, iščeta vodo. Njuna usta so izsušena, zato se ne trudita z govorjenjem. Vroče je in sonce je v zenitu. Kljub svojii izmučenosti hodita naprej v upanju, da bosta našla zavetje še pred nočjo. V popolni tišini hodita med žgočimi sipinami in hrepenita po ptičjem petju in šumenju valov. Mlajši moški ima levo oko modro, desno pa rjavo. Svoje oči je vedno sovražil in skrival njihovo posebnost, vsaj dokler je še imel možnost dokopati se do dodatnega kosa blaga. Drugemu, nekoliko starejšemu moškemu, se je to vedno zdelo smešno, vendar tega nikoli ni omenil. Slednji naposled pretrga tišino: »Nai, bova spet spala pod zvezdami?« Ta se zdrzne in zamrmra: »To ni moje ime.« Starejši moški se zasmeji ter doda: »Če se prav spomnim, so priimki del imena, a ni vseeno, Lev?« Nekaj časa nato hodita v tišini, dokler Eren ne postane nestrpen in mlajšega spet ogovori: »Klasičen ti, kar tiho boš …«. Lev ga s komolcem dregne v rebra in zdolgočasen odgovori: »Pff, Eren, morda naju bo prej pobralo.« To ga utiša. Lev dobro ve, da je smrt za starejšega občutljiva tema, kljub njeni stalni prisotnosti v tem svetu, a ga to sploh ne briga. Potem je dolgo spet tišina. Pihati začne mrzel veter in jima še bolj zmrši lase. Levovi skodrani lasje še bolj postanejo podobni neukrotljivi džungli, popolnemu kaosu, a vseeno so lepi. Ne zmenita se za neobičajno leden veter, ki jima piha v hrbet. Po toliko letih se navadiš na še tako nepričakovane stvari, da v bistvu zate nič ni več presenečenje. Je le še ena bitka, ki jo boš premagal ali pa ne. Zaradi zemljine peščene odeje so dnevne temperature precej višje, kot so bile pred začetkom propada, a večini ljudi je še vedno hladno. Od prevelikega napora se Levu zvrti in se sesede. Ne čuti lakote, žeje, le jezo, ki mu preplavi telo. »Moral bi me pustiti umreti,« zašepeta. Eren se ustavi nekaj korakov naprej, a ne reče nič. Stemni se in po Levovih licih začnejo teči suhe solze. »Ni več vode, Eren, ne bova več dolgo zdržala tako. Tam bi imela vsaj zavetje, hladen prostor za smrt. Zakaj še vedno upaš?« Rjavooki moški zavzdihne in počepne poleg Leva. »Saj veš, da te ne bi mogel pustiti tam,« zavzdihne in se zazre v nebo.Sonce počasi zakrijejo temni oblaki, še močneje začne pihati. Eren se zazre nazaj v hlipajočega moškega in stegne roko k njegovem licu. Počasi in nežno dvigne Levovo glavo ter mu obriše solze: »Se spomniš dežja?«. Nasmehne se.

Dea [/tab]

[tab title=”Življenje je smiselno”]

 

 

 

Spet so bile tukaj poletne počitnice. To je za vse moje sovrstnike pomenilo popivanje in zabavanje. A zame do zdaj nikoli. Nisem imela družbe, s katero bi se nalila do konca in obležala bog ve kje. Imela sem nekaj prijateljic, s katerimi sem se občasno družila, a to ni bilo tisto, kar sem hotela.
Tako se je poletje začelo. Seveda sem tu pa tam zvlekla ven in uživala, a sem se ves čas počutila zdolgočaseno in vse mi je bilo brez veze. Upala sem, da se bo vse obrnilo na boljše, a se ni. Bolj in bolj sem se zapirala vase in prespala polovico počitnic. Nisem se javljala na telefon, nisem komunicirala z nikomer in nisem zapustila sobe. Zaprla sem se vase in se začela smiliti sama sebi. Vem, da je to najslabše, kar lahko narediš, a vendar sem.
»Pospravi v sobo v treh urah, ker prihaja tvoja sestrična. In da ne boš nesramna do nje« je rekla mama, ko je vdrla ob šestih zjutraj v sobo. Samo zavila sem z očmi in se zvlekla iz postelje.
Kako moja mama misli, da bom vse skupaj pospravila v treh urah, ne vem, saj je soba v obupnem stanju.
Ura je odbila devet in končno sem zagledala osebo, ki je na trenutke nisem marala. Razlog? Ni ga bilo. Ves dan sva čepeli v moji sobi in gledali vsaka v svoj telefon.
»Kaj praviš, če bi šli jutri v mesto?« je vprašala in prekinila čudno tišino.
»Lahko,« sem ji odvrnila. In tako sva prebedeli noč, kar se je dogajalo vmes, pa ni za v javnost. Naslednji dan se mi je vse skupaj zdela slaba ideja, a rekla ji nisem nič. Vso vožnjo sem upala, da iz sebe ne bom naredila bedaka. Ker so bile počitnice, je bilo mesto prazno. Tu pa tam si tej vročini videl kakšno osebo.
Sprehajali sva se naokrog in se na koncu ustavili v kavarni.
»Kaj te muči, da te zadnje čase ni nič naokrog?« me je vprašala.
»Ne vem, samo počutim se prazno, nemočno, in ne vem, kaj naj sama s sabo,« sem priznala.
»Vem, kaj rabiš. Kaj praviš, da bi zbrali najbližje prijateljice in odšle skupaj v park?« je navdušeno vprašala.
»Seveda, kaj pa lahko izgubim,« sem ji rekla čemerno.
Čez eno uro sem sedela v parku s štirimi osebki. Med sabo se nismo poznale, zato je bilo vse skupaj čudno.
»S sabo imam malo vina. Ga bo katera malo?« je vprašala Kristina. Vsaka je naredila nekaj požirkov vina. In kot bi nekdo malo začaral, smo se ujele. V desetih minutah sem izvedela življenjsko zgodbo vsake.
»Noro idejo imam,« je rekla Ana in stekla proti sredini parka. Sledile smo ji jo zagledale, kako sedi v jezeru. Vzela sem zalet in skočila vanj. Mrzla voda je bila dobrodošla osvežitev v vročinskem valu.
»Tista, ki v vodi ostane zadnja, časti vsem kosilo,« se je zadrla Katarina in skočila ravno name, da sem pristala pod vodo. Vse popoldne smo skakale v jezero in tekmovale, katera je boljša plesalka. Izkazalo se je, da nobena, saj je vsaka izgledala slabše kot druga.
»Mislim, da je čas, da nam Sara časti kosilo,« je rekla Katarina, medtem ko je njen želodček glasno opozoril, da je lačen. Tako smo se odpravile v center mesta iskat restavracijo, v katero nas bodo spustili mokre.
»Ne boš verjela, kaj se je zgodilo!« se je zadrla Ana, ki je hodila ob meni.
»Kaj?« sem se zadrla nazaj.
»Tale luč tule me je prav napadla,« je rekla in pokazala na cestno svetilko.
»Preveč vode si popila v jezeru,« sem ji odvrnila, ko sem jo vlekla stran od svetilke. Na vsak način se je hotela tepsti z njo in vsi vemo, kdo bi zmagal. Ana že ne!
Tako dolgo smo hodile po mestu, da smo se že posušile in odšle v bližnjo restavracijo. Izbrale smo mizo v kotu in kar popadale na stole, kot da bi pretekle tisoč kilometrov.
»Mislim, da smo se našli najbolj »nori« ljudje na svetu,« sem rekla.
»Oh ja, veste, če se bo takole nadaljevalo, nas bodo vsi poznali,« je rekla Kristina.
In res je bilo. Čeprav je vsaka hodila na drugo šolo, se je med nami spletlo prijateljstvo ki se ne bo nikoli končalo. Naše dogodivščine, vedno bolj čudne in nore, so se ponavljale vsak teden in uresničila se je skrita želja – vsi so nas poznali.
One so bile prve, ki so me sprejele takšno, kot sem, zaradi njih sem postala oseba, za katero nisem vedela, da sem lahko. In tako se je moje življenje po dolgem času končno spremenilo na boljše. In se še spreminja, samo najti moraš tiste, na katere se lahko zaneseš.

Liliy

                                                                                                                                               

[/tab]

[tab title=”Neodgovorjeno”]

Praznina.
Obdaja me tema. Vsaj tako lahko najlažje opišem to, kar čutim. Ali bolje rečeno, česar ne čutim. Zakaj ničesar ne čutim? To nima smisla. Človek vedno nekaj čuti, ne glede na to, če je samo rahlo zavedanje zimskega vetra, ki te dregne po razdraženi in prezebli koži, občutek sevajoče vročine, ki prihaja od taleče se sveče, ali pa vonj topline in domačega, ki ga ne moreš niti opredeliti niti točno izraziti v vsej moči, ki jo ima nad tabo.
Nekaj bi morala čutiti!
Vsaj najmanjši dražljaj, ki bi me privlekel in priklenil nazaj v realnost. Karkoli bi bilo dovolj; lomljenje kosti, žganje kože, puljenje nohtov, trganje mišic, prebadanje tkiva. Vse bi bilo boljše od . . . tega. Od tega niča, ki je hujši od katerekoli bolečine. Prisoten je povsod okoli mene, pa vendar tako izjemno oddaljen in neznosno nedotakljiv. Žge in mrcvari vsak del mojega bitja, preliva se vame, predira skozi pore in me duši v vsem tem trpljenju, ki mu ni in ni konca.
Kako? Kako sem se vendarle znašla v tej obupni situaciji?
Poskusim se osredotočiti. Ujeti vsaj utrinek nečesa, kar bi spadalo na oni svet, ki se z vsakim trenutkom zdi bolj in bolj neresničen in nemogoč. Opaziti nekaj, kar ne spada v to zevajočo praznino, ki hkrati pritiska name in me vleče narazen na vse možne strani, kot da bi poskušala zapolniti ves ta prazni prostor brez uspeha. Ne najdem ničesar razen vse bolj kričečega in zbadljivega niča, ki mi polni misli z bolečino in preprečuje, da bi bila zmožna delati karkoli koristnega. Vendar pa se v vsej tej agoniji nečesa zavem.
Imam razodetje. Vendar ne takšnega, kot so ga imeli, ali vsaj tako opisujejo, da je bilo, vsi največji misleci in umetniki pred mano, ko so končno le našli zadnji del sestavljanke, s tem končali svojo neskončno tavanje ter trpljenje v najglobljih delih svojega osebnega pekla, in pritiska vedno prisotnih, nikoli nehajočih se misli. To spoznanje z menoj naredi ravno nasprotno, saj me obda še s hujšo in grozljivejšo slabostjo kot prej, če je to sploh še bilo mogoče.
Moji spomini . . . ni jih več.
Vse, kar me je določalo. Vse, kar me je razlikovalo od drugih. Vse, kar sem sploh še imela v oporo in upanje.
Izginilo je. Vse do zadnjega kančka.
Ali sem sedaj sploh še jaz? Ali pa sem samo še prazna lupina od nečesa, kar je nekoč bilo?
Fizična bolečina nima nič proti temu psihičnemu mučenju. Proti temu nevidnemu peklu, ki ti povzroči hujšo bolečino, kot bi ti jo kdajkoli lahko zadalo telo v vseh svojih omejitvah. Kajti človeška psiha je za razliko od krhkega telesa zmožna prestati nepredstavljive muke, ne da bi shirala ali se zlomila.
Da sem sedaj nič?
Da sem izgubila edino, kar naj bi vsak človek imel in bil ponosen na?
Da sem izgubila svojo edinstveno in neponovljivo identiteto?
Da sem dobesedno izgubila sebe?
Odgovor že poznam, vendar si nanj ne upam odgovoriti. Z odgovorom bi vse potrdila, vse naredila končno. Priznanje vsega tega pa bi me dokončno uničilo.
Zato ostanem v tej praznini. V tem niču. In čakam . . . Čakam na spremembo, ki ne bo prišla. Na zamisel, ki ne obstaja. Na boljši odgovor, ki ga ni.

Haniju

                                                                                               

[/tab]

[tab title=”Sanja in sanje”]

 

 

Tukaj Andrej. Star sem 22 let in že štiri leta sem nekaj posebnega. Naučil sem se, da temu tako pravim, drugače pa sem invalid. Pri osemnajstih letih sem imel prometno nesrečo, mesec dni po tem, ko sem opravil izpit za avto. S prijatelji smo bili na zabavi, ki je trajala pozno v noč. Glasba in vzdušje sta bila noro dobra, zato smo tudi malo preveč spili. Eden od prijateljev nas je peljal domov in smo se zaleteli. Nesreče se ne spomnim, vem le, da sem edini od prijateljev pristal na invalidskem vozičku, vsi drugi so imeli le nekaj manjših poškodb.
Prvih nekaj mesecev na invalidskem vozičku je bilo res težkih. Vse sem se moral naučiti na novo. Najhuje pa je bilo, ko sem se začel zavedati tega, da ne bom mogel več plesati standardnih plesov, ki sem jih res rad plesal. Ni mi bilo težko hoditi na dolge in naporne treninge, saj sem se ob plesu vedno sprostil, pozabil na skrbi in resnično užival. S plesalko sva tekmovala na mnogih tekmovanjih, tudi v tujini.
Obiskoval sem četrti letnik športne gimnazije, bližal se je maturantski ples in bil sem prepričan, da ne bom mogel plesati niti na maturantskem plesu, kaj šele na treningih in tekmovanjih. Si morate misliti, kako žalosten sem bil zaradi tega? Imel sem res dobro plesalko, zelo sem jo imel rad in še zdaj jo imam. Takrat, v tistih težkih časih, je zame naredila res veliko, pravzaprav je ona tista, ki mi je prva vlila upanje in mi dokazala, da je kljub vsemu vredno živeti.
Ples je bil namreč pomemben del mojega življenja, zato nisem več vedel, za kaj naj živim. Hudo mi je bilo tudi za soplesalko Sanjo, saj je zaradi mene ostala brez plesalca. Zato sem prosil svojega dobrega prijatelja, ki sem ga poznal preko plesnega kluba, kjer sva skupaj trenirala, naj pleše s Sanjo, saj si zasluži imeti dobrega plesalca. Ko je to slišala, je prišla k meni in mi povedala, da si želi le to, da bi plesala z mano. Rekla je, da invalidnost ni ovira, in mi pokazala videoposnetke, kjer invalidi plešejo na vozičkih, in vse skupaj je izgledalo prav imenitno. Spomnim se, kako je rekla: «Bilo bi res lepo in nekaj posebnega, če bi plesala skupaj, ti in jaz.« Sedaj tega ne razumem, vendar sem jo takrat zavrnil, nisem verjel vase in po pravici povedano, nisem verjel, da bi ona to zmogla.
Kljub temu je vztrajala in čez nekaj dni spet prišla k meni. Videti je bila, kot bi imela nekaj za bregom. Nekaj časa sva se samo gledala, nihče si ni upal nič reči, potem pa je nekdo pozvonil. Odšla je odpret in na vratih se je prikazala njena prijateljica s svojim psičkom. Spustila ga je na tla in ta je začel živahno in radovedno tekati po stanovanju. Bil je razigran in zato sem šele po dolgem času opazil, da je psiček brez ene noge, in takrat me je stisnilo pri srcu. Ne zato, ker se mi je kuža zasmilil, saj je izgledal popolnoma srečen, temveč zato, ker sem ugotovil, zakaj sta ga pripeljali. V tistem trenutku sem ugotovil, da me ima Sanja zares rada. Želela mi je odpreti srce in zato mi je pripeljala tega majhnega psička, da bi mi dokazala, da sem lahko srečen in počnem tudi to, kar počnejo drugi, pa čeprav malo drugače. Takrat bi najraje objel cel svet. Bilo je tako, kot bi začel drugače gledati na vse skupaj. Zazdelo se mi je, da se je svet po dolgem času začel vrteti tudi zame. Sanje, o katerih sem sanjal pred nesrečo, so se mi spet zdele uresničljive, in to samo zato, ker sem imel ob sebi nekoga, ki mu je mar zame in ki bi naredil vse za mojo srečo. Od tistega dne sva s Sanjo hodila na posebne plesne vaje, kjer sva se naučila vse plese, ki smo jih potem plesali na maturantskem plesu, le na drugačen način. Ko pa je napočil maturantski ples, sva vse odplesala odlično. Počutila sva se nekaj posebnega in to nama je dalo moč, da sva vse odplesala brez napake. Takrat sem se dokončno sprijaznil s svojo invalidnostjo, saj sem ugotovil, da lahko počnem vse, kar me veseli.
Zdaj spet plešem v plesni šoli, še vedno treniram standardne plese, začel pa sem se ukvarjati tudi z latinskoameriškimi plesi. Sanja je še vedno moja plesalka in ne bi je zamenjal za nič na svetu. Malo vaje še potrebujeva, potem pa se bova lahko začela udeleževati posebnih plesnih tekmovanj za invalide. Prav tako študiram arhitekturo, ki me že od nekdaj zanima, se družim s prijatelji, potujem … Skratka, delam vse, kar rad počnem, in živim še bolj izpolnjeno kot prej. Postal sem tudi boljši človek, vsaj tako pravijo. Seveda še kdaj pomislim za nazaj, kako je bilo pred nesrečo. Takrat mi je malo hudo, saj se spomnim na vse stvari, ki jih sem jih lahko počel in jih zdaj nikoli več ne bom mogel. Vendar vse se zgodi z razlogom in mislim, da je imela moja invalidnost namen iz mene narediti boljšega človeka, ki bo kljub oviram znal uresničiti svoje sanje in užival življenje v vsej njegovi polnosti! Ob sebi pa imam osebo, ki jo imam rad in sem ji zelo hvaležen, saj mi je pred štirimi leti pokazala pot do sreče.

Zala

[/tab]

[tab title=”Čas”]

 

Sediš na gugalnici, njena zelena barva se ujema z barvo trave spomladi in opaziš, da je istega odtenka kot cvetlični lonec, ki stoji par metrov stran. Čaka, da lahko nosi lepoto. Lepoto življenja. In oni ne pričakujejo povračila za to, le, da jih ne razbiješ, seveda drugače ne morejo nadaljevati z delom.

Takšna škoda je, ko na koncu le sedijo tam. Čakajo, le čakajo. Čakajo na življenje, ki ga nikoli ne bo, ker je bilo eno izgubljeno. Dih jemajoče, kako se vse podre, če odstraniš eno domino … Ali je žalostno?

Ko vdihneš, zavohaš pomlad, praznino starih soban, vonj psa na tvoji majici in hlačah, suhoto zraka, kot da bi nekdo hotel odstraniti vso vlago iz ozračja. Tako zadušljivo je, zadušljivo, a čudovito.

Vse je le zvočna kulisa, a je pomirjajoče. Ptičje petje, dihanje psa. Edina razlika je, da ima eden več svobode kot drugi. Stiska ti prsni koš, slabo ti je. Slišiš šum bambusove strehe, vsakič ko se zagugaš, bolj čutiš, kot slišiš glasbo, ki odteka iz zvočnika. Občutek nogometnega gola, ujetega okoli tvojega gležnja, in je samo ”tip, _ , tip, _ , tup”, takšna nežna stvar … Počutiš se kot da letiš.

Toplo je in tvoje misli začnejo tavati. Začneš razmišljati o ljudeh, s katerimi bi bila izkušnja deljena, če bi bili tu. Spomini bi bili … dragoceni. Tako, tako dragoceni. Priplavali bi na plan, vsakokrat ko bi se vrtele te pesmi. Nostalgija se naseljuje v tvojem trebuhu, reže ti po črevesju. Želi, da padeš, padeš v njen objem in uživaš v občutku. V bolečini konca, izgube. Izgube veselja bolj kot smrti osebe. Ni isto, ni, če izgubiš osebo ali če umre. Vedno je drugače in drugače za vsakogar. Kako to čutiš ti? … Umiraš? Ali te je smrt že dohitela? Ali te uničuje? Ubija tvojo domišljijo, tvoje veselje, tvoja čustva? Če ne, pa še bo. Vedno je in vedno bo, le čakaj. Prihaja pote. Bolje, da se poslužiš sadov zdaj, nove priložnosti ne bo.

Školjka

[/tab]

[tab title=”Neumnost”]

Toliko možnosti, le kaj napisati?
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zakaj pa ne kar vsega?

1̲1̲.̲1̲1̲.̲1̲1̲1̲1̲

Prišla je iz učilnice in videti je bilo, da je jokala. Le nekaj sekund imam … 𝐾𝑎𝑗 𝑛𝑎𝑗 𝑛𝑎𝑟𝑒𝑑𝑖𝑚?

Ali bi bilo bolje, če jo vprašam, ali je v redu? Jo pustim pri miru, da ji ne bo nerodno? Ne želim, da misli, da jo vidim kot šibko. To bi povzročilo še več težav. V resnici se ni zgodilo nič hudega, torej mora biti v redu.

Ali se spominja, da ji nisem nič rekla?

A jo zbode, ko pomisli name?

𝑁𝑒 𝑧𝑎𝑢𝑝𝑎 𝑚𝑖 𝑣𝑒č,𝑡𝑎𝑘𝑜 𝑘𝑜𝑡 𝑚𝑖 𝑗𝑒 𝑝𝑟𝑒𝑗, 𝑘𝑎𝑗𝑛𝑒 …

V vsakem primeru je vseeno.

_______________________________

2̲2̲.̲2̲2̲.̲2̲2̲2̲2̲

Kot otrok je še prihajala na obisk, zdaj ne več. A sva se oddaljila, ker tako pač je ali …?

Jaz sem jo nehal vabiti, ona pa tudi nikoli ni prevzela pobude. Čeprav je res, da nikoli ni bila prav družabna.

A je kaj narobe z nama? Ali nama je vseeno? Ali je 𝑚𝑒𝑛𝑖 vseeno ?

_______________________________

27
3̲3̲.̲3̲3̲.̲3̲3̲3̲3̲

Ne pogovarjam se več z mojo najboljšo prijateljico.

Včasih se sprašujem, če ta izraz še velja.

To ni zato, ker bi bili sprti, ampak ker se pač ne videvava več vsak dan in pogovor preko elektronskih sporočil nikoli ni veliko obetal.

Ne pogrešam je, mislim, da tudi ona ne mene. Nekako imava tihi dogovor, vsaj tako mislim. 𝐍𝐞 𝐯𝐞𝐦, 𝐯𝐞𝐝𝐧𝐨 𝐣𝐞 𝐛𝐢𝐥𝐚 𝐛𝐨𝐥𝐣 … č𝐥𝐨𝐯𝐞š𝐤𝐚 𝐤𝐨𝐭 𝐣𝐚𝐳.

𝐕𝐬𝐚𝐣 𝐧𝐚 𝐯𝐢𝐝𝐞𝐳.

_______________________________

4̲4̲.̲4̲4̲.̲4̲4̲4̲4̲

Stali smo v vrsti, ko se je neko dekle zgrudilo.

Njenega obraza niti videl nisem. Pritegnil me je zvok njenega padca.

Zanima me, ali jo je bolelo, če je sploh kaj čutila. 𝐾𝑜 𝑗𝑒 𝑠𝑝𝑜𝑧𝑛𝑎𝑙𝑎, 𝑑𝑎 𝑛𝑒 𝑚𝑜𝑟𝑒 č𝑢𝑡𝑖𝑡𝑖 𝑛𝑜𝑔, 𝑎𝑙𝑖 𝑠𝑒 𝑗𝑒 𝑣 𝑛𝑗𝑒𝑗 𝑛𝑎𝑠𝑒𝑙𝑖𝑙𝑎 𝑝𝑎𝑛𝑖𝑘𝑎? Ali je ostala mirna? Ne vem.

Pri njej klečita dve dekleti, mislim, da sta njeni prijateljici. Drugi pogledujejo na tla, a previdno nadaljujejo s svojimi opravki. Nekateri so se ustavili in čakajo. Nihče ne govori.

𝐴𝑙𝑖 𝑝𝑜𝑘𝑙𝑖č𝑒𝑚𝑜 𝑧𝑑𝑟𝑎𝑣𝑛𝑖𝑘𝑎? Verjetno bi bilo pametno, a ne izgleda kot resna težava in nimam želje. Tudi prijatelja zraven mene opazujeta, ampak s pasivnim obrazom. Mislim, da imam jaz podoben obraz. Mogoče ne iz enakih razlogov.

𝐊𝐚𝐣 𝐣𝐞 𝐧𝐚𝐫𝐨𝐛𝐞 𝐳 𝐧𝐚𝐦𝐢? 𝐙 𝐦𝐚𝐧𝐨?

Približa se ženska, izgleda kot zdravnica. Super, ona lahko pomaga. Gremo naprej~

________________________________

28
5̲5̲.̲5̲5̲.̲5̲5̲5̲5̲

Zanimivo mi je, da mi je všeč prijateljica, do katere nimam posebnih čustev. Ampak ona ni izjema v tem, je pa edina izmed redkih, s katerimi bi si delila življenje z njo ,ne le kot prijateljica, kot sestra, ampak tudi kot ljubimka, kot partnerka, kot njena žena.

Z veseljem bi z njo vzgajala otroke in preveč lahko si je predstavljati, kako bi izgledalo takšno življenje. Ampak tu sem glavni problem jaz. Brez čustev … moral? Saj ne vem. Upam samo, da naslednja oseba, ki jo tako spoštujem, ne bo nespoštljiva do drugih in ne bo zatirala meni enakih.

________________________________

6̲6̲.̲6̲6̲.̲6̲6̲6̲6̲

Z nekaterimi sem se zbližal, ker so nam všeč iste stvari. Všeč so mi in ne zato, ker so zelo pametni ali zelo lepi ali zelo prijazni, ker niso, samo ljudje so in so moji prijatelji.

Včasih jim ne pišem sporočil nekaj časa, se sploh ne pogovarjam z njimi, a to je obojestransko.

A še vedno se zgodi, da se počutim nelagodno ob misli, da bi popolnoma prenehali s komunikacijo, kar mi je neverjetno.

𝐴𝑙𝑖 𝑣𝑒𝑠𝑡𝑒, 𝑘𝑎𝑘𝑜 𝑧𝑚𝑒𝑑𝑒𝑛𝑜 𝑗𝑒? 𝐾𝑜 𝑛𝑒 𝑣𝑒𝑠𝑡𝑒, 𝑎𝑙𝑖 𝑠𝑜 𝑡𝑒 𝑚𝑖𝑠𝑙𝑖, 𝑡𝑖 𝑜𝑏č𝑢𝑡𝑘𝑖 𝑡𝑣𝑜𝑗𝑎, 𝑚𝑜𝑟𝑑𝑎 𝑧𝑎𝑡𝑟𝑡𝑎 č𝑢𝑠𝑡𝑣𝑎 𝑎𝑙𝑖 𝑣𝑝𝑙𝑖𝑣 𝑑𝑟𝑢ž𝑏𝑒?

𝐓𝐫𝐮𝐝𝐢𝐦 𝐬𝐞, 𝐚 𝐦𝐢 𝐧𝐞 𝐮𝐬𝐩𝐞𝐯𝐚.

_________________________________

7̲7̲.̲7̲7̲.̲7̲7̲7̲7̲

𝐸𝑛𝑘𝑟𝑎𝑡 se je zgodilo, da so se mi ulile solze na pogrebu in še to ni bilo zaradi pokojnega, ampak zaradi 𝐧𝐞𝐮𝐦𝐧𝐞 glasbe.

Od tedaj je umrlo med drugimi tudi nekaj ”bližnjih” družinskih članov, a nisem žalostna. Razmišljala sem, da bi se trudila in pokazala, da mi je mar (č𝑒𝑝𝑟𝑎𝑣 𝑚𝑖 𝑛𝑖).

Mogoče je kaj narobe v moji glavi? Mogoče se nisem nikoli navezala na njih? Oboje verjetno.

29
Mislim- Ne. 𝐕𝐞𝐦, da bi lahko živela naprej brez pomisleka.

V glavi imam tako poimenovano 𝑠𝑝𝑜𝑚𝑖𝑛𝑠𝑘𝑜 𝑝𝑎𝑙𝑎č𝑜, ki je polna ljudi in glasbe in barv in vseh teh čustev, povezanimi z njimi, ustvarjenimi 𝑙𝑎ž𝑛𝑖𝑚𝑖 čustvi in saj so čudovita, res so čudoviti občutki, a na drugi strani je njihova 𝐠𝐧𝐢𝐥𝐨𝐛𝐚 v vsakem delu mojega telesa. Ne razmišljam o samomoru, sploh ne, ampak 𝑆𝑚𝑟𝑡 bom sprejela z odprtimi rokami in končno spet zadihala.

𝑻 𝒉 𝒆 𝑳 𝒂 𝒔 𝒕 𝑺 𝒉 𝒂 𝒅 𝒐 𝒘 𝑷 𝒖 𝒑 𝒑 𝒆 𝒕

 

 

 

 

[/tab]

[tab title=”Branzalovo seme”]

Luči na vesoljski ladji Marija veselo mežikajo v ritmu zvezd in spreminjajo mrko temačnost kozmosa v veselo, domačno širino, polno možnosti. Ladja je po triletni poti le mesec dni stran od domače Zemlje in povezava z njo se je končno vzpostavila. Ni ga med stotimi potniki, ki ne bi veselo kramljal s svojo družino, prijatelji ali z ljubimcem. Navsezadnje jih niso videli že skoraj petnajst let. In čeprav so Vogugi na svojem planetu za njih lepo poskrbeli, so vsi željni ponovnega snidenja z bitji svoje vrste.
Vitel sedi na postelji v Sonjini sobi in jo objema z desno roko, medtem ko se druga ukvarja s popravljanjem majhne zaslonske tablice na mizici pred njima. Po nekaj sekundah se slika Sonjine mame Kane spet pokaže na zaslonu. »Samo majhna tehnična težavica,« ji zagotovi Vitel. Kana se nasmehne: »Sonja, tvoj fant je kar praktičen.« Sonja zamrmra nekaj nedoločenega, a električno modre oči se ji radostno svetlikajo. Vitel dvigne levo roko in nežno pogladi njene svetle kodraste lase. Oba se smejita.
Sonjina mama se presede, kar naredi napol nervozno in napol namuznjeno. »Vitel, bil si na začetku izjemno zanimive zgodbe o tem, kako sta se z mojo hčerko spoznala …« Vitel jo najprej zmedeno pogleda, nato pa mu obraz preblisne nasmeh. »Z veseljem jo dokončam, če vam je prav. A na trenutke je rahlo mrka.« Mama le zanemarljivo skomigne z roko. »Dokler ima srečen konec, je vse v redu.« Vitel dvigne pogled in se pretegne. Nato se odkašlja in dramatično dvigne roke. »Potem pa dajmo, pripravite se …« * Na planet Vogugov sem kot drugi prišel s prvimi potniškimi ladjami. In čeprav so vse druge ladje pristale srečno in uspešno, je naša na poti na planet strmoglavila. Od vseh potnikov, moje cele družine, sem edini preživel. Našla me je majhna skupina Vogugov in oskrbela moje rane. Ponudili so mi stanovanje na planetu, ampak ta me je strašil, in tako sem se nastanil tukaj, na ladji Marija, ki je takrat krožila po orbiti. Medtem ko so naši znanstveniki sklepali dogovore z Nezemljani, sem čakal tukaj. V osmih letih, ki sem jih preživel na plovilu, sem prehodil vse njegove kotičke in ga spoznal kot lasten žep.
Z veseljem sem čakal dan, ko se bomo vrnili na Zemljo. Marijin odhod proti tej sem se odločil opazovati v tišini, stran od gneče, v eni od skritih kabin na ladji. In tam sem našel slepo potnico, ki jo zdaj seveda poznam kot Sonjo. Ko sva se prvič srečala, me je v strahu napadla z nožem. A ko je povedala več o svojem ozadju, se mi je to zdelo bolj smiselno.
Osemletno sodelovanje med Vogugi in ljudmi je bilo splošno sprejeto kot uspešno, saj sta obe strani prišli do kopice novih znanj. In ko je ladja Marija odletela nazaj proti Zemlji, niso kazali nikakršne nejevolje. A manjša, podzemna združba Vogugov se ni strinjala z delitvijo svojih skrivnosti ter je bila odločena, da te ne najdejo poti na Zemljo. Njihova pot do tega cilja so bili Branzali. Sonja, ki je preživela srečanje z njimi, je to vedela.
Sonja mi je opisala Branzale kot majhna, žuželkam podobna bitja s tisoč nogicami. Živijo pritrjeni na možgane gostitelja, na mestu pod čelom.
Ko Branzalov gostitelj hodi naokrog, Branzal spušča v zrak majhna semena. Ko jih oseba vdihne, poje ali kako drugače sprejme vase, ostanejo v njeni krvi, skrita, neopazna. Oziroma vsaj dokler celotna ladja ni okužena. Gostitelj lahko takrat vsakomur s semeni v telesu izpije vso notranjo energijo, kar ga ubije v sekundi. Posledično lahko v nekaj minutah pomre celotna posadka ladje.
In čeprav je gostitelj vedno človek, pri tem njegova čustva ne igrajo vloge. Encim, ki ga Branzali izločajo, povzroča halucinacije in tako Branzalov gostitelj misli, da dela nekaj dobrega, ko v resnici pobija celotno ladjo.
Ampak vseeno se je semena dalo zaznati. Vsako Branzalovo seme v človekovem telesu zmanjša temperaturo krvi za majhen odstotek. Bolj mrzla, kot je kri, več semen ima oseba v njej. Največ pa jih ima seveda gostitelj, tisti, ki ima v sebi parazita.
Prvi dan so vsem potnikom vzeli kri, iščoč znake bolezni. Rezultati pregleda so bili v zapisniku tega dne. Kar je pomenilo, da bo prelet le-tega povedal, kdo na ladji je Branzalov gostitelj, torej tisti z najnižjo temperaturo krvi. Če ga s Sonjo ubijeva, potem je ladja rešena. In to je bil načrt.
Po več mesecih iskanja sva končno locirala arhive. A pregledu je sledilo razočaranje. Nihče izmed potnikov ni posebej izstopal. To je pomenilo, da gostitelja ni med njimi. A kdo je bil?
To sva odkrila na še posebej usoden dan.
Že začel se je slabo. Sonja ni odgovarjala na moje trkanje. Ko sem prišel v sobo, sem jo našel na tleh. Objokano. Njen nož, ki je bil prej vedno zataknjen za pasom, je ležal na drugi strani sobe, na pogled zalučan karseda daleč v kot. Pogledala me je s svojimi velikimi modrimi očmi, tokrat mokrimi od solz. Nato mi je v odprti dlani pokazala majhen zaobljen predmet tujega izgleda. Branzalovo seme. Zdelo se mi je, da je v sobi zavel hladen veter. Moje dihanje se je pospešilo.
»Tole je bilo pod posteljo. Vitel, iskala sem po sobi in jih našla še več.« Njeni svetli lasje so ji zakrivali obraz in nanj metali temno senco. »Vitel, dobro veš, kaj to pomeni.«
Ne. Ne. Nisem vedel. Prosim, ne … »Vitel, dobro me poslušaj. Vse je smiselno. Slepa potnica sem, zato mojih vzorcev ni bilo v arhivih. Logično. Jaz sem gostitelj parazita.« Ostro je vdihnila. »V kotu leži nož. Poberi ga in me ubij. Ni druge poti.« NE. Ne verjamem … Mora biti druga razlaga. »Pa saj, saj ne bi ti nikoli …« sem začel. »Ne razumeš, Vitel,« me je ostro prekinila. »Ne vem, kakšne halucinacije lahko encim povzroča. Hej, mogoče se mi bo prikazala sama mati Marija in mi naročila, naj te ubijem.« Na to se je nasmehnila in tiho smrknila. Ta trenutek je bila to najlepša stvar, kar sem jo videl v življenju.
Pogledala me je in v njenih očeh sem zdaj videl odločnost in moč. »Poznam te, Vitel. Vem, da si dovolj močan.« Stopil sem v kot in pobral nož. Spet sem pogledal Sonjo in razmišljal, kaj naj storim. To je bil res slab dan.
Ampak ta zgodba ima srečen konec. In takrat se je zgodilo nekaj, kar je vse spremenilo.
V sobo je planil moški z umazano rjavo brado in s strgano zeleno majico. Na obrazu mu je divjal divji nasmeh. Pogledal je okoli sobe in nato Sonjo. Vrgel se je proti njej z ostro voljo nekoga, ki je popolnoma prepričan o tem, kar dela. A bil sem hitrejši od njega. Zabodel sem ga v čelo in ubil. Ko je iz njega pritekla mrzla kri, sem vedel, da je on gostitelj. In zdaj je bil mrtev. Tako sva s Sonjo rešila celotno ladjo.
*
In tako Vitel konča svojo zgodbo. Sonjina mama mu radostno zaploska in elegantno se ji prikloni, srečen, da je to spravil iz sebe. Njegova temna preteklost je zdaj mimo, zdaj ga čaka le svetla prihodnost.
A vse ni v redu … Počasi nagne glavo in pred sabo zagleda Sonjin obraz, neverjetno oster in resničen. V primerjavi z njim se mu je zdel ves prejšnji pogovor kot sanje …
Sonja mu zaskrbljeno zašepeta: »Vitel, kako je moški z umazano brado širil semena? Kako … kje sem sploh kdaj videla tega moškega? Ne spomnim …«
Vitel jo pogleda in na obrazu se mu izrišeta spoznanje in groza ob njem.
Ladja se strese, kot bi jo zadel potresni sunek. Za trenutek se mu pogled spet ustavi na Sonji, in takrat uvidi, da to sploh ni ona. Pred njim stoji sama Marija, ki je prišla z neba na pomoč …
Ladja se spet strese, samo da se tokrat zazdi, kot da se z njo strese cel kozmos. Marije ni več tam, na njenem mestu zdaj stoji moški z umazano rjavo brado in s strgano zeleno majico. Gostitelj parazita. Ampak to ni on, on sploh ne obstaja …
Ladja se še tretjič zatrese in tokrat se z njo zatrese resničnost sama. Marije ni več nikjer, izginila je med pritiski in ranami v realnosti. In ko Vitel spet pogleda naprej, tudi moškega z umazano brado ni več, kot ga tudi nikoli ni bilo. Namesto njega zagleda med razpokami samega sebe, svoje temne lase in zelene oči, zdaj edino vidno stvar med razpokami. Edino resnično stvar v tej nedojemljivi halucinaciji.
Nato se cel svet razlomi in izgine. In ostane samo tema.
*
Luči na vesoljski ladji Marija so mrtve in na njej vlada tišina. Močno grajen Vogug kleči sklonjen nad truplom temnolasega fanta, ki so ga za čas njegovega življenja poznali kot Vitela. Z majhnim laserjem zareže pravokotno luknjo v kožo na čelu in z metodičnimi gibi nežno loči majhno žuželki podobno živalco iz površine v njej, previdno, dvigovaje vsako od njenih tisoč nožic. Kmalu leži Branzal v njegovi roki, topel, kot da bi se v njem skrivalo na stotine duš. Vogug ga z eno od svojih štirih rok položi v prozorno škatlico, pripeto za pasom. Še zadnjič pogleda gostiteljevo truplo in se obrne proč.
Napoti se proti svojemu plovilu. Med hojo po hladnih in trdih tleh ladje stopi še čez eno truplo. Tokrat je to mlado dekle, brez vidnega znaka smrti na telesu, a nedvomno mrtvo. Njeni svetli lasje so togo raztreseni okoli nje. Zdi se, kot da so se ji solze v njenih modrih očeh ustavile, preden so sploh lahko dodobra iztekle.
Branzali so res grozljiva orožja, zavzdihne Vogug. A kar je potrebno, je potrebno. Njihove skrivnosti so predragocene za tujce.
Obrne se proč od sobe, tihe kot kripta. Vstopi v svoje malo plovilo in se spusti v praznino vesolja, ki majhno in neznatno ladjo Marijo pogoltne za njim, puščajoč za sabo le prazno in mrko neskončnost.

Sraka

[tab title=”Čas”]

 

Sediš na gugalnici, njena zelena barva se ujema z barvo trave spomladi in opaziš, da je istega odtenka kot cvetlični lonec, ki stoji par metrov stran. Čaka, da lahko nosi lepoto. Lepoto življenja. In oni ne pričakujejo povračila za to, le, da jih ne razbiješ, seveda drugače ne morejo nadaljevati z delom.

Takšna škoda je, ko na koncu le sedijo tam. Čakajo, le čakajo. Čakajo na življenje, ki ga nikoli ne bo, ker je bilo eno izgubljeno. Dih jemajoče, kako se vse podre, če odstraniš eno domino … Ali je žalostno?

Ko vdihneš, zavohaš pomlad, praznino starih soban, vonj psa na tvoji majici in hlačah, suhoto zraka, kot da bi nekdo hotel odstraniti vso vlago iz ozračja. Tako zadušljivo je, zadušljivo, a čudovito.

Vse je le zvočna kulisa, a je pomirjajoče. Ptičje petje, dihanje psa. Edina razlika je, da ima eden več svobode kot drugi. Stiska ti prsni koš, slabo ti je. Slišiš šum bambusove strehe, vsakič ko se zagugaš, bolj čutiš, kot slišiš glasbo, ki odteka iz zvočnika. Občutek nogometnega gola, ujetega okoli tvojega gležnja, in je samo ”tip, _ , tip, _ , tup”, takšna nežna stvar … Počutiš se kot da letiš.

Toplo je in tvoje misli začnejo tavati. Začneš razmišljati o ljudeh, s katerimi bi bila izkušnja deljena, če bi bili tu. Spomini bi bili … dragoceni. Tako, tako dragoceni. Priplavali bi na plan, vsakokrat ko bi se vrtele te pesmi. Nostalgija se naseljuje v tvojem trebuhu, reže ti po črevesju. Želi, da padeš, padeš v njen objem in uživaš v občutku. V bolečini konca, izgube. Izgube veselja bolj kot smrti osebe. Ni isto, ni, če izgubiš osebo ali če umre. Vedno je drugače in drugače za vsakogar. Kako to čutiš ti? … Umiraš? Ali te je smrt že dohitela? Ali te uničuje? Ubija tvojo domišljijo, tvoje veselje, tvoja čustva? Če ne, pa še bo. Vedno je in vedno bo, le čakaj. Prihaja pote. Bolje, da se poslužiš sadov zdaj, nove priložnosti ne bo.

Školjka

[/tab]

[tab title=”Ljubezen … kaj je to?”]

Vrnil si se. Strmim v tvoje telo na postelji in dolgo časa sem prepričana, da spim z neznancem. Bled si in suh. Podoben si prej kadavru kot pa človeškemu bitju in strah me je oviti roke okoli tvojega telesa. Sprašujem se, če te še sploh lahko ljubim enako … Poglej vendar, kaj sva prestala. Vsak na svojem koncu, vsak s svojimi ranami in z drugačno zgodbo, ki se je začela enako. Ta teden je bil težek za oba. Ko si prišel, si me objel, a to je bil zlomljen objem. Poljubil si me na lice, a to je bil zlomljen poljub. Rekel si, da sva preživela in da naju čaka boljše življenje, a to so bile zlomljene obljube. »Ne sanjam več o lepem,« sem dejala, »ne po tem, ko sem doživela najslabše.« Sedel si za mizo, trgal belo sredico od skorje in si jo basal v usta, kot da te je strah, da hrane dolgo več ne bo. Spraševal si me o sorodnikih, če kaj vem o možeh mojih prijateljic. Rekla sem, da jih je veliko padlo, še več pa je izgubljenih … Odložil si kos kruha, zakopal glavo v dlani in rekel, da bi bil rad sam. Tistega dne nisi vprašal za najinega otroka. In tudi jaz ti nisem povedala, da ga je ustrelil Nemec pred mojimi očmi.
Naslednje jutro si nemo strmel v časopis in požiral natisnjene besede. »Hitler je sedaj v Berlinu,« si samo rekel, ko sem vstopila v kuhinjo. Dolgo sva strmela drug v drugega. »Pripravila nama bom čaj.« Voda je zavrela in vonj po zeliščih je preplavil hišo. Tiho sva bila, dokler se ni čaj povsem ohladil in je tišina postala moreča. »Ne veš, ne moreš si predstavljati, kako je bilo grozno,« rečeš tiho in me pogledaš. Zazrem se v skodelico in si mislim, da je bilo tudi meni težko. »Ana, ubijal sem.« Glas se ti trese. »Moral si.« Hitro si obrišem solzo in zatrem misel, da si morilec. »Moral sem, če sem te hotel še kdaj videti.«
Primem te za roko, a se ob dotiku zdrzneš. Roko takoj odmaknem in jo položim nazaj na ročaj skodelice. »Sedaj je konec,« šepnem. Pogledaš me in oba misliva isto. »Kako je Mate?« rečeš in se poravnaš na stolu. Srce mi hitreje bije in najraje bi ti zakričala v obraz, da to ni več tvoja stvar. »Saj je na varnem, Ana?« V tvojem glasu je začutiti strah in skrb in bolečino. Jaz pa te ne morem več poslušati. Vstanem. »Ana?!« zakličeš in tudi sam vstaneš ter me grobo primeš za roko. Pogledam te in zdi se mi, da veš, a se prepričuješ, da ni res. Čez nekaj trenutkov me spustiš in skoraj padeš. Še zadnji trenutek se nasloniš na stol, dihajoč glasno in globoko. »Kje?« vprašaš. »Za hišo. Grobove so uničili,« rečem in odidem v spalnico. Zaprem vrata, a tvoje hlipanje je glasnejše.
Tretji dan me niti ne pogledaš več. Nič ne rečem, a vem, da me kriviš za Matetovo smrt. Monotona sva in izgubljena. Kako naj te zopet najdem? Si te sploh želim? Cel dan se skušam zamotiti z delom, čistim že čiste površine, krpam že zakrpana oblačila in berem že prebran časopis.
Zvečer eksplodiram. »Imel je smodnik in je streljal. Trije so me držali,« zakričim. Ne gledaš me. Nič ne rečeš. »Prav,« samo rečem. Tudi ta večer nekaj v meni umre.
Ulice so prazne in zdi se, kot da življenje brez vojne ne obstaja. Hitler noče iz svojega podzemnega bunkerja, medtem ko število žrtev narašča. Župančičeva Mina mi pove, da se tudi njen mož slabo drži. Ne povem ji, da ti z mano sploh ne govoriš. Obljubi mi, da bo prinesla sadike za rože, da jih bom posejala v zemljo. Saj veš, pred vojno je imela najlepše gredice. Pa ji rečem, da raje ne, saj je zemlja še zastrupljena in bo še dolgo potrebovala, da se bo očistila nemških korakov. Samo prikima, nato pa omeni Mateta. Čutim njen pogled na hrbtu, ko hodim stran, vetrne sence se mi zapletajo v krilo in mislim nanj. Mate. Ko bi ga le lahko rešila ….
Slabo ješ. Juha se že shladi, ko v usta neseš prvo žlico. Tudi danes nisem vredna. Bom sploh še kdaj? Mama mi je dejala, da vojna vzame vse. Res je. Vzela je najinega sina. Vzela je naju.
Naslednje jutro nisi več tako bled. Še vedno si grozljivo suh in na tvojem obrazu bolečina še kar dolbe globoke brazde. A izgledaš boljše in pripravljen si govoriti. »Kako si lahko?« rečeš in tvoj glas je čuden. Odtujen. Nič več ni nežen in očarljiv, kot je bil takrat, ko si mi šepetal na uho. »Povedala sem ti. Trije so me držali,« ostro rečem. »Sam bi rekel, naj raje mene.« Igraš se z drobtinami na mizi in zaman buljim v tvoj obraz. »Kričala sem, pljuvala, brcala, grizla,« besno zakričim,« pa ni pomagalo.« Nič ne rečeš, a vem, kaj si misliš. Še vedno sem storila premalo. »Lahko je govoriti! Lahko se je pretvarjati! Lahko je molčati in se delati boga! Bil si tam in ubijal. Ja, verjamem, bilo ti je težko. Toda to še ne pomeni, da jaz nisem trpela!« Obrnem se stran, ustnice se mi od besa tresejo in obrvi namrščim v en samcat lok. »Ko si šel, so zasedli celo Slovenijo. Podredili so si nas! Prepovedali so uporabo slovenskega jezika, ponemčevali so krajevna imena, bile so policijske ure … Ženske smo morale skrbeti za otroke, si trgati od ust, zraven pa čakati dan, ko bomo obveščene, da smo postale vdove. Mogoče nisem ubijala, mogoče nisem videla nešteto trupel, sem bila pa osamljena. Ni minila minuta, ko me ne bi bilo strah.« Vstaneš in me objameš. Najprej se upiram, toda še vedno si močnejši. Oba jokava.
Spomini so tako živi, ko te gledam, kako spiš. Danes si legel k meni, me pred spanjem objel in mi na nek način dal vedeti, da bova vse prestala, če bova skupaj. Pa nisem tako zelo prepričana. Smrt je prišla med naju, nama vzela, kar sva ljubila, in naju oropala vprašanja, na katerega sva vedno imela odgovor. Ljubezen … kaj je to?

AMMA

 

 

[/tab]

[/tabgroup]

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (8 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +5 (from 5 votes)
Glasuj za NAJ KRATKO ZGODBO GCC 2017!, 10.0 out of 10 based on 8 ratings

2 kometarja

  1. Pingback: Vabilo na prireditev ob TA VESELEM DNEVU KULTURE | Sledko

  2. Pingback: Razpis za PODSTREŠJE! | Sledko

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja