PROFESOR NA DRUGI STRANI KATEDRA: BERGIT VREČKO

“Verjamem, da nas dobra književnost prebuja, drami, nas trga iz ustaljenih miselnih in jezikovnih vzorcev.”

Tokrat smo se pogovarjali z duhovito mojstrico besedne igre in srčno ter jezično profesorico slovenščine Bergit Vrečko.

Katera je vaša najljubša knjiga oziroma film?
Nemogoče se mi zdi izbrati en sam naslov, saj je izvrstnih knjig in filmov zelo veliko in jih je težko vzporejati. Zadnje knjižno odkritje je poljska pisateljica Olga Tokarczuk, katere roman Pravek in drugi časi me je res očaral. Poleti me je navdušil tudi roman Iana McEwana V imenu otroka. Tega avtorja nasploh zelo cenim, zlasti njegov roman Pokora. Od knjig, prebranih v zadnjih letih, bi izpostavila še čudovit roman Vsa ta nevidna svetloba Anthonyja Doerrja, Caracol Beach kubanskega pisatelja Elisea Alberta, roman Trgovinica ”Pri srečni roki” srbskega pisca Gorana Petrovića, pa tudi morda romana Novorojen in Sijaj italijanske mojstrice peresa Margaret Mazzantini. Od klasikov je zame veličasten roman L. N. Tolstoja Vojna in mir.

Zelo všeč pa sta mi tudi oba letošnja matutitetna romana – Angel pozabe Maje Haderlap in Francoski testament Andreia Makina; pritegneta tako z zgodbo kot z  mojstrskim slogom.

Od filmov se iz zadnjih let najprej spomnim zame presunljivega Favnovega labirinta. Všeč so mi namreč močni filmi s sporočilom, filmi, ki me pretresejo, mi dajo misliti, me ganejo oziroma se me globlje dotaknejo. Med takimi bi ta hip navedla le nekaj zame dobrih filmov: Življenje je lepo, Schindlerjev seznam, Lom valov in Plesalka v temi Larsa von Trierja, od še starejših pa npr. Jesenska sonata Ingmarja Bergmana, poetični Nebo nad Berlinom Wima Wendersa ali pa nekdaj kultni Let nad kukavičjim gnezdom z odličnim Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, ki sem ga gledala v gimnazijskih letih. Iz tistih let je tudi izvrstni Okupacija v šestindvajsetih slikah hrvaškega režiserja Lordana Zafranovića.

Od slovenskih filmov pa bi morda izpostavila Kruh in mleko Jana Cvitkoviča, Drevo režiserke Sonje Prosenc ali pa novejšega Ivan z odlično Marušo Majer v režiji Janeza Burgerja.

Všeč pa so mi seveda tudi lahkotnejši filmi, komedije, a morajo biti kakovostni. V decembru si bomo doma tako najbrž spet ogledali simpatičen in prisrčen film Pisma svetemu Nikolaju (1. del).

Kakšno zvrst glasbe najraje poslušate?
Tudi pri glasbi je merilo predvsem kvaliteta, ne toliko zvrst. Rada imam predvsem dobro popularno in rock glasbo, jazz, klasiko, tudi šanson. Všeč so mi denimo Sting, Sade, U2, David Bowie, Nick Cave, Zaz, Katie Melua, Siddharta, Tinkara Kovač, Alenka Godec in še mnogi drugi … Imam pa obdobja, ko si kar naprej vrtim iste izvajalce in skladbe. Že kar nekaj časa je to predvsem Avishai Cohen,  zadnje dni pa si tako večkrat vrtim tudi skladbo Just Dumb Enough To Try, ki jo prepeva Father John Misty.

Katero je vaše najljubše potovanje?
Vsakič, ko kam odidem, si rečem, da moram več potovati. Vsaj vsaki dve ali tri leta. Potovanja človeku dajejo neko širino, občutek svetovljanstva; vidiš druge svetove, doživiš drugačne kulture, ljudi, navade in to širi obzorja in prinaša svežino.

Ne vem, ali mi je katero od potovanj ravno najljubše. V zelo lepem spominu imam  prvo samostojno daljše potovanje z vlakom po Evropi v študentskih letih, prvo potovanje z avtoštopom po Grčiji s kasnejšim možem, precej eksotično in zelo zanimivo se mi je zdelo tudi potovanje po Izraelu, dušo pa mi je napolnil tudi lanskoletni ponovni obisk Moskve in zlasti Sankt Peterburga, kjer še nisem bila, me je pa osupnil s svojo lepoto, razkošjem in prostranostjo. Očaral me je muzej Dostojevskega, znameniti muzej Eremitaž pa je preprosto dih jemajoč, fascinanten. To potovanje je bilo res prelepo doživetje!

Katera je vaša najljubša jed oz. jed, ki je ne marate?
Hrano spoštujem in ni mi všeč pretirano potrošništvo, ko so nakupovalni centri prenasičeni z obilico vsega, a se potem tudi ogromno vsega tega zmeče proč.

Imam rada skoraj vso hrano, pomembno pa se mi zdi, da smo še zlasti pri njej pozorni na kakovost, raznovrstnost in zmernost. Všeč mi je, da ima hrana poln okus; jagode naj imajo res okus po jagodah in paradižnik po paradižniku in naj ne bo to le po videzu. Ne maram ”izpraznjenih” okusov  in hitre hrane, npr. puhastega belega kruha, ki bolj kot na kruh spominja na plastiko.

Sicer pa imam najraje okusne domače jedi na žlico, raznovrstne solate, morsko hrano. Težko pa se uprem sladicam, vendar morajo biti tudi te kakovostne.

Ob pisatelju Andreiu Makinu na II. gimnaziji v Mariboru.

Koga občudujete in zakaj?
Občudujem lahko tudi čisto preprostega, običajnega človeka, ki živi in ravna po načelih, ki jih cenim in spoštujem. Pomembne so značajske lastnosti – poštenost, pravičnost, iskrenost, človečnost, dobrota, strpnost in osebnostna širina. Prevzameta me tudi razgledanost in resnična izobraženost v povezavi s skromnostjo in srčnostjo; pomembna se mi zdi t. i. srčna kultura. Velikokrat se potrjuje, da so veliki ljudje obenem tudi skromni in preprosti.

Če pa je kdo še ustvarjalec, je lahko občudovanja vredno njegovo delo.

Prav tako lahko občudujem knjižne like, npr. Antigono ali pa Meto iz Prežihovih Samorastnikov. Tudi Cankarjev Jerman iz Hlapcev je občudovanja vreden lik.

Odbijajo pa me človeški napuh, vzvišenost, samovšečnost, prepotentnost, hinavščina, zahrbtnost, škodoželjnost, obrekljivost.

Katerega dogodka ne boste nikoli pozabili?
Eden takih izjemnih dogodkov je zagotovo rojstvo otroka. Moj prvi otrok, sin, se je rodil ravno na dan osamosvojitve Slovenije.  Ko sem bila v bolnišnici, so se zunaj – po razglasitvi slovenske samostojnosti – začele razmere ostriti, vendar mi mož o tem ni hotel ničesar govoriti, da me ne bi po nepotrebnem vznemirjal. Ko pa so Slovenijo napadli in se je začela 10-dnevna vojna, smo morale mamice z dojenčki oditi v klet bolnišnice, v zaklonišče. Bilo nas je kar veliko in vse smo bile v enem dokaj majhnem prostoru. Ne spomnim se več, kako dolgo smo morale ostati tam, so pa bile tiste dolge minute negotovosti, zmede in strahu res izjemne in nepozabne.

Kam bi se odpravili, če bi imeli neomejene možnosti?
Z veseljem bi si privoščila kakšno daljše potovanje – na Japonsko, v Tibet, Indijo ali pa v Južno Ameriko, Avstralijo, na Novo Zelandijo ali na Islandijo … Nimam kakšnih posebnih želja, da bi šla v kateri del sveta; že potovanje po Italiji, recimo, bi bilo osvežujoče. Tako da bi me skoraj bolj kot prostorske razsežnosti navdušile časovne dimenzije tega podviga.

Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
Hm. Posebnega življenjskega vodila nimam oziroma se ta spreminjajo. Načeloma pa je to stremljenje k preprostosti, pristnosti in biti dober človek. So mi pa všeč jedrnate, modre ali duhovito izražene misli, ki si jih tudi zapisujem in jih imam že majhno zbirko. Tu in tam jih prebiram in najdem kaj uporabnega tudi zase. Take misli nas lahko opogumljajo, navdihujejo, potolažijo, razvedrijo, nas opomnijo …, če le niso klišejske In oguljene; te so brez vrednosti in učinka.

Če bi lahko bili kateri koli knjižni lik, kdo bi bili?
O tem nisem nikoli razmišljala in si ne predstavljam sebe kot kateri koli lik. Seveda se ob branju vživljamo v literarne like, se s kom tudi istovetimo, vendar – da bi se v celoti popolnoma istovetila z likom in bi želela biti on? Ne, ne spomnim se prav nobenega. Veliki književni liki trpijo, so žrtve krivičnih razmer in ljudi, so preganjani, nerazumljeni, če so junaki, pa junaško umrejo … Bi pa želela biti pogumna kot …, pokončna kot …, resnicoljubna kot …, ljubeča kot …

Zakaj ste se odločili za študij slovenščine in primerjalne književnosti?
Odločitev za ta študij je bila nekoliko naključna in ni bila moja prva izbira. V srednješolskih letih me je zelo pritegnilo gledališče; v drugem letniku gimnazije sem kot ena izmed devetih pevk namreč sodelovala pri gledališki predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče pomembnega slovenskega dramatika Rudija Šelige. Režiral jo znani režiser Dušan Jovanovič, asistent je bil Janez Pipan, scenografka pa Meta Hočevar. Ta predstava je bila zelo odmevna in nagrajena na več tedaj najpomembnejših jugoslovanskih festivalih, na katerih smo gostovali, npr. na Sterijevem pozorju v Novem Sadu, na festivalu v Sarajevu pa še kje, mislim, da tudi na Borštnikovem srečanju.

Pozneje sem razmišljala o študiju psihologije, ki me je zelo privlačila, rada sem imela tudi angleščino. Seveda sta mi bili vedno blizu in zelo všeč tudi slovenščina in književnost, tako da sem se po spletu več naključij, o katerih pa bi bilo tu prepodrobno razlagati, odločila prav za ta študij.

Kaj najraje počnete v prostem času?
Rada kaj preberem, grem v naravo, na sprehod, si ogledam kakšen film, predstavo, se dobim s prijateljico in klepetam ob kavi … Rada tudi malo razvajam svoje najbližje in kaj dobrega skuham ali spečem ali pa imam preprosto samo mir in se odklopim od službenih obveznosti. Poslušam glasbo, zraven včasih pojem in poplesavam in dan je takoj lepši.

Katere lastnosti cenite pri ljudeh?
Kot sem že omenila, cenim pri ljudeh preplet širine duha, srčnosti in poštenosti, iskrenost, odkritost, človečnost, tudi pogum in pokončnost pa še kaj podobnega.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Kot otrok si nisem želela opravljati kakšnega poklica v prihodnosti, želela sem si postati velika, odrasti.

Če bi imeli možnost, bi se vrnili v preteklost in spremenili kakšno svoje dejanje?
Ni mi lastno, da bi se pogrezala v preteklost in tuhtala, kako bi kaj spremenila, ali da bi obžalovala, da sem kaj naredila ali nečesa nisem naredila. To se mi zdi nesmiselno in neproduktivno, zato ne razmišljam na tak način. Ničesar ne obžalujem, četudi za katera dejanja in odločitve vem, da niso bile dobre. Vendar – brez teh odločitev in dejanj ne bi bila to, kar sedaj sem. To sem jaz in taka, kot sem, sem jaz.

A če bi lahko posegala v preteklost in spreminjala tok dogodkov, bi spremenila svoje otroštvo, ki ni bilo najsrečnejše. Izbrala bi si brezskrbno otroštvo in odraščanje v urejenem, ljubečem družinskem okolju, ki bi ga moral biti deležen sleherni človek, vendar žal pogosto ni tako. Tudi sama sem bila za to prikrajšana, kar me je gotovo v temelju zaznamovalo kot osebnost.

Bi lahko delili z nami kakšno svojo zanimivo anekdoto?
Naj bo. Ne vem, ali je ravno zanimiva, čeprav se meni zdi zabavna.

Pred leti, ko na šoli še ni bilo nobenih računalnikov, smo imeli po več učilnicah za pouk geografije še velike zemljevide. Večkrat se je zgodilo, da so jih hodili dijaki iskat po razredih in jih nosili v učilnico, kjer so jih tedaj potrebovali.

Nekoč sta tako dve dijakinji sredi moje ure odprli vrata učilnice in brez pozdrava, brez opravičila, ker motita, prostodušno rekli: ”A je tu mogoče kak zemljevid Evrope?”

Sede za katedrom (kar sicer ni moja navada) sem ju strmo pogledala in se nato čisto mirno, brez besed ozrla na desno v kot in tam je bil res prislonjen zvit zemljevid. ”A si ti zemljevid Evrope?” sem ga popolnoma resno vprašala. In se nato obrnila k dijakinjama ter še resneje odkimala: ”Nič ni rekel!”

Ne vem sicer, ali je bila poanta mojega odgovora dijakinjama razumljiva (neprimerno spraševanje – neprimeren odgovor), komu (vsaj izmed tistih, ki me poznajo) pa je vendarle dalo malo misliti …

Verjamem, da nas dobra književnost prebuja, drami, nas trga iz ustaljenih miselnih in jezikovnih vzorcev, kar mi je všeč in me večkrat zabava; včasih je to mogoče doseči tudi z nenavadnim, malce absurdnim humorjem.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 8.9/10 (18 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 4 votes)
PROFESOR NA DRUGI STRANI KATEDRA: BERGIT VREČKO, 8.9 out of 10 based on 18 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja