Profesor na drugi strani katedra: Rok Lipnik

Tudi v tem šolskem letu bomo nadaljevali pogovore z našimi profesorji, da jih bolje spoznamo, s tem pa zgradimo še boljši odnos z njimi …

Tokrat smo intervju naredili z mladim in nasmejanim profesorjem matematike, ki je tudi bivši dijak GCC – Rok Lipnik, razrednik 2. C razreda.

Najprej nas zanima, kakšni so vaši prvi vtisi na GCC v novem šolskem letu in ali se vam letošnja generacija zdi kaj drugačna od poprejšnjih?
Vsekakor je vsako leto septembra čutiti vznemirjenje med učitelji in dijaki. Vsi čakamo začetek pouka in se veselimo novih izkušenj. Če si sposodim citat Harukija Murakamija, bi lahko rekel, da je vsako šolsko leto kot škatla čokolad – polno presenečenj. Za enkrat lahko novo generacijo pohvalim, saj so motivirani in pripravljeni na sodelovanje. Drugačni? Zagotovo so, saj je vsaka generacija #enostavnodrugačna, kot vsak izmed GCC-jevcev. 😊

Kako ste se znašli v lanskem letu kot razrednik gimnazijcem, saj ste poprej bili razrednik PV?
Biti razrednik je lepo in hkrati naporno – skrbeti za  dijakov je vsekakor izziv, ki terja čas, energijo in potrpljenje. A, ko vidiš, kako dijakom lahko pomagaš in jim daješ motivacijo, je to vse poplačano. Še posebej, ko kaj lepega ustvariš skupaj … to so spomini, ki se ne izbrišejo zlahka.

Težko bi rekel, da je velik razkorak med dijaki predšolske vzgoje in gimnazije; vsekakor pa je vsak oddelek zgodba zase. Z vsemi dijaki je potrebno ravnati spoštljivo, pošteno in v pravi meri tudi razumevajoče. Verjamem v to, da se dobro z dobrim povrne in s svojim oddelkom sem res zadovoljen.

Katera je vaša najljubša knjiga oz. film?
Težko se bi odločil za eno knjigo ali film. Morda presenetljivo, ampak med priljubljenejšimi knjigami je Alamut Vladimira Bartola, ki sem jo bral za maturitetni esej. Zanimiva, napeta in čudovita zgodba, ki se čudovito zrcali tudi v sodobnem času.

Nikakor ne bi mogel tudi mimo Zgodb iz Narnije, Harryja Potterja in Štoparskega vodnika po Galaksiji. Znanstvena fantastika se odraža tudi v priljubljenih filmih – Peti element in Flash Gordon kot le dva izmed njih.

Vaše najljubše potovanje in zakaj?
Najljubše in nepozabno je bilo potovanje v Torino na zimske olimpijske igre leta 2006. Skupaj s tremi kolegi s faksa smo se z avtom v lastni režiji odpravili navijati za slovenske udeležence. Prigod in anekdot je toliko, da težko sploh kje začnem. Med drugim se nam je sredi avtoceste odprl prtljažnik avtomobila; našli smo dvosmerno ulico skozi katero smo se z avtomobilom lahko peljali le, če smo zložili zunanja ogledala… Nepozabno. Zakaj? Družba in dogodivščine. 😊

Kaj so bili vaši otroški cilji da bi postali, ko odrastete?
Otroški cilji so bili, da postanem učitelj – kako nepričakovano, kajne? Spominjam se, kako sem komaj čakal, da sem dobil kakšno beležko, že sem si izmislil učence in pisal ocene … Očitno se vpliv genetike dobro pozna – mama je bila učiteljica matematike, oče je fizik in je bil pred leti asistent na FERI, dedek je bil profesor na Pedagoški fakulteti, ena babica je učila biologijo in kemijo, druga pa je poučevala v osnovni šoli na razredni stopnji. V srednji šoli sem se bolj ciljno usmeril na matematiko, čeprav je bila angleščina na tesnem drugem mestu.

Kot bivši dijak na GCC, nam lahko zaupate, kakšne spremembe opažate na šoli?
Sprememb je veliko in težko bi jih vse opisal. Vsekakor se mi zdaj zdi šola bolj svetla in lepše urejena. Pa prenovljene učilnice, šolski eko vrt, vsa nova tehnologija, ki nam je na voljo, nove metode dela, novo vodstvo šole … Lepo se je vrniti na GCC in lepo je biti na GCC.

Kot prof. matematike na Centru delate že 9. leto in strmite k modernim metodam poučevanja. Kakšne so te metode in kaj vi mislite, kako učinkujejo na dijake?
Moderne metode poučevanja so usmerjene predvsem na dijaka. To pomeni, da je predavanj pred tablo čim manj, več pa razmišljanja, ki se dogaja v glavah dijakov – tudi z delom v parih, skupinah ali samostojno. Problem, ki ga rešiš sam, si lažje zapomniš, pa še občutek zadovoljstva čutiš, ker ti nekaj uspe. Želel bi si, da bi bilo še več projektnega in praktičnega dela, a je tako kar težko slediti učnemu načrtu in maturi.

Prihodnje leto nas v okviru projekta Inovativna učna okolja podprta z IKT čaka izziv razvojnega oddelka, kjer bomo še bolj intenzivno preizkušali različne sodobne pristope. Izzivov na tem področju ne manjka in prav je tako. Saj veste, vse se razvija in spreminja … učilnice pa so še vedno mize v ravni vrsti in tabla na koncu.

Kakšna zanimiva anekdota iz srednješolskih let? Glede na to, da ste bili zlati maturant generacije 2004, ste bili verjetno zelo “pridni” v šoli?
Zanimiva anekdota je povezna z nekdanjim asistentom za angleščino – eno izmed zadnjih ur pred počitnicami smo imeli pouk angleščine le z asistentom in na koncu ure nas je prosil, če mu lahko nekaj razložimo. Takrat je bila na radiu popularna pesem Halo, gospodična in asistentu ni bilo jasno, zakaj Magnifico poje »Magnifico je petek« … češ, kako je oseba lahko dan v tednu. Ko smo mu razložili, da petek ni prava beseda … »Why? That is even worse than before.« Seveda smo se na ta račun še dolgo smejali.

Priden je beseda, ki je ne bi nujno uporabil … srednja šola mi je bila v izziv, ki sem ga rade volje sprejel. Postati zlati maturant ni bil cilj – na Fakulteti za matematiko in fiziko omejitve nismo imeli, ampak mogoče je bil tudi to razlog, da sem k maturi pristopil bolj sproščeno.

 

Profesorju se za odgovore iskreno zahvaljujemo in upamo, da bo še naprej takšen #enostavnodrugačen profesor! 😉

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.6/10 (12 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +1 (from 1 vote)
Profesor na drugi strani katedra: Rok Lipnik, 9.6 out of 10 based on 12 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja