Intervju: Amadej Canjuga – Umetnik je umetnik v glavi, ne v roki.

Amadej Canjuga je dijak 3. i, ki se v prostem času ukvarja s poezijo, fotografijo in inovativnimi idejami. Sledku je prijazno odgovoril na nekaj vprašanj.

SLEDKO: Kdaj in kako si spoznal, da te pisanje umetnostnih besedil veseli?

AMADEJ: Veseli? Nikoli. To se mi ne zdi ustrezna beseda v tem kontekstu. Veselijo me druge stvari na primer kuhanje, nogomet, druženje s prijatelji… Pisanje pa mi pomeni nekaj čisto drugega – nekaj več. Prvi začetki res segajo v osmi razred osnovne šole, ko sem se dobro odrezal na Cankarjevem tekmovanju in se, ne da bi prebral knjigo, uvrstil tudi na regijsko. Tisti čas sem tudi že napisal svoje prve »pesniške poizkuse«. Dobro pomnim, ko smo v šoli obravnavali Prešernovo »Gazelo 6« na katero sem jaz še isto uro napisal parodijo z naslovom »Antilopa 88«. Takrat je šlo morda res še za veselje v iskanju in kovanju rim. Toda te pesmi so bile brez duše ali kakršnega koli umetniškega vtisa. Toda teh »poizkusov« je bilo tako malo, da bi jih lahko preštel na prste dveh nog. Na začetku gimazije nisem pisal nič več. Vsaj pesmi ne. Napisal sem nekaj krajših proznih del, kot naprimer esej o ženskah z naslovom »Teorija o jajcih«. Prve pesmi pa so nastale med uro biologije potem, ko sem bil krivično (in še danes tako mislim) vprašan in sem dobil tri, čeprav bi morala sošolka, ki je dobila štiri, dobiti manj – toliko kot jaz. Svojo jezo sem z na novo odkritim talentom kasneje (pre)pogosto ustvarjalno izrazil še na nekaj testih (predvsem biološki so se izkazali kot zelo produktivni), zaradi česar je morala v šolo iti mama (večkrat). Po tistem udarcu sem spoznal, da imam občutek za rime. Celotni prvi letnik sem vsako jutro na avtobusu in med dolgočasnimi urami pri pouku pilil svoj pesniški jezik in napisal cel kup obupno slabih »pesniških poizkusov«, ki se jih sramujem v dno svoje duše. V drugem letniku je bil jezik že na višjem, bolj prefinjenem nivoju in tudi motivi, ki sem jih z njim izražal so bili veliko lepši in bolj duhovni (mogoče, mogoče ne?). Zahvala gre predvsem nedosegljivim muzam, ki so mešale že tako zmedeno glavo – ne pa tudi srca (ali pač?). Njihov odhod pa je tudi razlog, da letos preživljam svojo prvo pesniško krizo.

S: Meniš, da je na naši šoli dovolj podpore za tovrstno umetniško žilico? Ti šola daje dovolj možnosti za poetično izražanje?

A: No ja, zame se na testih pesniška širina in pretiravanje nista izkazala kot najbolj uspešna način reševanja. Kako nas pesnike šola podpira? Ne vem, zamudnina v knjižnici je za nas enaka kot za vse ostale. (hec) Težko rečem, na kakšen način bi lahko šola to podprla. Enkrat na leto je natečaj za kratko zgodbo, kjer se lahko vsak pokaže in dokaže. Drugače mislim, da lahko največ naredi posameznik sam oziroma si lahko pridobi toliko podpore, kolikor si za to sam prizadeva in kolikor misli, da je sam potrebuje. Lahko pa povem, da je zelo tanka meja med »podpirati« in »siliti« – včasih se ta meja nehote prestopi. Prav tako je lahko škodljiva pretirana naklonjenost šole. Včasih je bolje slišati dobro kritiko kot tisoč pohval, ki te razvadijo in prehitro zadovoljijo v svojem razvoju. Velikokrat, tudi že v prvem letniku, so me profesorji in drugi spraševali, kdaj in če bom izdal kakšno pesniško zbirko. Seveda bi bila strokovna in finančna pomoč pri izdajanju česarkoli zelo dobrodošla in radodarna. Ampak, kot sem že omenil, kakršne pesmi sem pisal v prvem letniku, sem lahko samo vesel, da nisem česa izdal.

S: Kako se lahko mladi poet uveljavi v slovenskem literarnem prostoru?

A: Zelo preprosto. Odvisno je od tega, kako dober poet je. Kako močno je predan svojemu poslanstvu. Lahko tekmuje na različnih natečajih, lahko objavlja na družbenih omrežjih (to delajo neumni pesniki), lahko pa pesmi pospravja v predal in ko začuti, da so dosegle zadovoljivo stopnjo, jih odnese do založnika … in ta ga za nekaj let odslovi. Pomembno je, da se mlad avtor ne prenagli. Zelo redko kdo, skoraj nihče, od velikih pesnikov je izdal svojo zbirko pred dvajsetim letom. To ne pomeni, da moraš zdaj za pet let prenehati s pisanjem, odvečen čas pa buljiti v facebook in čakati, da pametni telefon postane pametnejši od tebe. Beri in živi. Spoznaj čimveč ljudi, preberi čim več dobrih knjig, jej dobro hrano, raziskuj, zaljubi se, uči se (in ne piflaj) in o tem piši, piši, piši … In dobre pesmi bodo prišle same po sebi.

11357058_10153375725284301_2581075737870351920_o

Res je tudi, da živimo v času, ko ima (na žalost) vsak svobodo govora in je v morju ustvarjalcev in pesniških zbirk pomen besede do kraja razvrednoten. Včasih so pesniki nekaj veljali, njihove besede so imele preroški pomen, medtem ko danes marsikateri malo da ne životarijo, mnogim se smejijo, o največjem med vsemi pa ljudje v prvi vrsti znajo povedati, da je bil »kronični pijanec«.

S: Tekmuješ na raznih natečajih. Kaj vse si že osvojil?

A: Nič vrednega. Vsaj dekleta še nobenega (iz smeha v jok). Temu je morda krivo tudi moje pojmovanje ljubezni, ki je precej staromodno in ni moderno v tem času. Letos sem svojo pesem poslal na srednješolski natečaj Mala Veronika. To je tudi edina, ki sem jo poslal na kakršenkoli natečaj. Lani sem na dva natečaja poslal tudi dve kratki zgodbi. S prvo sem sodeloval na šolskem tekmovanju za najboljšo kratko zgodbo – in izgubil, z drugo pa mi je uspelo zmagati, verjetno zaradi nebogljene konkurence.

S: Si dijak umetniške gimnazije. Misliš, da se likovno in literarno ustvarjanje povezujeta? Kako?

A: Menim, da je vsak človek, ki je umetnik po duš, prav toliko slikar kot pesnik. Le izrazno sredstvo je drugo. Čopič in barva sta atributa slikarja, pero in besede pesnika – toda oba razmišljata na isti način. Vse je med seboj povezano. Umetnik je umetnik v glavi, ne v roki. Ravno na to temo imam zapisan preblisk:

 »Vsak slikar ni umetnik,

a vsak umetnik je slikar,

 filozof, skladatelj, pesnik,

vse to je in še – kipar!«

S: Prav tako si aktiven pri GCC-startup projektu, pri katerem je zelo pomembna inovativnost. Si drugače zagovornik inovativnih, dobrih idej? Meniš, da se jim mladi dovolj posvečajo?

A: Tudi da Vinci je bil ob tem, da je bil umetnik, tudi izumitelj. Odprt človek je inovativen. Vselej strmi in gleda, da bi stvari izboljšal, tam kjer se to da storiti. Pomemben dejavnik pri tem je domišljija. To je največ! Inteligenten človek ni tisti, ki ima največ znanja, ampak tisti, ki ima najbolj razvito domišljijo. Žal je tako, tudi pri sebi opažam, da socialna omrežja, računalniške igrice, telefoni, televizija, šolski sistemi in ostali pripomočki za pranje možganov ubijajo domišljijo, ki smo jo vsi dobili in imeli kot otroci. Pogrešam te čase, ko smo razmišljali z lastno glavo, z domišljijo in ne skozi družbeni okvir mogočega in ne mogočega, ki smo se ga priučili v šoli. Danes se zdi, da je veliki večini mladih razmišljanje čisto odveč in preveč. Najlažje je izklopiti možgane, prepisati učno snov s table, se »naučiti« prepisano, iz glave »copy-paste« na test in vse skupaj pozabiti. Šolski sistem pa to nagrajuje z lepimi ocenami, ki naj bi bile vrednotenje »znanja«. Sem zagovornik inovativnih idej, še posebno tistih, ki so dobre in odštekane. Na žalost pa je mladih s takimi idejami premalo. In dokler bodo mladi želeli izboljšati svet, le če bodo zato dobili plačilo, ga ne bodo izboljšali.

S: Kaj pa razmišljaš o študiju? V kateri smeri želiš nadaljevati? Likovno ali literarno ustvarjanje?

A: O študiju razmišljam veliko, vem pa bolj malo. Želim si študirati nekaj v povezavi z umetnostjo. Oboje ne bo šlo, a v tem ni ne vidim nobene težave. Morda kiparstvo, morda primerjalna književnost, morda slikarstvo, morda fotografija … Morda, morda ne. Zagotovo se ne bom kar usmeril v eno smer in zanemaril vse druge. Delal bom, kar me zanima in veseli in dokler me to tudi osrečuje. Dokler v tem vidim strast, smisel, mislim, da bi tudi rezultati morali biti uspešni. Ne obremenjujem se s faksom, vesel sem le, da sem odkril, katere stvari mi v življenju gredo in me veselijo. Na teh stvareh bom gradil in ustvarjal, zato pa ne potrebujem nobenega papirja.

 

Amadeju se zahvaljujemo za intervju in mu želimo veliko ustvarjalnosti in mnogo uspehov na pesniških natečajih in pri vseh njegovih zdajšnjih in prihodnjih življenjskih podvigih. Vas pa prosimo, da si vzamete minutko in glasujete za Amadejevo pesem, s katero sodeluje v natečaju Mala Veronika.

Glasujete lahko na tej povezavi: http://www.veronikini-veceri.si/natecaj-mala-veronika/pesmi/296-sadni-vrt.html

 

 

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.9/10 (9 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +3 (from 3 votes)
Intervju: Amadej Canjuga – Umetnik je umetnik v glavi, ne v roki., 9.9 out of 10 based on 9 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja