Počitniška tragikomedija: po Murphyju, 1. del

Letos sem se po nekaj letih na morje spet odpravila s svojimi starši. Že nekaj let sem počitnice na morju preživljala skupaj s prijatelji, letos pa sem se za spremembo odločila (oz. sem bila v to skorajda prisiljena), da preživim teden na morju v družbi svoje družine. Kaj pa lahko gre narobe?, sem si rekla, in spakirala svoj kovček! Ker moji starši načeloma neradi potujejo in zato tega ne počnejo pogosto, jim je pakiranje povzročilo nemalo preglavic. Seveda tu govorim o svoji mami, ki je dva dni brezglavo letala po stanovanju in v kovček metala vse, kar bi mogoče rabili.

In tako smo se na neko sveže jutro ob petih zjutraj s tremi kovčki, nahrbtnikom, tremi kartonastimi škatlami, dvema hladilnima torbama in zabojem piva podali na pot. Ker bi GPS seveda škodil moškemu egu, smo se na poti do apartmaja nekajkrat izgubili, a tja še vedno prispeli dve uri prezgodaj, zato apartma še ni bil pripravljen. Lastnica nam je prijazno svetovala sprehod ob obali – zakaj pa ne?

Ko smo bili že pol ure oddaljeni od strehe nad glavo, so se nad nami začeli pojavljati črni oblaki in kar naenkrat je začelo liti kot iz škafa. Tako smo bili prisiljeni naslednjo uro taboriti pod nadstreškom nekega hotela. Super začetek brezskrbnega dopusta.

Ko smo končno prišli nazaj v apartma, sem se kot tipična najstnica najprej pozanimala, če ima apartma wi-fi. Apartma je wi-fi sicer imel, ampak je le ta deloval samo na klopci poleg smetnjaka na parkirišču. Zadovoljna, da sem našla točko, kjer lahko ostanem v stiku s civilizacijo, sem telefon pospravila v zadnji žep, odšla na stranišče in, kar naenkrat … pljusk.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 6.5/10 (4 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +1 (from 1 vote)
Počitniška tragikomedija: po Murphyju, 1. del, 6.5 out of 10 based on 4 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja