2. tabu

Strmim v prazno stran dnevnika. Pravijo, da ga moraš v najstniških letih pisati. Kako naj začnem? Ime mi je Šejla. Imam 14 let. Živim v Ljubljani. Sem iz Bosne. Ha! Bosanka mi pravijo, s slabim priokusom. Da je vsega za zvrhano žlico, imam še dekle. Kršim vsa pravila ugledne slovenske družbe. Hodim naokoli v svojih bulerjih, se derem, da je punk še živ, in brcam vse, kar mi je v napoto. Čisto razumljivo je, da se »poserje« na bonton, kot sama pravi, saj je iz Bosne! Pa veste kaj? Prav ponosna sem na to. Z največjim veseljem, ki ga premorem, izustim, da grem na obisk k babici. Kam? V Bosno. Rada imam Bosno. Rada imam prijazne sosede, smeh majhnih otrok, ki odmeva po ulici, vonj kave zgodaj zjutraj. Sem Bosanka. Ne nosim trenirke, oprijetih majic in ne poslušam turbofolka. Joj, kaj pa zdaj? Se vam je porušila vaša predstava o nas, južnjakih? Moja »stara« sta skupaj že 18 let. Moj oče je filmski kritik. Čudno, ste mislili, da je zakajen avtomehanik, ki dela na črno? In ima po možnosti zamaščen podbradek? Nosi zlati kič na svojih kosmatih prsih? Se mar ugleden poklic ne sklada z njegovim poreklom? Oprostite za to napako v našem obnašanju. Kako si drznemo skruniti vašo mastno podobo o Bosancih! V šoli imam same petice, v prostem času gledam filme in poslušam glasbo – Morriseyja, Nirvano, Pearl Jam. Pravo, pristno, lepo glasbo. Pišem poezijo. Gledam francoske filme. Berem poezijo in prozo. Bosanka sem, in to ponosna. Bosanka v kavbojkah in normalnih majicah, brez trapastih visečih obročev v ušesih. Bosanka sem in to dejstvo mi je všeč. Poslavljam se z mislijo, da poznamo tudi druge barve nogavic, ne samo bele. Pa lep dan.