Sistemski eritematozni lupus je kronična avtoimuna bolezen vezivnega tkiva. Oznaka ‘sistemski’ pomeni, da lahko prizadene celotno telo. Gre za bolezen s prisotnostjo številnih protiteles, pri kateri imunski sistem napade in prizadene zdrava tkiva ter celice in organe telesa.
Kronična avtoimuna bolezen pomeni, da z občasnimi zagoni in umiritvami traja vse življenje. Avtoimunska bolezen pomeni, da imunski sistem, ki naj bi nas varoval pred različnimi okužbami, napade telesu lastna tkiva. Sistemski eritematozni lupus se izraža na različne načine in lahko poškoduje vsa tkiva in njihove organe. Lupus prizadene več kot 5 milijonov ljudi po vsem svetu, od tega je približno 90 odstotkov žensk.
Ne gre za smrtonosno bolezen, saj ima pri pravilnem zdravljenju in pogostih nadaljnjih ukrepih z zdravniki od 80 do 90 odstotkov ljudi z lupusom normalno pričakovano življenjsko dobo. Strokovnjaki še vedno ne vedo natanko, kaj povzroča to bolezen, menijo pa, da gre najbrž za skupek razlogov, povezanih z geni, okoljem in hormoni, zato zanjo zbolevajo večinoma ženske, kadar se jim spremeni presnova določenih spolnih hormonov. Povzročajo pa jo lahko tudi ultravijolična svetloba, nekatera zdravila, domnevni vzroki so tudi virusne ali bakterijske okužbe.
V kolikor lupus poteka v blažji obliki, so spremembe vidne le na koži in sklepih, pri hujši obliki lupusa pa ta bolezen prizadene številne organe, posamično ali več organov hkrati. Spoznamo jo po različnih kombinacijah simptomov, največkrat jih spremljajo spremembe na koži in sklepih. Ker pa so simptomi lupusa zelo podobni drugim bolezenskim znakom, kot so bolezni ščitnice, lymska borelioza – infekcijska bolezen in fibromialgija, je bolezen težko diagnosticirati. Simptomi lupusa se lahko še dodatno poslabšajo v primeru, da je bolnik izpostavljen neprestanemu stresu.
Mnogi med njimi se spopadajo z anksioznostjo, depresijo, izgubo spomina in nespečnostjo. Krivec za to pa je lahko med drugim tudi dejstvo, da lahko lupus povzroči tudi vnetje v možganih. Med resnejšimi znaki bolezni sta tudi ledvična okvara ter prizadetost perifernega in osrednjega živčnega sistema. Skoraj vedno so na začetku bolezni prisotni splošni znaki, kot so vročina, potenje, hujšanje, izguba apetita, splošna oslabelost in utrujenost. Potem pa lahko nastopijo še preostali značilni simptomi.
Zdravila, s katerimi bi lahko dokončno pozdravili lupus, za zdaj ni, je pa bolezen mogoče obvladovati. Bolnik se mora izogibati soncu, zdravljenje mora biti redno in natančno. Največkrat je bolezen diagnosticirana v hujši akutni obliki, takrat je nujno jemanje zdravil, da bolezen ne prizadene organov. Največkrat se tako doseže, da se bolezen umiri. Takrat se zdravljenje z zdravili zmanjša, morda celo ukine. Za boljše delovanje imunskega sistema ter pri boju z lupusom pomagajo tudi protivnetna dieta, telesna aktivnost ter vitamini in minerali.
