Intervju: Izobraževalni center Eksena

Današnji dan, 16. november, je skupščina Združenih narodov leta 1996 razglasila za mednarodni dan strpnosti. Na GCC smo ga obeležili s programom, ki so ga pripravili v Izobraževalnem centru Eksena. Tudi sami smo obiskali Ekseno in naredili intervju z njihovima predstavnikoma. Na naša vprašanja sta nam prijazno odgovorila bivša dijaka Gimnazije Celje – Center ga. Ajda Bezenšek, strokovna direktorica izobraževalnih programov, in dr. Nejc Jelen, vodja projekta Mi smo za strpnost.

 

Kaj pravzaprav je Izobraževalni center Eksena in kakšni so njegovi glavni cilji?

Ga. Bezenšek: Eksena je izobraževalni center, ki dejansko uresničuje načela o strpnosti in človekove pravice. Dela se na odnosih, torej prevzemanju odgovornosti za lasten odnos do sebe do sočloveka, ker mi verjamemo, da vse stvari izvirajo iz odnosa. Če ima človek strpen odnos, je lahko ustvarjalen, brez da je uničevalen. Če pa je človek nestrpen in vlaga samo v to, da je uspešen, pa postane tekmovalen in uničevalen – v bistvu nima nekega sočutja in ljubezni ne do sebe ne do sočloveka. Bistvo je, da Eksena spodbuja pri človeku ta strpen odnos in razvijanje sočutja do sebe in do sočloveka.

Kakšni so bili cilji ob ustanovitvi tega centra. Ste jih presegli, so se v tem času ustvarili kakšni novi cilji?intervju-4

ga. Bezenšek: Cilj našega izobraževalnega centra je vsekakor širiti to sporočilo strpnosti, učiti ljudi da prevzamejo odgovornost za svoje življenje. To so naši cilji. Da človek preide iz destruktivnega odnosa, bodisi do sebe ali do drugega, in da pride v ustvarjalen odnos, kjer je ustvarjalen in zdrav človek. To je naš cilj.

Poleg projektov, kot sta Mi smo za strpnost! in pa Stop obrekovanju, kateri so tisti najpomembnejši projekti, ki jih trenutno izvajate. Kateri so mogoče vam osebno najpomembnejši?

dr. Jelen: Kar se tiče človekoljubnih projektov, ki jih izvajamo, so najpomembnejši ravno ta Mi smo za strpnost!, skozi katerega promoviramo strpnost, Stop obrekovanju, skozi katerega želimo opozoriti na pasti obrekovanja in na njegovo splošno razširjenost. Imamo pa še en zelo krasen projekt, ki smo ga izvajali letos poleti in jeseni Naj zmaga ljubezen (Let the Love win), v katerem sodelujemo z glasbenikom SoulGregom Artistom, ki je ambasador strpnosti. S tem projektom se zavzemamo za to, da vsak človek, vsaj na nek simbolen način, prispeva k strpnosti, tako da prispeva svojo kapljico ljubezni, kot smo to poimenovali.

ga. Bezenšek: Vsekakor so vsi naši projekti usmerjeni k temu in vsi so zame enakovredni. Je pa res, da obrekovanje je prvi korak v širjenje nestrpnosti, kajti človek, ko nekaj sliši o drugem, v to verjame in v to vlaga. In ko se ukvarja z drugim, se ne more ukvarjati s sabo in ne more delati na odnosu, ne do sebe ne drugega.

Zakaj pa sta sprejemanje, neobrekovanje in pozitiven odnos do drugih tako pomembna, ne le za posameznika, pač pa za družbo? Je družba potem bolj produktivna?

ga. Bezenšek: Ne le da je bolj produktivna, je tudi bolj uspešna, ker zna sodelovati, ker ne zanika človeka, ker ne gre v tekmovalnost, zaničevanje in uničenje. Strpnost in odnos in sprejemanje odvzameta človeku odvisnost; kot na primer od droge ali alkohola. Ne potrebujemo več sekundarne zadovoljitve, da se počutimo dobro, vredni smo že sami po sebi, kdor smo, vredni smo ljubezni in spoštovanja. In s to energijo lahko ustvarjamo in delamo krasne stvari in smo lahko tudi uspešni, seveda. Naš namen ni to, da bi ustvarjali družbo, ki je neuspešna, kot je naslov knjige Vrednost neuspeha (Ksenija Pečnik, prej Bezenšek, 2005 in 2009), ampak je naš namen to, da človek pri sebi ustvarja svoj odnos do sebe, da je lahko skozi zdrav odnos do sebe, sočuten, strpen odnos do sebe in do sočloveka tudi uspešen človek. Seveda se pa ob neuspehih učimo, postajamo bolj sočutni, razumevajoči; tudi do tistih, do katerih prej nismo bili in smo jih prikrito obsojali. In zato je ta vrednost neuspeha še kako pomembna.

Če se postavite mogoče nazaj v vaša srednješolska leta, kakšen je bil takrat vaš odnos do strpnosti, obrekovanja?

dr. Jelen: Če zdaj pogledam nazaj, lahko vidim, kaj pomeni, če se človek v nekaj ne poglablja, če se na tem področju ne izobražuje. Ker v vsi smo nekako naravno nagnjeni k temu, da lahko zapademo v predsodke, da lahko takoj obsodimo nekoga na podlagi njegove zunanjosti, vedenja, uspešnosti. Ko sem jaz bil v srednji šoli, ne vem, če je danes še isto, je obstaja ena delitev, recimo na tiste, ki so bili uspešni dijaki, ki so imeli dobre ocene, in na tiste, ki so veljali za »luzerje«. In temu primerna je bila tudi dinamika teh odnosov, nekako so se grupirali v zaprte skupine, izključevanje drug drugega je bilo. To morda navzven ni v neki takšni strašni obliki, tudi navzven morda ne zgleda kot nekaj strašnega, ampak vseeno pusta v človeku posledice: se človek ne počuti sprejetega s strani sošolcev, vpliva nanj. Vem tudi, da so vedno krožile govorice, pa obrekovanja, izključevanje, diskriminacija. Tudi sam imam nekaj izkušenj s tem in sem videl, kakšne posledice ti pustijo. Sošolka je na primer nekoga vprašala o enem fantu, ki ji je bil všeč, da bi kaj izvedela in navezala stik, a ji je bilo rečeno, da ta fant pa že ni v redu. Torej o njem so bile povedane določene slabe stvari, ki so bile zopet slišane od nekoga drugega. Ampak posledica tega je bila, da ona s temi informacijami potem sploh ni pristopila k fantu in je šele pozneje izvedela, da to ni res. To pa že pomeni eno mini osebno tragedijo.

ga. Bezenšek: Ampak to je takšna majhna situacija, ampak te potem preidejo v velike. Tudi jaz bi rada povedala svojo izkušnjo, če smem. V Kanadi sem živela sedem let, od 7. do 14. leta, in prišla neposredno na GCC. Takrat sem doživela svojo največjo krizo, za katero sem vsekakor hvaležna, saj danes ne bi bila tu, kjer sem, če ne bi dala te poti skozi – za moje pojme neuspešne dijakinje, ker takrat nisem nič dosegala, prej pa vse. Velike težave sem imela tudi s krutostjo do sebe. Izjemno sem bila kruta do sebe, za druge sem brez težav naredila vse, jim pomagala … Vedno se mi je zdelo pomembno pomagati drugim, da je treba biti strpen, ampak takrat sploh nisem vedela, kaj to strpnost je, ker sem bila izjemno nestrpna do sebe. Vedno sem od sebe zahtevala visoke rezultate, a teh nikoli nisem dosegala, ker sem zapadla kot v neko depresijo v tistem obdobju, ker saj nisem dosegala prav nič,, en letnik sem tudi padla. Imela sem težave s sabo v smislu teže, in tu se je izražala moja stiska. Danes vem, zakaj sem to doživljala, ker sem to potrebovala, da sem lahko danes tam, kjer moj odnos do sočloveka ni odvisen od njegove oblike, njegovega obnašanja, njegovega izgleda, in sem tam, ko sem lahko urejena in poskrbim zase, brez da bi bila arogantna ali vzvišena nad komerkoli. To obdobje srednje šole je bilo zame takrat eno najzahtevnejših. Takrat človek ni več otrok, ni pa tudi še ne odrasel, srečuje se s seboj, s svojimi lastnimi občutki, hoče se vklopiti v družbo, se išče, se ne najde, ne ve, kdo točno je. Obdintervju-5obje srednje šole je dejansko kot nek izziv, da bi se človek nekako začel soočati s samim seboj, ker takrat padeš. In to obdobje srednje šole sem bila točno to, kar nisem želela biti, kar sem prezirala pri sebi. Ker sem vedno verjela, da človek mora biti odgovoren, priden, delaven, mora se učiti. Sama sem prišla v srednjo šolo, kjer nisem niti dobro poznala jezika, saj mi je manjkala cela slovenska osnovna šola, podlage torej nisem imela, in temu primerni so bili tudi rezultati. Ja, pa tudi moja pasiva, postajala sem pasivna na podlagi slabih rezultatov, ko sem dobila slabo oceno, pa čeprav sem se trudila in se učila. In ker nisem imela podpore na podlagi svojega videza in tudi tega, kjer sem bila v odnosu do sebe, sem še bolj zapadla v to, da nisem vredna, da sploh obstajam, da sem izmeček. Prav te občutke sem takrat doživljala, ker sem bila takrat popolnoma neuspešna. Izgledala sam pa tako, da sem imela dolge svetle lase, kot jih imam danes, in rdečo šminko, ki jo prav tako imam še danes. Ampak to je bilo takrat še toliko bolj izrazito, ker sem dejansko izstopala iz tega sivega povprečja, ker veste, v Kanadi je pač druga kultura, drug izgled. Moja mami me je vedno spodbujala, da si dovolim biti kakršna si pač želim, da sem. In jaz sem tu izstopala, a vedno dajala vtis, da sem nekdo, kar nisem. Temu primerne so bile tudi reakcije drugih. Vsekakor so pa drugi, to danes vem, meni kazali moje nesprejemanje mene. In to uči Teorija Eksena: da torej prevzamemo odgovornost zase, da ne krivimo drugih. Če nas drugi ne sprejemajo, da izkoristimo to, da vidimo, kje imamo mi problem, da gradimo na odnosu do sebe.

Omenili ste, da ste živeli v Kanadi. Kakšne so razlike med sprejemanjem drugačnosti drugih v Kanadi v primerjavi s Slovenijo? Predvsem kako se v tem razlikujejo mladi?

ga. Bezenšek: Knjiga Vrednost neuspeha ravno govori o vrednotah, kjer smo obrazložili, kaj to sploh so. Slovenija in Slovenci imamo svoje vrednote, Kanada in Kanadčani pa svoje. V Kanadi je ogromno priseljencev z vsega sveta, raznolika družba je, in tam so pomešane vrednote. Bolj je sprejemljiva drugačnost navzven. Tu je pa bolj treba slediti temu, da ne izstopamo, da smo pridni, delovni, redoljubni, to je tako velika vrednota v Sloveniji: imeti red, čistočo. Slovenci se nekako zelo ostro obnašamo do drugače mislečih, do tistih, ki drugače izgledajo. V sebi imamo neko nestrpnost, nesprejemanje drugačnosti. Smo bolj zaprti. Sicer se to že spreminja, ker se tudi vrednote spreminjajo, ampak še vedno je to zelo zakoreninjeno. To pa zato, ker je to prisotno že v našem odnosu do soseda. Če ima sosed nov avto, že imamo problem s tem in se že ukvarjamo s tem, da bi imeli še mi boljši avto. Ker splošen odnos Slovencev je ta občutek nevrednosti, ki izhaja verjetno že iz naše zgodovine hlapčevskega naroda, ki se je boril za obstoj. Smo majhna država, in takoj ko pride kakšen tujec, mu podamo vso priznanje in kar govorimo njegov jezik, kajne. Hkrati pa smo zelo ozki v sprejemanju različnosti.

Govorili ste o ozkoglednosti Slovencev. Kaj pa mladi? Mladi smo ena taka trmoglava vrsta, ki si nočemo nič dopovedati in nič sprejeti. Kako pa nam predstaviti to, da se bo v našem življenju začelo spreminjati, da bomo mi začeli sprejemati drugačnost?

ga. Bezenšek: Mislim, da je to eno obdobje, ko je prav, da je trma prisotna, ker iz te se človek uči. Ker nosi posledice. Če mlad človek ne upošteva nekih pravil in nekega reda, če je upornik in ima zaradi tega neke posledice, se že sam po sebi uči. Človeka prisiliti, da bi drugače razmišljal in dojemal stvari, ne moreš. Mislim, da mora človek sam priti do tega, do te želje in ugotovitve. Življenje nam da priložnost, da se lahko odločamo. Teorija Eksena govori ravno o tem, da se človek lahko vedno odloča za to, ali bo gojil v sebi strpen odnos do sebe in sočloveka ali nestrpen odnos do sebe in sočloveka. Če bo mlad človek upornik in bo krivil ves svet za njegovo stanje in njegove posledice, pač ne bo nič naredil, bo imel le še dodatno posledico. Če bo pa ugotovil, da se sooča z težavami, da ima nek problem, tu pa se potem lahko naredi nek premik. Verjamem, da so mladi v mogoče v enem obdobju res trmasti in potrebujejo neke izkušnje. Potrebujete padce in življenje vam bo dalo priložnost, da boste kot odrasli ali še kot mladi sprejemali neke odločitve.

Če spremljamo dogajanje ne le v Sloveniji, ampak tudi po svetu, vidimo, da je nestrpnost med mladimi kar precej prisotna, s tem povezana tudi visoka stopnja samomorov. Kako pa to rešiti?

ga. Bezenšek: Veste, samomori so izjemno povezani z nemočjo. To, kar imam, to nočem imeti. To kar sem, to ne želim biti. To, kar bi hotel biti in kar bi hotel imeti, pa ni dosegljivo. In to je ta nemoč. Zakaj je tako visoka stopnja samomorov? To izvira ravno iz nesprejemanja samega sebe, takšnega, kot je. Ker ima človek v svoji podzavesti tako močno obsodbo do sebe, ker se ne mara takšnega, in ne vidi neke rešitve, kako bi lahko to spremenil, obrnil. Do preobrata pa lahko pridemo samo tako, da človek prevzame odgovornost za sebe in začne vlagati v ljubezen. Ljubezni ljudje ne razumejo, kaj je, ker je tako zabrisana in zlorabljena beseda, ampak to pomeni vlaganje v sprejemanje, spoštovanje, strpnost, da se začnemo o tem izobraževati in s te pomagamo sebi. Nihče drug ne more človeku pomagati, kot pa vsak človek sam sebi. To je dejstvo. Če se jaz ne odločim, za sebe, da bom jaz sebi pomagala sebi, mi nihče ne more pomagati. Je pa res, da obstajajo orodja, s katerimi si lahko pomagamo. Ena izmed teh poti, kako lahko sebi pomagam, je tudi naše učenje Teorija Eksena, ki omogoča uresničevanje načel strpnosti, torej človekovih in otrokovih pravic. Ljudje dojemajo človekove in otrokove pravice zelo površinsko, kot da so kot nekaj imaginarnega. Ampak da uresničujemo osnovne človekove pravice, moramo imeti spoštovanje in sprejemanje že samega sebe, takrat ko nismo takšni, kot bi želeli biti, ne le takrat, ko smo takšni, kot želimo biti. Če imam jaz spoštovanje do sebe takrat, ko nisem takšna, kot bi želela biti, in mi nekaj ne uspe, a sem do sebe milostna, lahko prevzamem odgovornost in postanem takšna, kot bi si želela biti. Na ta način. In to uči Teorija Eksena. Imamo krasne rezultate in jaz z največjim veseljem to delam, ker vidim, kaj daje to učenje ljudem. Na primer, ko je človek prej destruktiven in samomorilno naravnan, pa potem postane skozi to učenje poln življenja, radosti, ustvarjalnosti. Postane uspešen, hkrati pa vzpostavi odnos z ljudmi, s katerimi ga prej nikoli ni imel. Odnos ni to, da smo mi prijazni do drug drugega, odnos pomeni, kaj jaz v sebi občutim do tebe: ali jaz tebe spoštujem ali te pa ne.

Kakšna je pa demografska sestava vaših slušateljev?

ga. Bezenšek: To je takšna razgibana skupina, ker naše učenje je pravzaprav za vse. Začne se že pri otrocih. Mi imamo delavnice za otroke skozi uresničevanje otrokovih pravic in načel strpnosti, in delamo po slovenskem kurikulumu, kot vsaka druga izobraževalna ustanova, bodisi šola ali vrtec. In te delavnice so namenjene že otrokom od 1. leta naprej. V delavnicah gradimo na odnosu do otroka. Kaj to pomeni? Da se vzgojitelj, ki dela z otrokom, zaveda otrokovih pravic, da jih uresničuje in da ima odnos do otroka: da je z njim potrpežljiv, da ga uči ustvarjalnosti, strpnosti, da neuspeh, ki ga doživi, ni nič hudega, da je otrok milosten do sebe, ampak prevzame odgovornost za sebe, da lahko ustvarja in napreduje. Tu ni ustrahovanja, groženj in poniževanja, tu je samo spodbuda otroku, da napreduje. Imamo tudi delavnice za mladostnike. Rezultati so pa izjemni. Imeli smo punčko, ki je obiskovala vrtec, in ki, preden je prišla na Ekseno, ni govorila do 4. leta. Pri nas je po parih mesecih začela govoriti. Zakaj? Veste, otroci občutijo sprejetje, ljubezen. Tega ne moreš odigrati, ne moreš se delati. Sprejetje in ljubezen do otroka pomeni spoštovanje do njega, ko ni takšen, kot bi mi hoteli, da je. Tu ni porednih in pridnih otrok. Tu so otroci, ki so vsi »pravi otroci, in nam dajejo priložnost, da se lahko mi učimo od njih, mi pa dajemo njim skozi naš odnos in naše znanje to podporo, da se oni lahko učijo.

Deklaracija o načelih strpnosti je bila prevedena lani. Zakaj je sploh prišlo do prevoda in zakaj v slovenski javnosti do tega ni prišlo že prej? Zakaj šele lani?

ga. Bezenšek: Zakaj do prevoda ni prišlo že prej, ne vem. Je pa res, da mi že štirinajsto leto ravno to učimo in to pot strpnosti poudarjamo in uresničujemo, tako da smo se zdaj odločili, da to prevedemo. To zahteva tudi finančna sredstva, ker so to veliki in zahtevni postopki za izpeljavo. To je bilo treba nujno prevesti, ker Slovenija nujno potrebuje deklaracijo o načelih strpnosti.intervju-3

dr. Jelen: Dodal bi še, da ko smo prebrali Deklaracijo, smo videli vsebino in ugotovili, da se popolnoma sklada s tistim, kar mi izobražujemo. Torej v deklaraciji je dodana ena mednarodna definicija o strpnosti, ki je ljudje v bistvu ne razumejo, ker se o tem ne izobražujejo, in ne vejo, kaj je strpnost. Poznajo besedo, ne poznajo pa njenega pomena. Zamenjujejo njen pomen. V njej med drugim piše, da strpnost ni le neka prijaznost, popustljivost in prizanesljivost, na drugi strani pa zopet ni skrajnost, da smo do človeka kruti in brezčutni, ampak je nek aktiven odnos, kjer uresničujemo svoje človekove pravice in spoštujemo človekove pravice drugih. Da človek do tega sploh pride, mora pa v to vlagati. To ni nekaj samoumevnega. In zakaj ta deklaracija ni bila prevedena, tega pa ne vemo.

ga. Bezenšek: Največja ironija je v tem, da ljudje govorijo o strpnosti in si domišljajo, da so strpni, in to besedo zlorabljajo, da lahko obrekujejo, ponižujejo in povedo svoje mnenje. Ko pa jih soočiš z resnico pa rečejo, da si ti nestrpen. Tako kot je rekel dr. Jelen, strpnost ni popustljivost, prizanesljivost, strpnost je nek odnos, ko se mora človek soočati s sabo, svojim nestrpnim odnosom. Vsi ga imamo. Nekje. Veste, če ne bi bilo nestrpnosti, če bi bila samo strpnost, bi imeli vsi vse. To pomeni, da ne bi bilo lačnih, da bi bili v raju. Tega vsekakor ne bomo dosegli v tem svetu, trudimo pa se lahko, da si lahko vsak človek v odnosu do sebe ustvari to pozicijo, kjer je srečen, kjer je v miru, kjer ni odvisen, kjer je samostojen, zdrav in ustvarjalen.

Eden vaših glavnih projektov je Mi smo za strpnost! Kakšni pa so začetki tega projekta? Ali obstaja že od same ustanovitve izobraževalnega centra ali se je razvil med samim delovanjem?

dr. Jelen: Sam projekt obstaja že več kot dobro leto, ampak je podlaga zanj že 14-letno delovanje Izobraževalnega centra Eksena. Ker strpnost je bila vedno del naših izobraževanj. Sam projekt smo tako formalno začeli poleti 2015, torej lansko leto, in kar kmalu po tem smo naleteli na to UNESCO-vo deklaracijo, ki smo jo prevedli. Tako da je ta deklaracija postala nekakšen nosilec tega projekta. V okviru tega projekta smo tudi naredili Turnejo strpnosti, na kateri to deklaracijo podarjamo najvišjim predstavnikom države, lokalnih skupnosti in drugim. Prizadevamo si tudi, da čim bolje obeležimo mednarodni dan strpnosti, zato smo na vse osnovne in srednje šole poslali brezplačni program oz. delavnico na temo Strpnost med vrstniki. Za letošnji mednarodni dan strpnosti pa pripravljamo tudi brezplačno predavanje o pomenu strpnosti. Razvili smo tudi simpatično lutkovno predstavo za otroke o pomenu strpnosti Dinozaver Tiko in veliki zob. Tako da mi s svoje strani v to ogromno vlagamo in si želimo, da bi to imelo nek rezultat. Torej, da bi prešli iz tega, da smo deklarativno vsi za strpnost, ampak da začnemo strpnost jemati bolj resno in se vanjo bolj poglabljamo.

ga. Bezenšek: Zakaj smo se odločili, da podelimo to deklaracijo in da se srečamo z najvišjimi organi države? Ravno zato, ker je tu začetek. Temu dokumentu je potrebno dati priznanje. Ker veste, ko bo nekdo, ki ima moč, rekel, da je nekaj dobro, se bodo tudi drugi zavzemali za to, ker je dobro. Ko pa bo ta isti rekel, da to ni v redu, bodo pa ljudje rekli, da to je pa slabo. Že dijaki sami se delite na to, kdo je bolj priljubljen, kdo je manj priljubljen, kdo je bolj pomemben, kdo ima večjo moč v besedi itd. In če ima nekdo moč v besedi in se odloči, da nekaj ni dobro, bodo vsi delili njegovo mnenje, pa ne bodo niti vedeli, o čem govorijo. Zato pa je še toliko bolj pomembno, da se resnično vsak posameznik začne nekako soočati s strpnostjo. Vsakdo prej ali slej pride do te točke, ko se mora, saj sam zapade v nek odnos, ko je drug do njega nestrpen. Vsak človek doživlja to. Ni ga človeka, ki ne. Hkrati pa nam to omogoča, ko se srečujemo z nestrpnostjo, da lahko mi prevzamemo odgovornost, da se mi odločamo drugače in sprejmemo strpnost, da mi postajamo bolj strpni, tudi do tistih, ki so nestrpni.

 

Pa še zadnje, čisto kratko vprašanje. Ali lahko čisto na kratko poveste, kaj je vam osebno dala Teorija Eksena?

ga. Bezenšek: Kaj je meni dala? Meni je dala življenje. Zakaj? V vsakem trenutku občutim v odnosu do vsakega človeka, bodisi takšnega ali drugačnega, spoštovanje in sočutje in razumevanje. In to meni daje notranji mir, da še dodatno prevzemam odgovornost in širim svoje poslanstvo, ker si želim, da tudi drugi to občutijo in da to širijo naprej. Ker veste, vse, kar v resnici imamo, je to, kar imamo mi v sebi. To je vse, kar ima človek. Ne tisto, kar je zunaj, tisto je samo dodatek. Ker če ima človek v sebi nemir, pa ima zunaj vso obliko, mu ta »koristi za en teden, mesec, dva mesca, potem pa je spet na istem, ker ima v sebi problem. Eksena mi je dala to, da razumem svoje otroke. Da jih slišim, da jih ne spreminjam, da jih spoštujem in učim odgovornosti. Da niso lutke, ampak so lahko otroci, ampak da prevzemajo odgovornost za svoje življenje. Jaz mislim, da več ni. Če otrok občuti ljubezen in varnost, bo staršu in odraslemu zaupal, ne glede na to, kaj naredi narobe, kaj se mu dogaja, in jaz mislim, da je to največja stvar, ki jo lahko daš svojim otrokom. Jaz vem pri sebi, ko sem sama imela neko težavo pri sebi ali pa sem se sramovala v odnosu do sebe, kako sem bila grozna in kaj sem naredila ter česar nisem, sem lahko vse povedala svoji mami. Ona me je podprla, ne dala potuhe. Ko me je podprla, me spoštovala in razumela, me imela rada, ne glede na to, kako sem bila sama »grozna«, sem jaz imela moč. Moč, da sem prevzela odgovornost in si želela biti to, kar si želim biti, da nisem obstala in da nisem obupala.

dr. Jelen: Težko opisati na kratko. V prvi vrsti mi je dala to, da imam spoštovanje do ljudi, do katerih ga brez Eksene nikoli ne bi imel. Vrnila mi je družino in dala smisel v življenju; ne v tem nekem imaginarnem, ne vem kakšnem smislu, ampak v tem, da se zavedam odnosa do samega sebe in do drugega človeka. Če v to vlagam, posledično v življenju prihajam do tistega, kar si želim, in s tudi samo življenje izgubi neko temačnost, obup in postane smiselno življenje, ki ima nek cilj, ki je odvisen od mene, s tem nisem žrtev tega sveta in v večni nemoči in nezadovoljstvu zaradi stvari, ki se dogajajo okrog mene in zaradi mene. Recimo, če si človek danes pogleda samo poročila, lahko že ob tem že pade v tesnobo, obup, da nič ne more narediti. Včasih se zdi, da gre vse kar nekam. Žal mi je za ljudi, ki to doživljajo in ne vedo, kako bi prišli ven iz tega.


ga. Bezenšek: Ja, Eksena daje človeku to, da se resnično ukvarja s seboj. Kaj to pomeni? To pomeni, da se ukvarja s svojim lastnim odnosom, kje ima on sam problem, kje ima on sam stisko, kakšno je njegovo mnenje, da prevzema odgovornost. Ker svet je odraz družbe. Mi ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe, lahko pa si naredimo svoj svet, ki je lepši, skozi to, da prevzamemo odgovornost tam, kjer je naše mesto, kjer imamo mi moč, da lahko izboljšamo kvaliteto svojega življenja, da smo mi bolj srečni, radostni in ustvarjalni. To je to. In ljudje ne razumejo tega, kar nam Eksena daje. Jaz sem na primer rekla, dala mi je življenje, dala mi je ljubezen. Ljudje tega ne razumejo, ker si predstavljajo spoštovanje, ljubezen in odnose popolnoma površinsko in napačno. Tako kot strpnost ali človekove pravice niso nekaj imaginarnega, in izpolnjujemo ta načela zelo površinsko. Ampak to je nekaj zelo globokega, ker izhajamo iz najglobljega odnosa do naše biti, do sebe in do sočloveka. In ko imamo to narejeno: ko imamo mi spoštovanje, ne potuho, imamo vse. In to je resnica. Ampak do tega je treba priti. Tu je treba garati. Garati pomeni to, da si pripravljen se soočati s samim sabo, s svojimi predsodki, svojo nestrpnostjo, predsodki, sovraštvom in si pripravljen videti pravzaprav tisto, česar ne maraš, s svojo neljubeznijo, kar te obremenjuje v tebi samem, in potem lahko tudi večino spremeniš. Večina ljudi, ki pa to zanika, pa niti noče videti tega, kar je v njih destruktivnega, in govori o ljubezni, lepem, o strpnem, ampak je v disharmoniji; ker eno govori, drugo občuti, tretje pa dela. Teorija Eksena pa postavlja vse to na eno relacijo: to, kar občutim, to govorim, in to delam, zato imam moč. Dodala bi še samo to, da upam, da sta dobili nek utrip Eksene.

Želite še kaj posebnega sporočiti našim bralcem? Je še kaj zanimivega, posebnega, kakšen nasvet za sedanjost ali prihodnost?

ga. Bezenšek: Jaz jim predvsem želim to, da si upajo razmišljati s svojo glavo, da ne poslušajo drugih, ki obrekujejo. Želim jim, da sami pridejo do svojega lastnega mnenja o sebi, da bodo lahko prepoznavali resnico, ki jo potrebujejo. Naj se širi resnica, naj se širijo dejstva, naj se pokaže, kaj je črno in kaj belo.

dr. Jelen: To si krasno povedala. Jaz se ti pridružujem v tej želji vašim bralcem. Jaz jim želim tudi to, da se ne zadovoljijo s tem, da živijo na površini, ki bode v mladost, v kateri ste. To je krasno obdobje življenja, ki zelo hitro mine. Privoščim vam, da vsak dan živite čim bolj polno in si resnično upate ter dovolite razmišljati s svojo glavo. Da vlagate v kritično razmišljanje, da ne sprejmete vsake stvari kot neko dogmo in da si dovolite postavljati vprašanja, dvomiti in prihajati do svojih odgovorov. Vsak človek mora v življenju priti do svojih odgovorov, za katerimi lahko stoji. V nasprotnem primeru verjame slepo v nekaj, kar je bilo povedano, pa sploh ni nujno, da je resnica.

Ge. Bezenšek in dr. Jelenu se najlepše zahvaljujemo za izčrpne odgovore.

Upamo, da ste skozi današnje delavnice in ob branju prispevkov o strpnosti ugotovili, kakšen je vaš odnos do sprejemanja drugačnosti in da si boste v prihodnje prizadevali biti čim bolj strpni do ljudi, ki vas obkrožajo.

Vir fotografij: Izobraževalni center Eksena

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 8.3/10 (28 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +4 (from 10 votes)
Intervju: Izobraževalni center Eksena, 8.3 out of 10 based on 28 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja