Biodízel (po izumitelju dizelskega motorja, Rudolfu Dieslu) je gorivo za dizelske motorje, izdelano iz rastlinskih ali živalskih maščob, namesto plinskega olja, ki ga pridobivamo iz nafte ali drugih mineralnih surovin. Posebne izvedbe dizelskih motorjev lahko uporabljajo širok nabor tekočih goriv, tudi rastlinska maščobna olja. Biodizel pa je gorivo, ki ga lahko uporabimo v običajnem motorju, brez predelav.
Biogorivo pravzaprav ni nov koncept, vsaj tehnologija, ki ga izdeluje, ni nov koncept. Postopek, znan kot transesterifikacija, je dejansko prvi izvedel leta 1853 človek po imenu Patrick Duffy. To je bilo veliko preden so izdelali prvi dizelski motor in takrat še ni bilo praktične uporabe tega novega razvoja. To se je spremenilo leta 1893 v Augsburgu v Nemčiji, ko so izdelali prvi dizelski model Rudolfa Diesla, ki je deloval na čisto arašidovo olje. Treba je omeniti, da Diesel ni nameraval, da bi njegova naprava delovala na arašidovo olje, ko pa je bila predstavljena na pariški razstavi leta 1900, je bilo to narejeno na zahtevo francoske vlade.
V trgovini na drobno so najpogosteje uporabljene mešanice biodizla z običajnim dizlom, ki temelji na ogljikovodikih. Večji del sveta uporablja sistem, poznan kot »B« faktor, ki pove, kolikšen je delež biodizla v mešanici goriva:
- B100 se nanaša na gorivo s 100% deležem biodizla,
- B20 je mešanica 20% biodizla in 80% fosilnega dizla,
- B5 je mešanica 5% biodizla in 95% fosilnega dizla ter
- B2, ki je mešanica 2% biodizla in 98% fosilnega dizla.
Mešanice, ki vsebujejo 20% ali manj biodizla, se lahko uporabljajo v klasičnih agregatih z nič ali malo modifikacij, kljub temu, da nekateri proizvajalci ne zagotavljajo garancije v primeru poškodb zaradi omenjenih mešanic. Mešanice od B6 do B20 so zajete v ASTM D7467 specifikacijah. V primeru, da motor prilagodimo, da se izognemo vzdrževanju in težavam pri učinkovitosti, je biodizel lahko uporabljen tudi v svoji čisti obliki (B100).
