4. tabu

»Ti si čudna, a veš?« Nasmejim se: »Ja, vem, ha, ha.« Smešno, kajne? Jaz, čudakinja. Kot da je ta čudnost nekaj normalnega. Kot da so brazgotine na moji roki normalne, kot da je rdeča kri v umivalniku normalna. Tok mojih misli je neustavljiv, ruši vse pred sabo. »Čudna in debela in presuha in grda in prisluhi in prividi in žalost in manija, hej, antipatična si.« Ne vem, kaj se dogaja v moji glavi. Vse je oddaljeno, kot da bi sanjala. Ne spim in nisem utrujena. Smejim se in nasmeh boli. Osladno, vem. Ampak veste kaj? Mene boli. Dobesedno. Morda se vam zdi smešno, vendar tako je in tako bo in amen pika.

Nekateri se nam posmehujejo, češ da smo bolni v glavo. Da dekleta stradajo za zabavo. Da se samopoškodujejo samo tisti, ki bi radi pozornost. Da smo samo žalostni, saj bo minilo, drugi imajo hujše probleme. Ko nekomu končno izliješ svoje gorje, se ti nasmehne in reče: »Saj bo bolje,« in odkoraka naprej. Kot da se ljudje ubijajo iz zabave. Nič čudnega, da jih je sram reči: »Hej, jaz sem pa malo depresiven.« Iščeš pozornost. Pretiravaš. Sploh ni tako hudo.

Povem vam nekaj in prosim, da to vzamete resno. Vsak klic na pomoč je vsaj malo resen. V vsem je vsaj nekaj resnice. In to si vbijte v glavo.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja