Pot domov (končno)

Tretji dan sem se zbudila in se počutila, kot da se cvrem na žaru. Na mojem hrbtu bi verjetno lahko ocvrli jajca za zajtrk. Po hladnem tušu (beri: polurno stanje v kadi, med katerim ti ledeno hladna voda teče izključno po opečenem hrbtu) sledi zajtrk, pakiranje in vožnja. Tokrat do trajekta. Seveda pa ne bi bilo zabavno, če bi šlo vse po maslu.
Pet minut preden bi mogla biti v avtu sem dvigalo prepustila prijaznemu starejšemu britanskemu paru, saj sem bila prepričana, da bo čez nekaj sekund prispelo novo. Dvomim, da sem se še kdaj v življenju tako zelo motila. Po desetih minutah čakanja (naj povem, da sem iskala stopnice, pa jih nikjer ni bilo najti…) je dvigalo končno prispelo. Vendar je porabilo še pet minut mojega življenja, da se je ustavilo na recepciji. Do takrat je bil avto že ledeno hladen, glava mojega atija pa živo rdeča in izredno vroča. Lahko bi rekli, da se mu je kadilo iz ušes. Zaradi moje nesreče z dvigalom
smo namreč zamudili trajekt. Ups.
K sreči trajekti vozijo na 45min in so zastojn, zato se nismo preveč obremenjevali (vsaj midve z mami ne) in smo si privoščili drugo jutranjo kavico. Nato smo se odpravili na otok Gozo, z njega pa na otok Camino, plažo Blue Lagoon. Ime se sliši precej osladno, vendar je prikladno. Voda je tam namreč dejansko modra. Po opoldanskem kopanju in raziskovanju jam smo se odpravili nazaj na otok Gozo, spili tretjo kavo in pojedli vsak en hot dog ter se odpravili na arheološko najdbišče neolitskih templjev. Po kratkem sprehodu čez najdbišče pa smo se hitro odpravili nazaj na trajekt, saj je na otoku začelo goreti – ne v naši neposredni bližini, vendar je bil dim zadušljiv.

Zadnji dan našega obiska smo izkoristili za še zadnje poležavanje na plaži, tokrat Paradise Bayu. Popoldne smo se odpravili v Popeye’s village, scensko mesto, kjer je posnet Popeye film. Prispeli smo 45min pred zaprtjem in smo v njem bili praktično sami. Družbo nam je delalo le par Rusov in budistični menih. Zabavna druščina. Ko smo prispeli v hotel smo na večerji nadoknadili vse obroke, ki smo jih čez dan izpustili (Maltežani tako kot marsikateri drug južni narod namreč ne jejo kosila, temveč le lahke zajrtk, malico in obilno večerjo) ter se v sobe odpravili pakirat.
Nalsednji dan smo se ob 5:00 odpravili na letališče in odleteli domov. Rdeče zapečeni, vendar veseli in spočiti.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 6.0/10 (2 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)
Pot domov (končno), 6.0 out of 10 based on 2 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja