Na današnji dan, kot vsako leto 16. septembra, obeležujemo mednarodni dan zaščite ozonske plasti. Na ta dan so leta 1987 sprejeli Montrealski protokol o zmanjševanju in prenehanju uporabe ozonu nevarnih snovi, ki je pripomogel k učinkovitemu zmanjšanju izpuščanja ozonu škodljivih snovi v ozračje.
Ozon je naravna sestavina ozračja in z nadmorsko višino njegova raven narašča. Višje ko se vzpenjamo po ozračju, več ga je. Za njegovo nastajanje in izginjanje sta pomembni predvsem dve plasti zemeljskega ozračja: troposfera, ki sega do 10 km visoko ter nad njo ležeča stratosfera, ki sega do okrog 50 km na tlemi. Približno 90% ozona v našem ozračju se nahaja v statosferi. Koncentracije ozona so največje med približno 20 km in 40 km nad zemeljsko površino.
Fotokemične mehanizme, ki povzročajo ozonsko plast je odkril britanski fizik Sydney Chapman leta 1930.
Ozonska plast je izrednega pomena za vsa živa bitja na našem planetu – tako za ljudi in živali kot rastline. Brez zaščitne ozonske plasti na zemeljskem površju ne bi obstajale ne rastline ne živali, tudi človek ne. Predstavlja zaščito pred škodljivim UV sevanjem. Prevelika doza UV sevanja slabi imunski sistem, škoduje očem in koži, saj pospeši njeno staranje ter povzroča opekline in celo kožnega raka. Povzroča upočasnjeno rast rastlin, zaradi česar je lahko manj pridelka, propadanje občutljivih organizmov v vodah (npr. fitoplankton), kar prizadene prehranski splet in propadanje različnih materialov. Zaščita ozonske plasti je zato nujna za ohranjanje življenja na Zemlji.
Tanjšanje ozonske plasti je relativno nov pojem, katerega smo uvedli v zadnjih nekaj desetletjih, ko so znanstveniki začeli odkrivati posledice modernizacije. S tem pojmom opišemo opazovano izgubo ozona v stratosferi v zadnjih petdesetih letih, česar posledica je ozonska luknja. Ta zajema tako enakomerno tanjšanje ozona na ekvatorialnem delu, kot tudi katastrofalne pomladanske padce na polih, kar imenujemo ozonska luknja. Prvič so pojav tako imenovane ozonske luknje nad Antarktiko opazili že leta 1975.
Sprva so znanstveniki za tanjšanje plasti ozona krivili predvsem reaktivna letala, ki proizvajajo ozonu škodljive dušikove okside. Kasneje se je izkazalo, da ogromno škodo ozonu delajo predvsem industrijski plini, izpušni plini naših prevoznih sredstev oziroma plini, ki jih proizvajamo ljudje in ki vsebujejo za ozon nadvse škodljive atome klora in broma.
Na podlagi Montrealskega protokola smo v svetu uspeli v veliki meri omejiti ali celo zaustaviti izpuščanje večine snovi, ki so tanjšale ali razgrajevale ozonsko plast, kot so CFC plini in haloni. Ker imajo te snovi dolgo življenjsko dobo (nekateri daljšo od sto let), lahko zanesljivo izboljšanje pričakujemo šele čez več desetletij oz. po predvidevanjih znanstvenikov do leta 2030.
Slovenija je pogodbenica montrealskega protokola. Kot članica EU vestno izpolnjuje zaveze montrealskega protokola in njegovih dopolnitev in prilagoditev, saj je področje ravnanja z ozonu škodljivimi snovmi v celoti uskladila z zakonodajo EU.
Okoljevarstvenikom pa skrb povzroča dejstvo, da so kljub prepovedi rabe CFC plinov, na Kitajskem ponovno zaznali njihovo (nedovoljeno) rabo v industriji, kar je znak, da ozonska luknja ostaja globalno vprašanje, ki bo zaznamovalo tudi prihodnje generacije.
Mednarodni dan zaščite ozonske plasti je hkrati spada pod Evropski teden mobilnosti, namen katerega je prizadevanje za človeku in okolju prijaznejše načine mobilnosti, ki bi zmanjšali onesnaženost, gneče ter novodobne bolezni sedečega načina življenja.
Pomembno je, da obeležujemo tudi ljudem manj znane mednarodne dni kot je ta današnji, ki zagotovo spada med pomembnejše. Širjenje luknje v ozonskem plašču je vsekakor tihi sovražnik 21. stoletja. Če se kot človeštvo ne bomo kmalu zavedali vseh možnih groznih posledic tega širjenja, nam tudi mednarodni dnevi in tedni mobilnosti ne bomo več pomagali.
Začeti moramo spreminjati naš način življenja, vanj vnašati več gibanja in trajnostih načinov mobilnosti (kolo, hoja, električni avto…) ter si prizadevati za čim manjši izpust toplogrednih plinov v okolje. Vsekakor nimamo vpliva na glavne krivce t.i. gospodarske velesile, vendar lahko vsak pri sebi z majhnimi koraki pomaga do boljšega jutri.
Š. K.
