Učna ura

E. Ionesco je človek, ki se je lotil reforme gledališča z dramami absurda ali antidramami. 
Napisal je Plešasto pevko(1948), Učno uro (1951) in pa Stole (1952) skupaj povezane v triologijo Tragedije jezika, s katerimi pa je požel več graje kot pa pohvale. Šele po izidu njegove drame Nosorog, so se začeli zanimati za ostala dela.

Predstava Učna ura, pod režisersko taktirko Luke Marcena, je postavljena v svet, kjer so moralne avtoritete obrnjene na glavo in kjer so nesmisli nekaj normalnega. Tako mlada Učenka željna znanja pri Profesorju išče le to. Profesor ji želi vse dobro, kar pomeni predati znanje. Služkinja pa pri tem Profesorja svari o tem, kako filologoja vodi v pugubo. Profesor seveda Služkinjo elegantno odslovi in je gluh za njene nasvete. Tekom zgodbe se razdalja med Profesorjem in Učenko vedno bolj zmanjšuje. Z dramatičnim ustavljanjem časa pa Služkinja sugerira Profesorju, kaj naj naredi naprej, Učenki pa to povzroča tegobe.
Profesor tako proti koncu zmeraj bolj napadalno nastopa proti Učenki, ki je zaradi bolečin vedno manj pozorna na nesmisle, ki jih Profesor uči.
Sam konec antidrame je kot začetek kakšne moderne kriminalne serije. Profesor zaradi pogube, v katero ga je pripeljalo vse skupaj, ubije Učenko. Služkinja pa vse to opazuje in na koncu Profesorja seznani s tem, kar je storil, saj sam tega najprej me opazi. Skupaj zakrijeta ta umor, ki je že 40. po vrsti.
Opazimo, kako je Profesor podrejen Služabnici in ne obratno.

V predstavi pa je poleg težkih čustev tudi nekaj komičnih prigod, ki razbijejo za trenutek vso napetost.

Predstava ima še dodaten učinek napetosti zaradi neposredne bližine odra in pa igralcev in seveda njihove izvrstne igre. Videti je bilo, kako so se izvrstno vživeli v vloge in nam izvrstno predstavili svoje like. Osvetljava, ki je bila sila preprosta, usmerjala gledalčevo pozornost na prava mesta in pričarala občutek dramatičnosti in tudi lepo dopolnila prav tako preprosto scenografijo in kostumografijo, ki pa sta popolnoma ustrezali karakterjem likov.
Zanimivo je, kako so s kratkimi filmi popestrili dogajanje in na hitro povzeli trenutno situacijo. Enako velja za glasbo, ki je lepo vodila naraščajočo napetost in nas ves čas pustila nemirne.

Izvrstno izpeljana predstava vredna ogleda, ki je bila oba dneva tudi zelo dobro obiskana, si je zaslužila dolg in bučen aplavz.

In pa še nekaj malega v razmislek – Služkinja: “Aritmetika vodi v jezikoslovje, jezikoslovje pa v zločin!”

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja