Odločitve, odločitve, odločitve …

»Kaj pa ti nameravaš početi v življenju?« je dandanes eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dijaki slišimo. Blagor tistim, ki že vedo, kakšna bo njihova življenjska pot, a ta članek je posvečen predvsem tistim, ki so takšni kot jaz … Tistim, ki preprosto nimajo pojma kam gredo in kam bodo prispeli.

Biti dijak je težko! Še posebej, če si dijak na gimnaziji. Morda se to ostalim kolegom na poklicnih in strokovnih srednjih šolah ne zdi tako komplicirano, sploh, ker je videti, da imamo gimnazijci za izbiro fakultete odprte vse možnosti, medtem ko so si oni svojo usodo tako rekoč že nekako zapečatili. Pa je tako širok izbor fakultet in interesov res tako dober kot se zdi?

Začnimo kar z dvomi, s katerimi smo se soočali, ko smo zaključevali osnovno šolo. »Kam naprej?«, je bilo vprašanje, ki je stalno odmevalo v naših glavah. Nekateri so že takrat točno vedeli, kaj bi radi počeli v življenju in kaj jih veseli, zato so se odločili, da bodo odšli na strokovne in poklicne šole, saj bodo tako najhitreje prispeli do želenega cilja. Ostali osebki (npr. jaz …) pa smo nadaljevali svoje šolanje na gimnaziji, saj nismo imeli pojma kam naprej. Imeli smo nekaj manjših idej v glavi, kaj nas veseli, a kaj, ko se lahko ti interesi kadarkoli v prihodnosti spremenijo? »Ja, gimnazija, bo kar pametna izbira«, si mislim in oddam prijavnico za GCC (to je bila doslej najbrž ena izmed redkih boljših odločitev mojega življenja). Hkrati pa se nas veliko vpiše na gimnazije tudi z razlogom, da bi imeli kar se da veliko možnosti doseči čim višje stopnje izobrazbe. No, a takšni so po mojih izkušnjah precej redki … Prestavimo se v sedanjost. Zdaj nismo več učenci, temveč dijaki …

Dijaki, ki od jutra do večera čepijo v klopeh in »zapravljajo« štiri leta svojega mladostnega življenja. Da bo srednja šola naporna smo vedeli vsi, pa smo se še vseeno odločili, da si izberemo najtežji program. Spominjam se svojega prvega šolskega dne, kjer so me takoj opomnili, da je matura tik za vogalom. Torej je moj nadaljnji cilj uspešno opraviti maturo. Štiri leta priprav, neprespanih noči, trpljenja, stresa itd.

Ko smo zaključili prvi letnik, smo bili prepričani, da imamo še dovolj časa za razmislek o tem, kaj bi radi postali v življenju. A kaj kmalu v drugem letniku sledi vprašanje, kaj vzeti kot izbirni predmet na maturi in zavedati smo se začeli, da bodo nadaljnja dejanja že zelo odločilna za našo prihodnost. Recimo, da nekoga zanimajo veterina, forenzika in novinarstvo. Za študij novinarstva bi na maturi bila dobra izbira sociologija, če želi študirati veterino, nujno potrebuje biologijo. Ima izbrana dva predmeta – sociologijo in biologijo. A kaj, ko pa za forenziko potrebuje kemijo! Ali to pomeni, da si je z izborom biologije in sociologije zaprl pot za študij forenzike? Morda malce pretiravam, a vendar se veliko dijakov drugega letnika ravno v tem času vrti v začaranem krogu vprašanj kaj izbrati za naprej, da bodo še vedno vse možnosti odprte …

Dejstvo je, da je razmislek o tem, kaj si želimo nujen. Že od začetka, ne šele tik pred zaključkom četrtega letnika. Premišljevati moramo o tistem, kar nas veseli. Bolj kot se približuje matura, večji je stres in težji so odgovori na zgornje vprašanje. Po drugi strani mislim, da smo za kaj takega še premladi. Stari smo med 15 in 19 let. Kako naj se pri teh letih odločimo, kam želimo iti naprej in kaj nas bo veselilo nadaljnjih 50 let? Praktično nemogoče. Poleg tega, da smo v adolescenci, da smo zaljubljeni, da smo mladi in nam pravzaprav res ni tako zelo do šole, naj se zdaj odločamo, kaj za hudiča bi radi počeli celotno svoje življenje, ko pa recimo sama niti ne vem (in najbrž še velika večina mojih vrstnikov), kaj bi rada počela jutri.

Te odločitve so težke, posebej tistim, ki imajo veliko interesov in jim je težko izbirati med njimi, saj jih je strah, da bodo storili napako. Drugim so te odločitve težke, saj jim ne gre popolnoma nič in nimajo pojma, kaj jih veseli in kaj bi radi delali do konca svojega življenja. Potem pa so tukaj tudi tisti, ki odidejo študirat tisto, kar jim narekujejo starši, kar pa spet ni pravilna odločitev.

Pri odločitvah, kaj početi v nadaljnjem življenju je najboljše, da poslušamo sami sebe. Kaj je res tisto, kar nas osrečuje, v čem smo dobri, česa nam ni težko opravljati in kje se vidimo v prihodnosti. Svetujem vam, da se sami (brez telefona in nepotrebnih “motenj”) odpravite na sprehod v naravo in se pogovorite s samim seboj – kam oz. kako naprej. Tako boste najlažje prišli do tiste točke, kjer si boste enkrat rekli »Vem, na katero fakulteto se želim vpisati!«.

Vsem, ki že veste, kje in kako boste nadaljevali svojo pot, pa iskreno čestitam. Velik priklon za to, da veste, kaj vas veseli in ste odločeni, da boste tudi to dosegli. Vsem ostalim, ki pa se soočate s podobnimi problemi kot jaz pa svetujem, da si večkrat vzamete čas zase in res dobro premislite o nadaljnjih korakih. Vsem tistim, ki bodo čez dobra dva dneva začeli pisati maturo, pa naj na koncu tega razmišljanja zaželim ogromno sreče ter uspeha. Da boste uspeli v tistem kar vas veseli!

Alja Gojznikar

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (6 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 2 votes)
Odločitve, odločitve, odločitve ..., 10.0 out of 10 based on 6 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja