PODSTREŠJE: Poezija

Poezija revije Podstrešje. Ustvarili dijaki Gimnazije Celje – Center.

OGLEDALO SVETA

Toliko zlomljenih pogledov
Odseva v ogledalu sveta,
Toliko sestavljenih besed
Odraža ustavljenega duha.

Stop znaki usmerjajo pot življenja,
Za ceno družbene varnosti
Gledamo daleč, daleč proč od živega koprnenja;
Skrivamo lastno moč,
Samo da ubežimo nevarnosti trpljenja.

A prevzete misli ne vedo,
Da neroden smeh,
Prvi pozdrav,
Nežna roka,
Sladek greh,
Bistre solze,
Odprt pogled,
Milina, ki objame molče
Niso stop znaki, politi s krvavo krhkostjo.
Saj na naravni cesti znakov ni,
So le blažene svobode polne sni.

PROSTODUŠNOST

Preveč mi je mar,
Ko se svet obrača stran.
Pregrade na mejah,
Pregrade v odnosih;
Ameriški veter je surov in močan,
Trese nam prestrašeno ogrodje evropske duše.
Kaj je svoboda,
V času, ko sovraštvo postaja globalna oda?
Kam odhajajo vrednote,
Ko vpoklicane so vojaške enote?
Od kdaj resnica –
Novodobna diktatorska alternativa –
Ne najde več poti do človeka
Kot njegova bistvena pravica?

Preveč mi je mar,
Ko se svet obrača stran.
Ko vse v meni gori,
Koprni, nemirno kipi,
Se družba nemo smeji.
Hlad in brezbrižnost
Prihajata v visokih valovih.
Vidim in čutim ju,
A pot usmerja mi uporniški vihar.
Ni mi žal,
Da mi je preveč mar,
Ko se svet obrača stran.

Morda nekje, nekdaj
Doletela me bo kazen,
Ker se ne morem zliti s svetom,
Ki mu vlada brezbarvna bojazen.
A tudi tam, tedaj
Še vedno gorele bodo tri stvari;
Moje srce,
Moja duša
In moje misli.
Vzletela v prostranstvo
Bo vsa bit
In poletela nad mehanizem,
Ki z lažmi, koristoljubjem, gnevom opit,
Deluje razkroju humanosti v prid.

ANGELIKA FIDLER

POSEREM SE NA OBLAST

S tem mislim na strice iz ozadja,
ne na naših politikov osladja.
Narekujejo tempo našega trpljenja,
izbirajo ideologijo našega življenja.

Včasih smo se klanjal zarad vere,
zdej se zarad d’narja.
Pa kdaj bo konec tega sranja?
Nimam take mere znanja.

Manipulirajo z nami, kot da smo govedo,
d’nar in gnoj nam dajejo v isto skledo.
V rokah imajo devetdeset odstotkov kapitala,
pa kje je tukaj sploh morala?!

Kje resnica?
Kje pravica?

Če se je to kdo kdaj vprašu,
kmalu videl je, da tukaj nekaj je narobe.
Se verjetno je takoj ustrašu,
dobil takoj je tudi mal resnobe.

Saj to niso vici,
to so tisti strici.

Čeprav ta pesem ni za v berilo,
upam, da dojel ste njeno sporočilo.
Poserem se na oblast,
nikogaršnja jaz nisem last!

GOLOB

PRAZEN ODMEV

V koraku njihovem je tih odmev, ki besede prazne v spomin obnemelih kuje.
Kroji jim noč ta tihi odmev in z njimi v postelji snuje.
V sanjah njih, ki v strahu na naslednji dan oči zapro komaj, ko sonce zaide.
V pogledu na ljudi, ki s sklonjenimi glavami v daljavo brez razloga zro in težave z novimi rešujejo.
Bo dočakal konec ta odmev, ali sam svoj konec bo?
O tem vsi molče, pa vsak ve.

Barvita obleka

Temen je dan v očeh neznanca.
Barvita obleka in rdeč mu klobuk.
Pa vendar mračen pogled, ki slika ga njega oddaja.
Oči v neznanca tega so uprte.
A on mimo hodi, kot čas.
Nevidno spolzi skozi prste.
Ne ve ne konca, ne kraja, da začel bi uro policaja.

Nasmeh

Širok je nasmeh, a bleda so lica.
Pogled mrk, da izgubiš v njem se kot igla v senu.
Nevidni obrazi so njemu vsi.
Mimo hitijo, v diru bežijo, življenje lovijo in se tu in tam kot igla izgubijo.

Korak za korakom
Stopica sem ter tja.
Se trudi in trudi, korak za korakom.
Divje bi tekel, pa raje si masko skrivnostno je nadel.
Je le meglena njegova oblika.
Strah, sovraštvo ter teror klice iz kraja kjer mu stoji odlika.

ANIKA GOLOBIČ BLAŽIČ

***

»V meni je skritega veliko več sovraštva,
kot upam si priznati«,
dejala sem vesolju.
V iskanju prikrite resnice,
med nenavadnimi razvrati,
veter božal je moje mehko lice.
V trenutku nisem bila več sama,
ves svet zdel se je omama,
a kaj, ko človeška svoboda
včasih rešetke zapora iz kože dobi
in boli
in boli …
Vesolje je dejalo:
»Tudi greh se iz ljubezni rodi,
kakor ti otrok mene si ter Zemlje nastal,
tako iz sovraštva se plamen ljubezni
čez čas bo prižgal,
le vse, kar rabiš, je netivo.«

STAŠA KLOVAR RUPNIK

FEBRUAR

Naj ji duša umre.
Naj čuti to bolečino,
ki jo je sama zadala meni.
Naj krepko vzdihne
in nikoli ne izdihne.
Pekel,
posuj ji ogenj rož in
zahvali se ji za vso tegobo
in obup,
ki ga je ona podarila meni.
Naj ji bo sreča vetra dana,
da ji sapica obriše solze.
Da bo jutri spet nesrečno stokala
in se od bolečin v usodo vdala.
Polije naj se s sesutim pepelom,
izgnana naj  bo v hudobno deželo.
Naj si ime v nič preimenuje,
da mi je več ne bo treba imenovati in
da mi ničesar ne bo treba obžalovati.
Spomin naj se v krvav prah sesuje.
In, draga moja mora,
se vidiva na cigaretu −
spomladi.

 

HAIKU I.

Zobe si umijem,
z nitko kri izzivam,
belina mojih dni.

HAIKU II.

Pojdi čez okno,
ne ujame te duša,
tvoje zadihano telo usode.

HAIKU III.

Smrdim po dimu,
osvobodim se tesnobe,
zadušim svojo moč.

KLAVDIJA KOŠEC

*

Brbot.
Brbotanje se sliši.
Brbotanje vrele vode v kanaanski puščavi.
Kjer so mrliči.
Kjer mrliči ležijo.
Mrlič do mrliča,
skelet do skeleta
dotika se turbana
zavitega v pesek.
Kjer so mrliči
zaviti v pozabo svetovnega molka
orel se dviga v višavo.
Orel ki oznanja vero pravo,
ki mu ni za slavo naroda,
le za človeka.
A po tisočletnem mrku,
je vse le že videna zavesa na zrcalu
in ni ne angela,
ne bika in ne leva.
In ni orla.
Je le adler v Berlinu
in so množice z rdečim trakom na komolcu,
ki kričeče vpijejo: » Sieg Heil!«
in so ljudje po lagerjih,
ki cvilijo in
eznosno o bolu in trpljenju,
in med njimi so ostanki
kanaanskega ljudstva.
Brbota v ljudeh.
Po celem svetu brbota.
Na pogasite ognja.
Razlite kotel.

 

*

Pri sotočju teh majhnih mlakuž vedno najdem svoj mir.
Tudi ko lajam v veter, tudi ko pišem v zrak.
V trenutkih neživljenja te je strah življenja.
Sram te ga je, kako ničevo je, kako naivno se naslanja viden trenutek in si liže ustnice pred istim občutenim občutkom.
Potem pa prepad.
Suh padec na zaprašena tla.
Širne planjave brez matrice iste doze sreče in brez konca.
A se giblješ le po tistem kvadratu; ki ti je dan, ki ga ljubiš, ker je tvoj.
Neograjen, a ga ne zapustiš.
Ni me več pod skalco, nisem več s prijatelji.
Tam sem, od koder sem odšel,
in se bom vedno vračal tja,
kakor bogataš na kurbišče
in kurba na njegov grob.

TILEN LETNER

PRODANE DUŠE

želim si oditi od tu,
pa ne najdem izhoda.

sovražim, da čas teče,
prostor pa ostaja enak.
in misli ostajajo enake.

sužnji.
ujeti v lastni jezi in
v lažnem prepričanju,
da bo jutri drugače.
ampak jutri ni nikoli.
prodane duše smo.

želim si oditi od tu,
pa se bojim.

…. in ves moj konstruktivni nered.
in vsi moji izgubljeni koraki.
in ves moj sfukan bioritem.
vse.
nič mi ne da miru.

želim si oditi od tu,
pa nočem.

***

bilo je okrog četrte zjutraj. čeprav bi lahko spala, sem se raje pretvarjala, da trpim za nespečnostjo. vstala sem, pogledala proti oknu in zvabila na obraz lažen nasmeh. to naredim ob vsaki priložnosti, nujno zjutraj, ker hočem verjet, da mi bo prinesla dober dan.
ni me sram moje vraževernosti. v njej vidim eno izmed svojih dobrih lastnosti, ki so, verjemite, redke. nisem ena tistih dobrih deklet. sploh nisem ena tistih. čisto preveč imam rada nepopolnost, nered, kršenje pravil. človek bi z elegantnimi besedami rekel, da sem samo zelo spontana. svobodomiselna. ampak takšni ljudje me ne zanimajo.
šest, rumena, pravi čaji ali karkoli s kofeinom. omama. pa mir v koči sredi gozda. (pogostokrat me zanese s poti.)
zbudila sem se in šla iskat občutek, ki sem ga že davno nazaj izgubila. vedno mislim, da mi ga bo jutro prineslo nazaj, ker je tako tiho in nikogar ni; kot bi ponoči vsi umrli.
oh, kako sem oboževala noči!

TAMARA LEVAR

SEPTEMBER

Želim si živeti,
a sovražim ta dan.
Želim se zbuditi,
a tebe ni tu meni vstran.
Zakaj isto brez tebe ni več?
Zakaj prisiliš me teč?
Brez tebe ne morem več.
Koliko neprespanih noči čakala te bom?
Da videla spet lahko te bom.

 

NEBESA

Moje solze samo zate tekle bodo.
Moja kri čakala samo na tebe bo, da vzameš jo.
Jaz grešnik sem, ki na tvojo odrešitev čakam le.
Zato reši me iz te samote,
saj edino kar znam je, kako ljubiti te.
Ti edini si, ki rešiš me lahko.
Saj brez tebe življenju lahko rečem samo v slovo.

 

POGREŠAM TE

Pogrešam te.
Iz dneva v dan čakam te,
a čakati brezpomensko je.
Ljubim te,
čeprav srce nate pozabiti ne more
Misli govorijo mi drugače.
Vsi dogodki me spominjajo le nate.
Želim si samo tebe,
a vendar ne vidim konca te zime,
ki počasi uničuje me.
Brez tebe ob meni brezsmiselno je.
Potrebujem te.
Zakaj ljubim te?
Zakaj življenje brez tebe nesmiselno je?
Zakaj počasi ubijaš me?
Kljub temu da več nočem te.

TIA POVŠE

STRELICIJA

V njegovi sobi sediva.
Žarki grejejo drhtečo kožo.
Nič ne reče.
Ne gledam ga.
Želim si, da bi on gledal mene.
Slišim njegov šepet.
»Želim si …«
Še bolj izrazito gledam proti oknu.
Morda pa dež izpere vroče sonce.
Na okenski polici je mila strelicija.
On ji obrača hrbet.
Ker me gleda?
Strelicija vzdrhti,
jaz utripam.
Zalij me!

ŠKRIPAJOČA GUGALNICA

Dekle se guga na škripajoči gugalnici.

Na gugalnici,
kjer so otroci gledali umirajočo mater pred očetom.
Na gugalnici,
kjer sta dva moška skrivala poljube v mesečini.
Na gugalnici,
kjer je prenočil brezdomec pod ukradeno odejo.
Na gugalnici,
kjer si z nožem naredil prvi rez v prazno mišico.
Na gugalnici,
kjer sta se zadnjič igrala malčka pred begom.
Na gugalnici,
kjer je bila kri obrisana z modrice, da vi ne bi opazili.

… gugajmo se, otroci, gugajmo …

Dekle se guga na škripajoči gugalnici.
Gugalnica škripa,
ker ne zdrži več dekleta,
ki ga poriva Mefisto.

Škrip. Škrip.

Dokler ne pade in se nam pridruži.

ZASTAVA

/natečaj Mala Veronika 2017/

Plapola le v burji,
ki podira ravnotežje.

Pa še ona se obrača …
po vetru, seveda.

ALJAŽ PRIMOŽIČ

ENKRAT POLETI

zazrta v daljavo
z žalostnimi hrepenečimi očmi
v katerih se je iskrila zvedavost
na kozi je čas zarisal
svoje prepletene poti
vsak teden ob torkih
jo je v isti kavarni
obkrožal cigaretni dim
vse kar je imela
star ponosen plašč
in žepi polni drobnarij
ovojček od bombona ki ji ga je
podaril on ko ga je spoznala enkrat poleti
štiriperesna deteljica že skoraj razpadla
ki jo je našla enkrat in nikoli več
očetova stara zbirateljska znamka
rumena in oguljena
pred njo skodelica kapučina
ki jo je naročala že dve leti
preden je odšla je v roke vzela
ogledalce in rdečo šminko
ter si namazala ustnice
gube so se poglobile
se nekaj časa je postopala
pred vitrino s kruhom
omamen vonj
in dejstvo da je drobiž hranila le za kapučino
odpravila se je v prazno stanovanje
pred spancem je s kotičkom očesa
ošvrknila nočno omarico
in fotografijo ki je stala na njej
na fotografiji pa on

***

vdihneš
vonj pokošene trave
izdihneš
oblak hladne sape
stopiš
občutek jutranje rose
zapreš oči
žarek vzhajajočega sonca
obsije obraz
pogledaš
madež na obzorju
ti maha
te vabi

S. B.

ŠE VEDNO

Še vedno vidim tvoje oči,
še vedno me v duši tišči,
ker odšel si ti,
brez sledi.

Še vedno slišim tvoj glas,
še vedno vidim tvoj obraz.
Še vedno sanjam tvoj nasmeh,
kot bi sanjala greh.

A tebe pa ni.
Ni te ob meni.
Šel si v svet tja,
onkraj vesolja.

Jaz pa sem tukaj ostala,
se prihodnosti bala.
Upala, da spet srečam te,
preden se mi svet podre.

SMRT

Življenje je trpljenje,
smrt pa odrešenje.
Tako pravijo ljudje,
ki za nič več ne žive.

Vsak dočakal bo svoj konec,
ko zazvoni poslednji zvonec.
Pred smrtjo bežijo vsi,
a na koncu pa ta vse dobi.

Ali umreš sam ali pa z ljudmi,
rezultat je zmeraj isti.
Tvoja duša stran odleti,
a tvoje telo še tu sloni.

Zadnji pogled ljubljenih ljudi,
to je vse kar si umirajoči želi.
Zadnji nasmeh tujih ljudi,
preden za vedno zapreš oči.

TANJA SENIČAR

ČLOVEK

Obstajam,
da klečim in vzklikam
gospodarjevo ime.

Ne vidim,
česar ne smem,
in ne slišim,
kar lahko razumem.

Sem kot drevo v vetru
in z zavistjo gledam
v gore.

Sem ovca v volčji preobleki,
smrt v ljubezenskem plašču,
žalost v maski nasmeha.

PEVCI V TIŠINI

Poznam te.
Si vojščak v vojni
lastnega srca.

Si upornik v
sistemu,
pevec v tišini.

Poznam te,
razumem tvojo bolečino
in tvoj strah.

Svet nam je obrnil
hrbet,
a ljudje ga niso.

Utapljaš se v lastnih mislih,
okleni se roke,
ki ti jo ponujam.

Prijatelj,
v tem smo skupaj.

Vsi smo uporniki v zlomljenem
sistemu,
vsi pevci v tišini.

ALINA ŠPAN

*

S prsti spolzim skozi lase.
Otroci na igrišču se igrajo
skrivalnice.
Sonce, nikoli nisva govorila lepših
reči.
Preganjala sva ptice v vetru.
Koščki odmrlega listja, zapleteni
v mojih laseh.
Zmečkana oblačila v kotu čakajo
name,
likanje se zdi neizogibno.
Takrat sem nosila isto zmečkano
obleko.
Voda se pretaka po ceveh, zunaj
slišim krike otrok.
Zakaj sem tokrat imela prav?
Z lasnico zajezim padajoče
pramene,
na igrišču se zasliši štetje.
Ura kot pokvarjeno srce.
Star prstan brez vsakega smisla.

*

ananas na kupu smetane
gnilo jabolko ki ga zabrišem
kokos z dvema luknjama
hruška z oblinami in brez njih
nič limon
velika rdeča jagoda
brez pravega okusa
grenivka z velikimi oranžnimi
brki

BARBARA TADINA

POTOVANJE PO ŽIVLJENJU

Življenjsko potovanje se začne,
ko se rodiš
ko si življenja poželiš,
ko svoj prvi vdih doživiš.

Vidiš svet, ki te obdaja.
Svet brezskrbnosti.
Začutiš radost družine,
ki se s tabo igra in te vzgaja.

Lepa potujejo dan za dnem
in človeška brezskrbnost hlapi.
Kmalu zamenjaš vrtec za šolo
in to je prva večja ovira življenjske poti.

Devet let  učenja.
Devet let šolska smeha
in tudi trenutkov obupa in solz
in  spoznanja pravih prijateljev.

Težko je, ko prideš v srednjo.
Postaneš neznanec še samemu sebi.
Postaneš nič za druge ljudi,
a takrat moreš zaupati v prijateljske vezi.

Neznanci poskušajo ali si jim všeč.
Rečejo, »Poskusi, ne boj se, si za to?«
»Pa halo! Saj nisem marioneta,
da vodili mi boste telo!«

V času, ko odraščaš
doživiš še mnogo stvari.
Od prvega poljuba
do prave ljubezni, ali pa le privida strasti.

Srečen je lahko tisti,
ki najde sorodno dušo sebi.
Osebo, ki ceni in spoštuje
tudi , ko vihar ljubezni preiskuje.

Težko je vedeti,
a čutim,
da ko bom pod srcem še eno srce nosila,
večne sanje bom rodila.

Šele takrat bom dojela,
kaj je skrb in  predanost,
ko poleg otroka zvezde na nebu bom štela
in mnoge  noči prebedela.

Najsrečnejša bom,
ko mi bo sin ali pa hči rekla:
“Mama hvala ti za vse,
za vse, kar podarila si mi v srce!”

V srcu za otroke in vnuke bom živela.
Za njih še zanje moči bom dala,
samo , da začuti bom,
da njihova vedno bom ostala.

Življenjsko potovanje se nekoč konča.
Ko se utrujen umiriš,
ko si spokoja poželiš.
Tam daleč nekje novo potovanje doživiš.

NASTJA TOVORNIK

GORIM

Pečejo me ustnice od vseh
poljubov, ki sem jih prejela,
in niti enega njej danega
ne bi nazaj vzela.
Znova vračam se tja,
da obujam spomine,
a želja po dotiku
plamti in ne mine.
Srečna bodi solza,
ko zapuščaš lice,
ponosna bodi,
saj si znamenje resnice.

PTICA

Bila bi ptica,
da bi lahko odletela in prišla nazaj.
Takrat bo postala drevo,
da bi širila veje in gledala naokrog po svetu.
Ko bi se posušila, bi postala misel,
misel, ki ti želi vse.
Ko bi se misel izgubila,
bi postala nazaj človek,
da bi ljubila, nekoga,
ki bi bil vreden tega,
da sem se iz ptice spremenila v drevo,
iz drevesa v misel
in iz misli nazaj v človeka,
ki ljubi.

LANA VINCELJ

domoVINSKA

Vračam se v domoVINO
torej sem domoVINSKI

Počnem nekaj domoVINSKEGA,
torej sem domoVINSKI

Obnašam se domoVINSKO
torej sem domoVINSKI.

DomoVINA, kakšen kraj …

Vsi se sprašujemo, zakaj?
Zakaj smo tako domoVINSKI?

ANŽE ZAVERŠNIK

KNJIGA

Nekdo je črn,
nekdo je bel,
nekdo je suh,
nekdo debel.

 Za koga Jezus,
za koga Alah.
Eni v bankah,
drugi v štalah. 

Nekdo je brez rok,
nekdo je brez nog,
medtem pa kdo drug,
se obnaša kot bog. 

A vsi smo enaki,
povsod pride smrt,
vsak bo umrl,
je lep ali grd. 

Vsi pišemo zgodbo,
vsi smo na verigi,
a na koncu koncev,
smo vsi v isti knjigi.

MATEJ ZIDARN

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja