Dijaki 2. letnikov predšolske vzgoje so se minuli vikend mudili na smučarskem tečaju na Smučišču Cerkno. Svoje vtise je s Sledkom delil Rožle Stajner iz 2. a razreda.
PETEK, 5. 2. 2016: Ob 5:45 smo se drugošolci predšolske vzgoje ter profesorji zbrali na glavni avtobusni postaji v Celju, natovorili avtobuse s smučkami in prtljago ter se odpravili proti Cerknem. Na poti so se nam pridružili tudi učitelji smučanja. Po dolgi vožnji smo le prispeli na končno destinacijo, deponirali kovčke v hotelu in se takoj odpravili na smučišče – sicer ne po pravi poti, kar smo ugotovili kmalu po tem, ko že nekaj časa nismo srečali nobenega avtomobila, cesta pa je bila vse ožja … Po opravljenih formalnostih glede smučarskih kart in opreme, smo se odpeljali na vrh smučišča, kjer nas je čakalo kosilo in učiteljski vzgojni komentar: ˝Super, če še sploh ne začneš delati, pa že imaš kosilo …˝ Po kosilu so učitelji najprej preverili naše smučarske sposobnosti ter nas razdelili v tri stopnje. Vsaka skupina je imela enega učitelja, s katerim smo se prvi dan prosto smučali do 16h. Ko smo prispeli v dolino, smo se preobuli, opremo pospravili v poseben prostor namenjen shranjevanju in se vrnili na avtobus, ki nas je odpeljal do hotela. Kmalu je sledila večerja, po njej pa nekaj prostega časa, ki smo ga fantje namenili sproščanju v bazenu, punce pa so imele poseben obisk – cerkniške Laufarje. Ob osmi uri zvečer se je vsak razred posebej odpravili v muzej Laufarjev, kjer so nam predstavili zgodovino mask, sledilo pa je pustovanje v šotoru pred hotelom.
SOBOTA, 6. 2. 2016: Ura je odbila 6.00 in zazvonila je prva budilka v naši sobi. Vsi smo se prebudili in se s skupnimi močmi odločili, da še malo poležimo. Kaj kmalu nas je prebudila druga budilka, ob kateri smo se zavedli, da moramo vstati. Ko smo se umili in preoblekli nas je prišla zbuditi tudi ena od profesoric, ki je bila zelo začudena, saj smo že bili vsi oblečeni in pripravljeni na zajtrk. Po zajtrku smo se spet odpravili v sobe ter se pripravili na smučanje. Ob 8:20 nas je pred hotelom čakal avtobus, ki nas je odpeljali proti smučišču. Ko smo bili obuti in pripravljeni na nove smučarske podvige, so nas učitelji razveselili z boni za kosilo. Vsaka skupina se je s svojim učiteljem odpravila na vrh smučišča, kjer smo se najprej ogreli, nato pa nadaljevali s smučanjem po navodilih. Med nastajanjem novih smučarskih asov seveda ni manjkalo padcev, ki pa so sena srečo vsi dobro končali. Po vrnitvi v hotel smo imeli večerjo, ki ji je sledilo predavanje policista o varnosti na smučišču ter šemljenje, saj se je v šotoru pred hotelom potekala zanimiva zabava, kjer smo dolgo (v noč …) plesali s profesoricami ter Laufarji. Ena izmed profesoric je imela to čast, da je zapela s skupino, ki nam je igrala. Je pa res, da niti petkov niti sobotni večer nista minile brez tako imenovane policijske ure, ki pa so jo v soboto učitelji milostno podaljšali za celih 45 minut.
NEDELJA, 7. 2. 2016: Prebudili smo se v megleno in deževno jutro, ki ni nič kaj koristilo občutku, da se po današnji smuki odpravljamo domov. Ko smo prišli na smučišče, smo kmalu ugotovili, da bomo danes smučali bolj slabo, saj je deževalo, smučanje pa nam je ovirala tudi gosta megla. Do kosila smo se potrudili ostati brez poškodb, potem pa so se profesorji odločili, da je bilo smučanje prenevarno, zato smo se odpravili v dolino. V dolini smo se preobuli ter opremo naložili v avtobus. Na pot smo se podali (in zaspali) okoli 13:30, vse do prvega postanka na Vranskem, kjer smo zbrali še zadnje kapljice energije in ob pestri ponudbi slovenskih kvot na radijskih postajah, pot do Celja prepeli in preplesali. Domov smo prišli izčrpani, a polni novih izkušenj.
Rožle Stajner, 2. a
