2. 1. 2013
10.00 Zbudil sem se s hudim mačkom in glavobolom, saj se je novoletno pijančevanje nadaljevalo ves torek. Prejšnja noč je bila burna tako kot Atlantski ocean. Spomnim se razbijanja nekje v daljavi, a dovolj blizu, da sem ga občutil na svoji glavi. Bolečina se je počasi širila od desnega do levega dela glave, globoko v notranjost in pričela razbijati v ritmu srca. Življenje je bilo v tem trenutku kot konec gledališke predstave. Kratko in humorno z veliko krvi.
15.00 Odpustili so me iz bolnišnice s kupom tablet in napotki, ki jih sam nisem razumel, saj so bili izrečeni tako strokovno in hladnokrvno. Beseda bolnišnica je skoraj preveč za ta zakoten in nerazumljiv kraj, kjer ljudje gledajo umirajoče ljudi. Iz bolnišnice me je odpeljala Chloé z najinim spačkom, ki je prav tako nosil posledice prejšnje noči. Počeno ogledalo in nekaj dolgih ter globokih risov.
18.00 Po nekajurnem počitku sem se zbudil s potrebo po kajenju. Pred nekaj dnevi je sneg popolnoma skopnel, zato sem odšel na balkon in si prižgal eno, morda več kot eno, cigareto. Med vnetim kajenjem je po stopnicah skoraj evforično pritekla Chloé in mi sporočila, da pridejo na obisk njeni starši. Morda še nisem omenil, da so njeni starši zamorjeni, bogati snobi. Njen oče je bil nekdaj zelo popularen odvetnik, ki je zastopal celo vrsto njemu podobnih snobov. Njena mama pa je bila manekenka, ki je zaslovela zaradi svoje nadutosti in kančka lepote. Vendar je na žalost tudi ta kanček skozi leta zbledel in na njen obraz prinesel sivino. Povedala mi je, da sta trenutno že v Aix En Provence in da bosta čez približno eno uro prišla. Sranje!
23.00 Večer je minil po pričakovanjih. Kot darilo sta nama prinesla šampanjec s koščki zlata in ogrlico s safirjem za Chloé. Ogrlica je žal kmalu po njunem odhodu romala v predal in bo tam ležala še nekaj dolgih let. Med večerjo je njena mati izrekla nekaj pikrih besed na račun najinega življenja, ki je za razliko od njunega veliko bolj polno in zanimivo. Chloéjin oče se je skozi ves večer prebijal kot star parni vlak. Iz njega je prišlo le nekaj besed in grozilnih opazk glede ženinega besednega zaklada. Preostanek večera je bil dokaj normalen, morda celo preveč. Njena starša sta se z umetnim nasmeškom in prisiljenim poljubom poslovila. V slovo pa sta še prevrnila kipec leva na parkirišču pred vilo. Po njunem odhodu sva se premestila na zimski vrt. Na gramofonu se je vrtela pesem Wouldn’t it be nice iz leta 1966. Kljub glasbi se je v prostoru razlegala globoka tišina, ki se je prilegla moji na pol razbiti glavi.
3. 1. 2013
1.00 Odzvanjanje v glavi je bilo vedno močnejše in močnejše. Vzel sem eno izmed tablet, ki mi jih je predpisal zdravnik. Bila je rdeče rumena, skoraj oranžna.
