RAZKUŽENI: Blaž Pavlič

Za redke ljudi se do datuma natančno spomnim, kdaj in kako sva se spoznala. Še kraj in točko v šolski telovadnici tistega novembra 2016, še preden je začel obiskovati našo šolo, bi lahko poiskal. O Blažu mi je vedno znova tako lepo in hkrati zelo težko pisati. Blaž je preprosto Blaž – pa naj bo to dovolj za uvod.

Blaž Pavlič, 3. b, je verjetno eden redkih kulturnikov na šoli, ki ima pravzaprav status športnika. Zadnjih sedem let v domačem Šentjurju trenira tek na srednje proge. »Ukvarjanje s športom mi je pomembno, saj ob tem prečistim misli. Športa ne jemljem preveč resno v tekmovalnem smislu. Je pa res, da maram samo tek. Ostalega, vključno z vsemi igrami z žogo, preprosto ne znam,« mi pojasni.  Ob tem še ponosno pripomni, da mora treninge opravljati tudi v času samoizolacije – v teh tednih je skupaj pretekel že več kot sto kilometrov.

Blaž je eden najpomembnejših členov Središča, saj je nastopil v treh od štirih produkcij naše gledališke skupine. V prvem letniku se je soočil z vlogo mladega Sirijca v Salomi, lani Boga v Trpljenju mlade Hane, letos pa so ga gledalci lahko na odru videli tudi ob zaključku projekta Kamenčki. »Od vsake od teh predstav sem pridobil ogromno. Sploh od priprav in procesa ustvarjanja. Kamenčki so se me najbolj dotaknili, ker sem v tem letu in pol povsem doumel, o čem govori predstava in zakaj jo delamo. Sploh si ne znam predstavljati boljšega procesa,« razlaga. Če se prav spomnim, je bil Blaž, kot moj najbolj čvrsti steber opore v zadnjih letih, prvi, ki je prebral dramatizacijo pesniške zbirke, ki smo jo potem prenesli na oder.  »Do takrat nisem bil navajen takšnih besedil, zato me je tekst pritegnil s svojim uporom, ki ga prinaša, in z drugačnostjo nasploh. Zanimivo mi je bilo spremljati, kako se je ideja spreminjala iz vaje v vajo. Pri Hani sem spoznal, kako naraven proces je proces ustvarjanja predstave.«  Zagotovo pa ne bo nikoli pozabil tudi vsega, kar posledično prinese takšna predstava. »Tudi gostovanja, pospravljanje odra, malice navsezadnje … Pri takšnih izkušnjah se navežeš na ljudi. « Blaža lepi spomini vežejo tudi na Salomo, ki je bila, kot se sam izrazi, njegov »prvič«. Meni pa, da je slabost takšnih predstav, da se z veliko ekipo bistveno manj povežeš z drugimi soustvarjalci. »To se pozna. Ne toliko na predstavi, ampak predvsem v vzdušju v ekipi,« še doda.

Ni skrivnost, da je Blaž tudi moj kompanjon pri obiskovanju gledališča, zato ga vprašam, katera od predstav v zadnjem letu se ga je najbolj dotaknila. Skupaj sva si jih v preteklih dvanajstih mesecih namreč ogledala preko dvajset. »Predstava Oče. Takrat sem ugotovil, kakšno moč pravzaprav ima gledališče. In kako mogočno je življenje. Ko prideš iz dvorane, ne veš, ali si v predstavi ali ne. Zdi se mi, kot da se ni končala v dvorani. Odnesel sem jo ven,« odgovori po začetnem malo daljšem razmisleku. Od ostalih umetniških mojstrovin, ki si jih je ogledal v zadnjem času, pa mu je bila zelo všeč tudi razstava Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. Čeprav prvotno ni bil največji navdušenec nad srajcami, so ga ponavljajoči vzorci na Hraniteljevih srajcah povsem navdušili.

Sledi vprašanje, kje je stična točka dveh njegovih velikih ljubezni – biologije in kulture. »Vsepovsod! V naravi me zanimajo mehanizmi. Ne bom rekel, da je pri umetnosti isto, ampak, ja – lahko iščeš vzporednice. Tu se nekako združita ta svetova,« odgovori. Pri razumevanju in doumevanju umetniških del pogosto najde forme iz narave.  Blaž se poleti udeležuje tudi biološkega tabora, kjer še bolj poglobi svojo strast do narave, v tej sferi pa se vidi tudi v prihodnosti: »Vedno sem sanjal, da bom raziskovalec in da bom odkril nekaj, od česar bodo ljudje nekaj imeli.« Tudi tu lahko opazimo njegovo navdušenje nad mehanizmi v naravi, zelo všeč mu je namreč bionika, veda, ki proučuje funkcije živih bitij in s tem rešuje tehniške probleme. »Vesel sem, da imam ogromno podpore in teoretične podlage s strani moje profesorice, ki me je še bolj navdušila nad biologijo. ‘Naša Saša’ je super!« se zakrohotava, ker veva, da jih bova slišala, ko se vrnemo nazaj na šolske hodnike.

No, je pa Blaž poznan tudi po pisanih nogavicah, oblačenju v stara očetova oblačila in po ostalih malo čudaških hobijih. V teh karantenskih dneh se recimo ukvarja z najdenimi kostmi mlade srne. »Nekateri iz kosti kuhajo nedeljsko kosilo, jaz pa v njih iščem nekaj drugega. Te srnine kosti sem našel na enem izmed številnih sprehodov po gozdu, potem pa jih s pomočjo nekaj strokovnjakov, ja, tudi moje profesorice za biologijo, pravilno prekuhal. Zdaj pa jih opazujem,« pove, jaz pa mu vrnem nasmešek poln navdušenja nad njegovo novo ugotovitvijo in lepo merico pogrešanja njegovih ostalih bedarij.

Aljaž Primožič

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.3/10 (19 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 2 votes)
RAZKUŽENI: Blaž Pavlič, 9.3 out of 10 based on 19 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja