Dijaki 2. b razreda smo v začetku decembra 2018 kot finalisti tekmovanja Eurscola, dobili možnost, da obiščemo evropski parlament v Strasbourgu. Naša pot se je začela zvečer 13. 3., ko smo se v rahlem dežju z avtobusom odpravili izpred naše stoletne lepotice. Kar nekaj časa je trajalo, da smo ugotovili, kako se najudobneje namestiti na bolj ali manj udobnih sedežih, bili pa smo dovolj utrujeni, da smo v večini vsaj zadremali, če že ne zaspali. Nekateri so bili s svojimi ležišči res inovativni ... Po postanku na Jesenicah smo pot nadaljevali čez Avstrijo, kjer nas je na nemško-avstrijski meji iz dremeža zbudila nemška govorica mejnih policistov, ki so kmalu ugotovil, da je »alles Gut« in pot smo nadaljevali brez nadaljnjih motenj. V petek zjutraj nas je prof. Gartner presenetil s čisto posebno kravjo budnico, ki ji je sledil zajtrk na nemškem postajališču. Ko smo si napolnili baterije, smo se napotili proti Stuttgartu. Naš prvi postanek je bil Mercedesov muzej, ki nas je navdušil, a kakšnega večjega nakupa nismo opravili.
Na pot proti končnemu cilju smo se podali upajoč, da se deževni oblaki razkadijo. Avtobus nas je odložil čisto blizu hotela, vendar smo se še vedno skrivali pod dežniki. Ker smo prispeli prej, kot je bilo predvideno, smo imeli do večera čas, da sami raziščemo mestno jedro. Skupaj smo si ogledali katedralo z astronomsko uro in predel La Petite France, ki je znan po prvi bolnišnici za bolnike s sifilisom.
V naslednji dan smo se zbudili ob zgodnji uri, pozajtrkovali in se odpravili do Evropskega parlamenta ter se razdelili v 6 delovnih skupin, kjer smo se pridružili kolegom iz drugih držav. Govora je bilo o varnosti, skupni evropski prihodnosti, migracijah in integraciji, zaposlovanju mladih, okolju in prihajajočih evropskih volitvah. Pred vstopom v parlament smo morali opraviti le še varnostni pregled in vsi smo ga prestali brez težav. Tako smo korajžno zakorakali v stavbo parlamenta, ki jo je večina izmed nas že tolikokrat videla po televiziji. Ob 10h se je začel skupni del v The Chamber (veliki dvorani za zasedanja, ki jo poznamo iz televizije). Tam smo razdeljeni po skupinah zasedli sedeže poslancev in spremljali predstavitve prisotnih držav. Slovenijo in GCC sta predstavljali Urška Košir in Ela Leskovar. Sledila je kratka anketa in predstavitev institucij Evropske unije. Po kosilu smo se ponovno razdelili v skupine in vsaka je zavzela eno izmed sejnih sob, za oba novinarja, avtorja tega članka, pa se je nadaljeval prilagojeni program, ki je vključeval tudi novinarsko konferenco.
O delu v skupinah so delegati 2. b povedali naslednje …
Matvey, Prokhor in Nejc so bili del skupine zaposlovanje mladih v EU: »Pogovarjali smo se o možnostih izboljšanja zaposlovanja med mladimi ter predlagali rešitve. Mlade bi spodbudili, da se v večji meri usmerijo v poklicne vode, pri študiju pa bi vključili več prakse (zaradi izkušenj).«
Ana je prisostvovala pri delavnici o okolju: »Govorili smo o temi, ki je že zelo dolgo v ospredju. Naši zaključki so v bistvu že dokaj znani: recikliranje bi naredili bolj privlačno (npr. za vrnjeno embalažo bi dobili nekaj denarja), okrepili bi javni prevoz in na splošno poskušali spodbuditi bolj ekološki način življenja (npr. subvencionirane vozovnice za javni prevoz).«
Nuša, Urška in Zarja so bile v skupini, ki je razmišljala o evropski prihodnosti. »Osredotočili smo se predvsem na šolski sistem, saj se nam zdi, da je izobraževanje res ena izmed temeljnih stvari. Države članice bi si za vzor vzele finsko šolstvo, ki je po naši oceni organizirano najbolje in bi ga poskušale vkomponirati v že obstoječ sistem. Prav tako smo se dotaknili tem kot so evro območje, onesnaževanje in razdelitev bogastva med državami članicami.«
Na novinarski konferenci za vse predstavnike »mladega tiska« je tiskovni predstavnik EP Luis Martinez Guillem najprej prisotnim zastavil nekaj vprašanj, osrednja tema konference pa so bile evropske volitve in kako nanje pritegniti čim več mladih. Pogovarjali smo se o načinih, s katerimi poskušajo pristojne službe mladim približati Evropsko Unijo, o problematikah, s katerimi se mladi spopadamo in o razlogih zakaj ljudje, še posebej mladi, ne volijo. Kot novinarja lahko zapiševa nedvoumno ugotovitev, da je novinarsko delo zahtevno. Postavljati vprašanja in soočati z dejstvi strokovnjake, mora podpirati veliko znanja, za kar pa je potrebno veliko raziskovanja in truda.
»Sam sem bil najbolj presenečen nad tem, do koliko idej in zrelih rešitev lahko pridemo mladi samo s pogovorom in izmenjavo mnenj s kolegi iz drugih držav. Na konferenci mi je najbolj dalo misliti dejstvo, da imamo današnji mladi res vse vire, ki jih potrebujemo, da bi raziskovali, vendar se ne zganemo iz svojega udobnega naslanjača dokler nas nekaj ne zadene in dobesedno prisili v to. Prav zanimivo je bilo poslušati kolege iz Velike Britanije in Irske – videli in slišali smo lahko, da jim za njihov (ne)obstoj v Uniji res ni vseeno in so se na to srečanje zelo dobro pripravili s konkretnimi vprašanji in predlogi rešitev. Ker se veliko Evropejcev ne zaveda, da lahko EU tudi neposredno vpliva na njihov vsakdan, so tudi volitve v Evropski parlament potisnjene nekam v ozadje naših misli. Ko smo sedeli v glavni dvorani in kot poslanci sprejemali zaključne sklepe, sem se čutil pomembnega in odgovornega za glas, ki sem ga oddal. Menim, da nas lahko poslanci zastopajo zelo odgovorno, a državljani smo tisti, ki jih izbiramo z našim glasom in ga namenimo tistim, ki nas najbolj prepričajo s svojimi programi in stališči. Ti lahko naš glas ponesejo naprej.« (Blaž)
»Možnost sodelovanja v Euroscoli je popolnoma spremenila moj pogled na politiko. Pred samim začetkom sem imela dokaj stereotipen pogled – zdi se mi, da ga imamo mladi nekako že v krvi, saj v naši okolici in medijih večinoma vedno slišimo le pritoževanje o politiki(h). To v nas neti predsodke, da je politika dolgočasna, brezvezna, da do sprememb tako ali tako ne pride in da, tudi če bi želeli, sprememb ne bi mogli narediti. Prva asociacija na to besedo je zame bila »prepir«. A vendar .. Vsak človek ima svoje mnenje, svoje pravice in dolžnosti in vse to je potrebno spoštovati. Vsak mora imeti pravico do tega da voli in je izvoljen, da odloča. Če torej pomislimo na demokraciji kot sistem ugotovimo, da sploh ni tako lahek. Gre za veliko sklepanja kompromisov, kajti le tako lahko zaobjamemo mnenja vseh. Za lažjo predstavo naj povem, da v Evropski uniji živi več kot 500 milijonov prebivalcev. Evropska demokracija tako zahteva veliko pogovora, potrpežljivosti in poslušanja. Zelo sem hvaležna, da sem dobila priložnost sodelovanja, saj sem spoznala politiko v drugi luči. Zdi se mi, da je to (bilo) nujno potrebno, saj volilne pravice še nimam in mi je ta priložnost dala vedeti, zakaj moram svoje mnenje izražati in zakaj je pomembno, da bom postala vestna volivka in tako sodelovala pri odločitvah. Spremembe lahko naredimo le tako, da nekaj naredimo. Seveda do sprememb ne bo prišlo, če bomo takrat, ko bi morali oddati svoj glas, svoje mnenje o prihodnosti, sedeli pred televizijo in govorili, da sami ne moramo spremeniti ničesar. Ne le da sem se naučila marsikaj novega in razširila svoj pogled, spoznala sem mnogo novih ljudi, sklenila nova prijateljstva in doživela nepozabno izkušnjo.« (Jena)
Dobra ilustracija naše »kolektivne nevednosti« je bila anketa, ki smo jo izpolnjevali na začetku našega parlamentarnega dne. Več kot polovica vseh mladih, ki smo ta dan sodelovali, ni vedela za datum evropskih volitev. Vse med vami, ki prav tako niste povsem prepričani, vabimo k obisku spletne strani http://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/eu-affairs/20181122STO19860/vse-kar-morate-vedeti-o-evropskih-volitvah-2019, kjer boste izvedeli vse o evropskih volitvah.
Zanimiv novinarski del našega evropskega dne je bila tudi naloga, da naredimo intervju s kolegom iz druge evropske države. Oglejte si najin pogovor s Konstantinom iz Avstrije.
Link do videa
Dan v Evropskem parlamentu se je zaključil s skupno prireditvijo, kjer je potekala diskusija o temah, o katerih so razglabljali v skupinah in zaključek igre o Evropski uniji.
Zvečer smo zopet z vetrom v laseh raziskovali to zanimivo evropsko prestolnico in iskali še zadnje odprte kavarne, kjer smo ogreli naše premražene ude.
V soboto, 16. 3., smo se podali na pot proti domu. Hotel smo zapustili zgodaj, saj smo se na poti proti Sloveniji za daljši čas ustavili še v Ulmu, kjer se je nebo končno razjasnilo in nam naklonilo tudi nekaj sončnih žarkov. Nekateri so se povzpeli na 161-metrski zvonik Ulmske katedrale, ki je obenem tudi najvišji cerkveni zvonik na svetu. Osupljivi razgled je še dodatno poudaril močan veter. Prosti čas smo zapolnili s »shoppingom«, azijskimi kulinaričnimi eksperimenti ali pa s preizkušanjem celega nabora testerjev v Müllerju … Sledila je pot proti Celju, ki je po zaslugi spretnih šoferjev, ki sta se izognila vsem zastojem, minila precej hitro. Tudi zaradi pestrega »animacijskega« program z elementi 
improvizacijskega gledališča, ki je navdušilo celo profesorja Gartnerja in razredničarko Barbaro Arzenšek. Nikakor pa ni šlo brez petja, ki je avtobus spremljalo vse do prihoda pred GCC.
Našo ekskurzijo v Evropski parlament si bomo zapomnili po marsičem … Po novih prijateljih, ki smo jih spoznali na delavnicah, občutku povezanosti, s katerim te navda sam parlament in po konkretni brci v rit, ki nam je odprla oči, da je naša prihodnost odvisna predvsem od naših dejanj. Vsi smo zelo uživali in z lahkoto bi na poti ostali še nekaj dni več. Zahvala ob koncu pa velja obema šoferjema, ki sta prenašala vse naše potovalne kaprice, huronski smeh in glasno petje, za varno in udobno vožnjo. Pa seveda našima profesorjemaspremljevalcema, Mihu Gartnerju in profesorici Barbari Arzenšek, ki sta nam bila v veliko oporo in nam s svojo prisotnostjo in vodenjem popestrila in polepšala res nepozabno izkušnjo.
Jena Knez, Blaž Pavlič
