Intervju: Petra Gobec

Petra Gobec, dijakinja 2. d razreda, je ena izmed izjemno uspešnih športnic na GCC. Vedno nasmejano dekle z obilo dobre volje večino svojega časa preživi na treningih Taekwondoja v klubu Ahac Šentjur. Je državna prvakinja v kategoriji mladink Taekwondoja, hkrati pa dosega tudi druge izjemne rezultate na področju Taekwondoja. Svoj prosti čas posveča še tenisu.

 

Petra, kdaj in zakaj si začela trenirati tenis in Taekwondo?
V svet tenisa sem se spustila s petimi leti. Za tenis me je navdušil moj oče, ki je bil hkrati moj trener in idol. Taekwondo pa sem začela trenirati v 8. razredu osnovne šole. Že od nekdaj sem si želela trenirati borilne veščine in sem zatorej očetu in mami govorila, da bi svojo pot začela s karatejem. A vendar se je v kraju, kjer živim in treniram, pojavil klub Taekwondoja, nad katerim me je navdušila mama in seveda sem se morala vpisati. Kar nekaj časa sem tako poleg tenisa trenirala še Taekwondo, ki mi je služil bolj kot rekreacijski trening, saj ga takrat pravzaprav nisem vzela zares. A  čez približno 2 leti me je Taekwondo bistveno bolj pritegnil, zato sem mu začela posvečati več časa, kljub temu, da sem še vedno trenirala in tekmovala v tenisu. Sčasoma je urnik postal prenatrpan in ko sem prišla v srednjo šolo sem tenis skoraj popolnoma opustila, Taekwondoju pa posvečam večino svojega prostega časa.

Verjamem, da imaš zelo natrpan urnik. Povej, kako ti uspe usklajevati šolo in treninge?
Ko sem trenirala še tenis in Taekwondo je bilo ogromno vsega in tako sem delala za šolo takoj, ko sem prispela domov in še kasneje po treningu. Niti mi ni bilo preveč težko, saj nikoli nisem bila preveč utrujena, nikoli nisem spustila treninga, niti takrat ko sem naslednji dan v šoli imela kak test. Zdaj pa, ko sem tenis po enajstih letih opustila in se s Taekwondo-jem pripravljala na evropsko prvenstvo, sem imela trening vsak dan. To je postalo precej naporno, ker si utrujen, morda dobiš na treningu še kakšen udarec  potem pa še vso to učenje in seveda postane težko. Glavna rešitev je predvsem zelo dobro organiziran čas. Zdaj, ko pridem iz šole naredim nalogo, preberem in ponovim predvsem glavne in ključne stvari. Sledi trening potlej pa naredim še tisto, za kar mi je prej zmanjkalo časa. Tudi vikendi so po navadi precej zapolnjeni, saj imam takrat kondicijske treninge.

Kako se soočaš s tremo pred tekmami?
Pri tenisu sem imela vedno ogromno treme. Bil mi je prvi šport, treniral me je oče in seveda sem bila zaradi tega pod dodatnim pritiskom, ker se želiš dokazati, da si dober in da zmoreš. Žal pa me je ta trema tudi večkrat pokopala. Pri Taekwondoju pa nikoli nisem imela treme pred začetkom tekme. Vedno sem v borbo odšla sproščena, nasmejana, verjela sem vase, da zmorem. Ko sem potem opustila tenis, sem mislila, da se bo ta trema bolj izrazila pri Taekwondoju, a se  ni. Še vedno sem sproščena in dobre volje, saj delam nekaj, kar me veseli in se vedno počutim pripravljeno. To mi danes koristi tudi pri ustnih ocenjevanjih, saj sem ugotovila, da neko stvar lažje narediš in dokončaš če imaš mirno in sproščeno glavo.

Imaš mogoče kakšnega športnega idola po katerem se zgleduješ?
Pri Taekwondoju nikoli nisem preveč poznala borcev, pri tenisu pa sta mi definitivno bila idola Rafael Nadal ter Roger Federer. Zdaj, ko sem predvsem v svetu Taekwondoja, mi je idol moj trener Vahid Drapić, ki je izjemen športnik in človek.

Kateri so tvoji najboljši rezultati oziroma rezultati na katere si najbolj ponosna?
Po navadi imam dve tekmi na mesec. Večkrat se odpravimo tudi v tujino. V svoji kategoriji, pri formah sem bila doslej vedno prva, pri borbah pa seveda na začetku, ko še ne ujameš tempa pa druga ali tretja, nikoli nižje. V zadnjem polletju pa v borbah vedno kraljujem na prvi stopnički. Na zadnjih dveh tekmah v Bosni in Bolgariji sem dobila pokal za najboljšo juniorko ter seniorko (saj me trener uvršča v kategorije seniork to je nad 18 let, saj se pripravljam na svetovno prvenstvo, ki bo potekalo na Irskem). Trenutni moj najboljši rezultat pa je seveda evropsko prvenstvo, kjer smo z ostalimi dekleti skupinsko zasedle tretje mesto. V kategoriji mladink do 65 kg, pa sem v zelenem pasu tudi dosegla mesto državne prvakinje.

Glede na to, da si dekle, ki se ukvarja z borilnimi veščinami, si najbrž že kdaj slišala kakšen stereotip na svoj račun. Se ga morda spomniš?
Seveda, stereotipov je vedno in vsepovsod precej veliko. Morda se ne opazijo tako zelo, saj sem sama v klubu ena izmed najboljših in nimam nikoli z nikomer problemov, saj uživam neko določeno avtoriteto. Če pa v naš klub vendarle zaide kakšen nov član, ki si vendarle misli »o, zdaj pa te bom, ker si punca«, te začne gledati z viška in te ne jemlje resno, mu sama pri vajah dam vedeti, da z mano ni šale. Po navadi so nad mojo močjo in spretnostjo precej presenečeni češ, da tega niso pričakovali. To se mi dogaja precej pogosto, ker si mislijo da ne morem udariti močno zaradi tega, ker sem punca.

Kje najdeš motivacijo, da vztrajaš in ne obupaš?
Pri Taekwondoju se mi še nikoli ni zgodilo, da bi hotela obupati, saj se z njim ukvarjam zaradi lastnega zadovoljstva in veselja. Če pa govorim o tenisu, tam pa je velikokrat škripalo. Po vsaki tekmi, ki ni šla tako kot sem si želela, sem večkrat očetu rekla, da ne želim več trenirati, ampak sem še vedno nekako vztrajala. In kasneje, ko se je pojavila takšna razlika med tenisom in Taekwondojem, sem se odločila, da tenis potisnem na stranski tir ter nadaljnje vztrajam pri Taekwondoju. S to odločitvijo pa se mi je definitivno povečala vztrajnost in veselje pri treniranju Taekwondoja. Tudi po hudih udarcih nikoli ne odneham, saj je to del športa, za katerega sem se odločila in bom v tem preprosto vztrajala.

Se v prihodnosti vidiš v svetu športa?
Da, seveda. Šport bo vedno del mene in mojega življenja. Sanje so, da postanem športna psihologinja, v klubu pri katerem zdaj treniram pa mi je trener celo obljubil, da me čaka delo trenerke, hkrati pa bi si želela delati tudi kot trenerka tenisa.

Imaš morda še kakšen motivacijski nasvet?
Vsak šport je po svojem težek, vsak šport je nekaj posebnega. Ampak, če se vsak zaveda, kako ga obvlada, naj samo dela in vztraja, ter pridobi čim več znanja na tem področju. Seveda ga mora ta šport tudi veseliti – to je ključ do uspeha.

 

Petri se zahvaljujemo za odgovore in ji želimo ogromno uspeha na njeni športni in šolski poti še naprej!

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.9/10 (7 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: -1 (from 1 vote)
Intervju: Petra Gobec, 9.9 out of 10 based on 7 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja