Teden po italijansko

Tretješolka Sara Brglez je prejšnji teden preživela v Trstu. Za Sledka je pripravila povzetek svojih doživetij.

Prejšnji teden ste lahko prebrali intervju z Jeleno, dijakinjo na Liceju Franceta Prešerna v Trstu, ta teden pa je na vrsti poročilo mojih izkušenj iz Italije.

Četverica mladih nadobudnežev s profesorjem Delejo na čelu se je v nedeljo odpravila proti Trstu, kjer nas je čakal drugi del izmenjave.

Ob prihodu nas je pričakala novica, da je center mesta zaprt za starejše avtomobile, zaradi prevelike onesnaženosti, ki ga povzroča predvsem železarna na obrobju mesta. Neobetavno megleno vreme in oblaki so se po nekaj dneh razjasnili in posijalo je pričakovano sonce.

Ob prihodu sem imela kar nekaj težav z komunikacijo oziroma razumevanjem sošolcev in prijateljev. Ne glede na to, da govorijo slovensko, v svojem govoru uporabljajo ogromno italijanskih besed in slenga (tako kot mi uporabljamo angleščino). Poleg tega me je presenetilo, kako se njihova šola zavzema za kulturno izobraževanje. Organizirani so mesečni ogledi oper, gledaliških iger in filmov v angleščini (Italijani namreč vse sinhronizirajo). Tako sem si ogledala opero Norma, angleški musical Flashdance in film Kingsman: The Secret Service. Poleg tega sem se ob popoldnevih sprehajala in raziskovala ulice Trsta, Jelenina mama me je peljala na hrib Sv. Justa, pot nas je vodila v zgodovinsko Rižarno, kakor imenujejo opuščeno koncentracijsko taborišče, jedla sem tradicionalno hrano in v vsakem trenutku uživala. Glede na to, da se ogromno otrok ukvarja s športom ali glasbo, se tudi Jelena šola na glasbenem konservatoriju, kjer ima učne ure klavirja in kontrabasa. Ker me je zanimalo, kako poteka ura s svetovno znanim kontrabasistom, sem jo z zanimanjem spremljala tudi tja, in čeprav nisem razumela ničesar, sem bila očarana.

Najpogostejše vprašanje, ki me je pričakalo ob prihodu nazaj je bilo, kakšna je njihova šola. Najprej, šola je ozka in visoka, primerna za njihovih 200 učencev, pouk pa je po pričakovanjih dokaj podoben. Glede na njihovo maloštevilnost (v Jeleninem razredu so le trije učenci) pouk poteka praktično individualno, vsak pride na vrsto. Tako tudi več odneseš od pouka, saj hočeš ali nočeš, informacija pride do tebe. Če kdo česa ne razume, si profesorica lažje vzame čas, da mu snov še enkrat razloži. Pri njih seveda posledično tudi ni skrivanja, tako kot se pri nas brez težav skriješ v množici dijakov. To, da je ura 5 minut daljša od naše, se ne opazi, saj imajo na dan samo 5 ali 6 ur. Na srečo mi ni bilo treba izkusiti šole v soboto, saj sem bila tam ravno v času pustovanja. V njihovih krajih je tradicija še kako živa. Ni ga človeka, ki se ne našemi, če ne za vse dni pustovanja, vsaj za enega. Tako sem se tudi jaz z Jeleno in njenimi prijatelji našemila in odšla v bližnjo slovensko vasico na pustovanje. S tem se je tudi zaključilo moje popotovanje v Italijo, deželo testenin, pice in večnih umetnin.

Hvaležna sem za izkušnjo in priporočam vsakemu dijaku, da izkoristi vsako ponujeno priložnost.

Spominov se ne da kupiti, le ustvariti.

Molte grazie e arrivederci!

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (1 vote cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)
Teden po italijansko, 10.0 out of 10 based on 1 rating

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja