Iz snežno bele Ljubljane na gnilo dansko deželo

Poln avtobus ljubiteljev in privržencev teatra ter gledališke umetnosti se je v torek, 15. 1. 2013, pripeljal v belo Ljubljano, kjer smo si ogledali legendarno Shakespearovo tragedijo Hamlet, izvedeno v aktualnejši različici domačih igralcev.Hamlet

Nekaj minut čez pol šesto zvečer smo se polni pričakovanj odpeljali izpred glavne avtobusne postaje v Celju proti Ljubljani. Na avtobusu dobre volje ni manjkalo, za kar je poskrbela pestra mešanica živahnih dijakov, profesorjev in drugih ljubiteljev gledaliških desk, vlogo vodičke pa je prevzela prof. Darja Poglajen. Nekaj pred sedmo uro smo prispeli v zasneženo prestolnico, avtobus pa nas je odložil tik pred SNG Drama Ljubljana. Pred začetkom predstave smo imeli še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za kakšen sprehod, hitro kavico in pa seveda za poziranje pred objektivom.
Ob 19.30 uri je naša skupina že radovedno sedela pred odrom in nestrpno čakala na začetek predstave. Na odru nas je pričakalo zborovanje turkiznih kavčev, ki so pravzaprav služili kot osrednja in edina scena, na teh pa so sedeli igralci, ki so postopoma prihajali na oder, medtem ko so se gledalci v dvorani še posedali.

V pričakovanju HamletaŽe ob samem začetku je bilo čutiti pridih šokantnosti in prijetne zmedenosti s strani gledalca, občutek je bil kot da bi tisti na odru gledali nas in ne obratno. Po obetavnem uvodu je sledil dramatičen nastop Hamleta, od tu naprej pa so se nam pred očmi vrstili odbiti, groteskni, razburljivi, tu in tam že malce srhljivi prizori, včasih pa so med gledalci ob provokativnih, sarkastičnih izjavah in komičnih kretnjah nastopajočih, izbruhnile tudi salve smeha. Tragedija Hamlet vsekakor ni bila ravno takšna, kot jo je imel v mislih Shakespeare, saj je v režiji Eduarda Milerja dobila povsem svojstven in zanimiv ter neklasičen pridih. Jagodni nabor igralcev, kot so Marko Mandić, Jernej Šugman, Nataša B. Gračner, Janez Škof in drugi, pa je ob koncu požel veličasten aplavz. Igralci pa so se kar nekajkrat od navdušenja gledalcev morali vrniti na oder po vnovičen priklon. Tako smo se lahko naužili res bujne igre, polne dvomov o maščevanju, vztrajanju, pomenu življenja in seveda o tem ali je bolje ”biti ali ne biti”. Vsak s svojimi vtisi smo se vkrcali v avtobus in prijetno utrujeni komaj čakali domač napis Celje. Okoli pol dvanajste ure zvečer smo prispeli nazaj na glavno avtobusno postajo, ob tem pa si skrbno preračunavali koliko ur spanja bomo lahko poželi pred jutrišnjim običajnim šolskim dnem.

Ali bi bilo bolje biti ali ne biti z nami pa presodite sami. Mi že vemo.

//

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja