PROFESOR NA DRUGI STRANI KATEDRA: VALERIJA ZORKO

Naslednja profesorica, ki jo Sledko predstavlja v rubriki Na drugi strani katedra, je mlada, zagnana in motivirana. Valerija Zorko – profesorica sociologije in slovenščine, mentorica debatnega kluba ter šolska koordinatorica programa Šola ambasadorka Evropskega parlamenta.

Katera je vaša najljubša knjiga oziroma film?
Od klasikov zagotovo Ana Karenina, Jevgenij Onjegin, od novejših pa Bralec in Vsa ta nevidna svetloba. Rada prebiram Zupana, Jančarja, Lipuša, od tujih pa Pamuka, Murakamija, v zadnjem času pa dosti posegam tudi po esejistiki in družbenokritični literaturi. Zdi se mi pa, da se seznam ljubih knjig spreminja tudi glede na življenjsko obdobje, v katerem smo, in naših občutij ter razpoloženj, pa nenazadnje tudi izkušenj. Kar se pa tiče filmov, so mi pa od hoolywoodske produkcije zagotovo najljubši filmi Clinta Eastwooda, ker so sporočilni in ne tako klišejski, rada pa gledam tudi evropsko produkcijo filmov, ki pa je žal na naših televizijah slabo zastopana.

Kakšno zvrst glasbe najraje poslušate?
Najraje poslušam rock oz. pop-rock. »Prenesem« skoraj vse, razen kakšnega turbofolka, housea in metala. 🙂 Od slovenskih skupin so mi všeč Mi2 in Siddharta, od tujih pa Aerosmith, Bon Jovi, Bryan Adams, Beth Hart, Joe Cocker … Tako kot pri večini je tudi pri meni glasbeni izbor odvisen od razpoloženja.

Katero je vaše najljubše potovanje doslej?
Glede na to, da je še ogromno krajev, ki bi jih želela obiskati, je verjetno to tisto, kamor bi se še vrnila … Sankt Peterburg me je lani začaral, duh nekega drugega časa je moč čutiti na vsakem koraku. Moj letošnji dopust je zaznamoval obisk Sardinije, tja bi se še  tudi zagotovo vrnila.

Izjemno sem hvaležna, da mi tudi delo na GCC omogoča kar nekaj tovrstnih izkušenj. Vsekakor je bila letošnja malezijska izkušnja tako zame kot za dijake izjemna. Resnično smo se imeli super. Drugače pa ti skoki čez planke, nenujno zelo daleč, ozavestijo predvsem spoznanje, da je Slovenija lepa in da je tu ‒ navkljub našemu pogostemu negodovanju ‒ lepo živeti.

Katera je vaša najljubša jed oz. jed, ki je ne marate?
Čeprav rada dobro jem, se mi zdi, da pri hrani ne kompliciram preveč . Obožujem morsko hrano, različne solate, rada imam tudi enolončnice. Česa ne jem? Vampov, krvavic, pa tudi vseh vrst mesa ne (eksotične so itak izvzete). No, pri mesu pa sem morda nekoliko zahtevna (smeh).

Katero osebo občudujete in zakaj?
Iskrene, načelne, z lastnim mnenjem, ki delujejo v skladu s tem, kar govorijo. Tiste posameznike, ki niso pragmatični in jim je morda pot pomembnejša od doseganja cilja ter na tej poti niso pozabili na sočloveka. Takšnih morda (v našem prostoru) ni veliko, a so in so moj vzor. Menim tudi, da se človeška veličina pokaže tudi takrat, ko človeku uspe. Navadno so tisti najuspešnejši v resnici zelo preprosti ljudje. Takšne ljudi tudi izjemno cenim.

Katerega dogodka ne boste nikoli pozabili?
Uff … Težko vprašanje. Verjetno je nekaj teh prelomnic …  Prvi šolski dan. Matura, kasneje diploma. Pa prve poklicne izkušnje in ko sem se kot nekdanja dijakinja GCC znašla tudi na drugi strani katedra. Nekaj teh je zagotovo vezanih tudi na odnose. Ti te – ne glede na to, ali gre za  prijateljske, družinske, partnerske, kakršnekoli že ‒  zagotovo zaznamujejo in oblikujejo. Prepričana sem namreč, da so tisti zares nepozabni trenutki povezani bolj z intimnim življenjem. Verjetno me kakšen izmed teh v prihodnje še čaka. 🙂

Kam bi se odpravili, če bi imeli neomejene možnosti?
Geografsko Kanada. Poleti večkrat Mediteran. Pozimi pa v tople kraje. Časovno bi potovala v  Puškinov čas (zgolj zaradi njega 🙂 ). Drugače pa je dobro, ker lahko z umetnostjo potujem večkrat v fiktivne svetove, pa tudi sama  ‒  včasih kar tako ‒ odplavam v nek svoj svet ….

Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
Skušam delovati po zelo preprostem načelu: “Ne naredi drugemu tistega, česar ne bi želel, da drugi naredi tebi.”  Zdi se mi, da je v njem ujeto vse. Svet bi bil namreč lepši, če bi nad egoizmom prevladalo sočutje.

Kaj najraje počnete v prostem času?
Prosti čas najraje namenjam svoji družini in ljudem, ki jih imam rada. Skušam ohranjati vezi, čeprav se včasih zdi, da nam za to zmanjkuje časa. Pa kakšen sprehod, knjiga, film, kakšen izlet kam. Vsega po malo.

Katere lastnosti cenite pri ljudeh?
Delno sem na to že odgovorila pri prejšnjem vprašanju. Cenim iskrene, predane, sočutne, odgovorne in načelne ljudi. Bolj kot po raznih naslovih in dosežkih presojam ljudi po človeški toplini in srčnosti.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Učiteljica ali športna novinarka. Že kot otrok sem se igrala »šolo«, imela sem redovalnico in ustno – za razliko od sedaj nenapovedano – spraševanje (smeh), sestavljala sem teste. Kot velika navijačica različnih športov pa sem si vselej želela priti v neposredni stik s športniki, ob tem pa sem si predstavljala razgibano življenje, polno potovanj.

Če bi imeli možnost, bi se vrnili v preteklost in spremenili kakšno svoje dejanje?
Zagotovo bi kdaj ravnala drugače, a resnično mislim, da ti vsaka izkušnja nekaj da in te tudi oblikuje. Vse se namreč zgodi z nekim razlogom, pomembno je, da se iz tega nekaj naučimo in ne obupamo, četudi morda v tistem trenutku ni tako, kot si želimo.

Bi lahko delili z nami kakšno vašo zanimivo anekdoto?
Iz šolskih dni jih je kar nekaj … Od ne najbolj uspešnega »plonkanja« pri glasbi, do klepetanja med uro in kazenskega spraševanja (to je zdaj arhaizem, vem 🙂 ), pa še kakšna je, vezana na maturantski izlet, ki pa naj ostane skrivnost. Ker smo takrat hodili na osemdnevne ekskurzije, si lahko predstavljate, da našima spremljevalkama, prof. Dražumerič in Kamenšek Gajšek, ni bilo dolgčas 🙂 .

Profesorici se iskreno zahvaljujemo za odgovore in upamo, da bo še naprej #enostavnodrugačna!

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 8.9/10 (14 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +3 (from 5 votes)
PROFESOR NA DRUGI STRANI KATEDRA: VALERIJA ZORKO, 8.9 out of 10 based on 14 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja