Če v Slovar slovenskega knjižnega jezika vpišemo geslo “udobje” dobimo štiri zadetke:
- kar pri uporabi daje občutek ugodja
- stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju
- udobnost
- predmeti, ki dajejo občutek ugodja
Tako kot ima že sama beseda več pomenov, tudi udobje za vsakega izmed nas predstavlja nekaj drugega; bodisi je to zleknjenost na domačem fotelju, crkljanje s hišnim ljubljenčkom ali pa preprosto druženje z najbližjimi ob soju sončnih žarkov.
Beseda udobje je kot taka v 19. stoletju prešla iz francoščine v španščino, prihajajoč iz angleščine comfort – z občutkom “materialnega udobja ali dobrega počutja”. Udobje lahko nudi predmet (vzmetnica, stol, avtomobil) ali okoliščine, kot so ugodna temperatura, določena stopnja tišine ali občutek varnosti. Obstajajo določeni standardi udobja, ki jih skušamo imeti doma, v delovnem okolju in v drugih prostorih, ki jih pogosto obiskujemo oz. se v njih zadržujemo.
V naslednjem odstavku, bomo na kratko predstavili tri vrste udobja. Higrotermalno udobje je oblika dobrega počutja na toplotni ravni. To se zgodi, ko našim telesnim termoregulacijskim mehanizmom ni treba posegati v temperaturo okolice, z namenom, da nas ogrejejo ali ohladijo in s tem zaščitijo naše vitalne funkcije. Akustično/zvočno udobje je vrsta udobja, pri katerem hrup, ki ga povzročajo človeške dejavnosti, ni moteč ali škodljiv za počitek, komunikacijo ali zdravje ljudi. Na to obliko udobja navezujemo tudi pojem “onesnaženost s hrupom”. Zadnji primer udobja je vizualno udobje. O vizualnem udobju govorimo kadar iščemo idealne ravni naravne ali umetne svetlobe, ki je potrebna za različne človekove dejavnosti: produktivnost, koncentracijo, prosti čas, užitek ali počitek itd. Vizualno udobje se v veliki meri nanaša na psihofiziološko počutje osebe.
