NAŠIH STO: Pustite svoj pečat!


V eni izmed pritličnih učilnic gimnazijske stavbe je v petek, 21. septembra, obiskovalce privabljalo tudi nepopisano papirno platno, da nanj zapišejo svoje spomine oziroma utrinke ob misli na čas, ki so ga preživeli v tej stavbi. Na začetku je bilo zelo malo obiskovalcev. Veliko ljudi je namreč menilo, da bi bilo veliko bolje, če bi namesto na papir, pritrjen na steno, pisali kar na samo steno. Najprej so se opogumili dijaki Gimnazije Celje – Center, potem smo se domislili veliko boljše ideje, kako privabiti čim več ljudi. Za žrtev so določili mene in me polepili z listi papirja, kjer so bile narisane puščice, v rokah pa sem morala držati napis: PUSTITE SVOJ PEČAT!!

Ko sem postala “puščica za ena dan”, sem s svojim plesom privabljanja vabila ljudi k odtisu pečata. Najprej so me vsi malo čudno pogledali, se nasmejali, a  so naposled vendarle vstopili in pustili pečat. Mlajši so bili med prvimi, privabila pa sem tudi kakšnega profesorja in nekdanjega dijaka. Na steni  niso ostali samo podpisi, ampak tudi slikice, karikature, verzi in misli. A vse ni bilo tako popolno. Med ljudmi se vedno najdejo in se vedno bodo našli takšni, ki sta jim resnost in odraslost nedosegljiv cilj. Hitro smo ukrepali in nesramne komentarje spremenili v umetnine.

Ustavil nas je tudi starejši gospod, čigar žena je obiskovala to šolo v obdobju, ko sta bila osnovna šola in učiteljišče združena pod eno streho. Sčasoma so ljudje postajali bolj in bolj zainteresirani in prihajali na ogled. Ustavili smo vsakogar in vsakdo je moral napisati vsaj piko. Srečali smo se tudi z nekdanjimi dijaki; eden je bil pred štirimi leti maturant predšolske gimnazije in je bil zelo vesel, da se je lahko vrnil in znova malo pokukal v nekdanje razrede ter obujal srednješolske spomine. Trenutki so bili polni objemov in mogoče tudi solz sreče. Med naključnimi mimoidočimi so se namreč našli tudi taki, ki se niso srečali že več let.

Obiskali so nas tudi minister Vinko Gorenak, ravnatelj II. osnovne šole Igor Topole in naš ravnatelj Igor Majerle ter napisali svoje čestitke ob 100-letnici stavbe. Osnovnošolci so bili malo prestrašeni, ampak naša dobra volja in smeh so jih privabili. Nekatere smo uspeli prepričati, da  bodo postali naši dijaki in da bodo v prihodnosti tudi oni dejavni v Spletku. Čeprav smo bili odprti do vseh in jih vabili na zabaven način, so nekateri stisnili rep med noge, se zadržano nasmehnili in odšli. Dlje kot smo stali tam, več osnovnošolcev se je nasmejanih vrnilo in pripeljalo svoje prijatelje in učiteljice. Slednje so nam pripovedovale zgodbe iz svojih srednješolskih dni in komentirale spremembo videza stavbe. Povedale so nam, kako so se učilnice spremenile, in obujale spomine ob slikah na stenah v pritličju. Niso bile edine, ki so delile anekdote z nami, saj smo izvedeli tudi sveže zanimivosti o sedanjih profesorjih.

Platno – čeprav že skoraj povsem popisano – še vedno čaka, da nanj v kakšen prazen kotiček svoje spomine zapišete tudi vi.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)