Počitniška tragikomedija: po Murphyju, 2. del

PLJUSK.

V hipu sem se obrnila nazaj proti školjki in na dnu zagledala plavajoč telefon. Brez oklevanja sem ga potegnila ven in vsa šokirana opazovala, kako curlja iz njega. Kapljanje se kar ni hotelo ustaviti in bila sem že na robu solz. In potem črn ekran. Telefon sem hitro obrisala v brisačo in z njim letela k mami. Vsi trije smo nato pol ure pametovali, kaj bi bilo najbolje storiti. Najprej smo telefon posušili s sušilnikom za lase, nato lastnico apartmaja prosili za skledo riža v katero smo dali telefon, vse skupaj pa še na armaturo avtomobila, kjer je bilo približno petdeset stopinj, če ne še več. In potem smo čakali …

Ker se sklede naslednjih nekaj dni nihče ni upal dotakniti, smo preostanek dopusta preživeli kot tipična slovenska družina. Ob devetih zjutraj smo s tremi torbami odšli na plažo, da bi ja dobili najboljše mesto na plaži, ki bi bilo ravno prav na soncu za mamo in ravno prav v senci za očeta pa še ravno dovolj blizu morja. To mesto smo našli že prvi dan in tam ostali vseh sedem dni.

Na našo nesrečo pa se je zraven nas ustalila še ena koroška  družina z desetimi člani – babica in dedek, teta, mama in oče in pet otrok, ki so šteli od pet do šestnajst let. Najmlajši – Jernejček – je bil navihan in glasen deček, star šest let. Tipičen otrok, ki nikoli ni pri miru, brez prestanka čeblja in je ves potolčen od svojih podvigov. Njegova sestrična Krofek (njenega imena žal nisem ujela, je pa na plaži ves čas od babice zahtevala, da ji kupi krof – torej Krofek) je bila njegovo popolno nasprotje. Leto starejša je ves čas ležala na plaži, nikamor se ji ni dalo in ves čas bi jedla sladkarije. Brat Gašper je bil star približno štirinajst in je bil tipičen najstnik – ves dan je poležaval v senci, zabubljen v svoj telefon s slušalkami na glavi. Njegova sestra Janja se je cel dan brez kreme za sončenje pražila na soncu in glavo obrnila za vsakim fantom, ki je prišel mimo. Še ena sestra pa se je na plaži pojavila samo enkrat na dan, pa še to oblečena v dolge hlače in jopico in takoj nato izginila. Potem imamo tukaj še očeta in dedka, ki od otrok zahtevata, da jima prinesejo pivo in nato cel dan smrčita na ležalnikih v senci. In še prenapeta in živčna mama, ki svoje otroke ves čas opozarja na morebitne nevarnosti – Jernejček, pazi kamen. Gašper, namaži se.  Gaš… Jerne.. Janj … Kdo si že ti? AA, Janja, pojdi v senco itd.

In vse to v blazno nadležnem koroškem naglasu. Vse skupaj je spominjalo na tisto družino iz filma Sam doma in ves teden  sem samo čakala, da bodo ubogega Jernejčka pozabili na plaži. So pa res vsak dan nekaj pozabili na plaži, ali pa izgubili in nato peti dan našli na dnu sedme torbe. Moj oče je njihove počitnice, zaradi vsega pakiranja in organizacije, poimenoval logistični podvig.

Še večji logistični podvig pa je bil, ko so se nekega dne odločili, da bi na plaži obesili visečo mrežo med dva borovca. Dedek, oče, Gašper in mali Jernejček. Ves proces je bil nadvse zabaven, prav tako pa komentarji malega Nejčka, a na koncu jim je vendarle uspelo in vsa plaža je lahko končno počivala. Čeprav so bili glasni in nadležni, pa jih je bilo vseeno zabavno opazovati in ko so nekega dne pred nami odšli domov, je bilo na plaži prav dolgčas. Smo lahko pa v miru spali, ker se je vse zdelo tako spokojno in tiho.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (6 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)
Počitniška tragikomedija: po Murphyju, 2. del, 10.0 out of 10 based on 6 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja