Intervju: Eva Vrečko

Violinistka Eva Vrečko, dijakinja 3. č razreda, se lahko pohvali z izjemnim talentom in bogato umetniško kariero v kateri je osvojila že več kot 17 plaket in priznanj na violinskih tekmovanjih doma in v tujini, s kar petimi zmagami in tremi zlatimi priznanji. Zaključuje srednjo stopnjo na Konservatoriju Johann Joseph Fux v Gradcu in Glasbeni šoli Celje (program umetniška gimnazija – glasbena smer, ki ga izvajajo v sodelovanju s I. gimnazijo v Celju). Od šolanja v Gradcu se je poslovila tudi kot solistka na letošnji poletni turneji njihovega simfoničnega orkestra. To poletje je preživela na Dunaju, kjer se je izpopolnjevala v igranju na violino, junija pa je uspešno opravila sprejemne izpite v Salzburgu in si zagotovila mesto na eni najslavnejših glasbenih akademij tega sveta – Mozarteumu.

Kaj zate predstavlja igranje violine?
Lahko bi rekla, da je to najpomembnejši del mojega življenja, saj violino igram že od šestega leta. Igrala sem že skoraj v vseh možnih zasedbah –  solo, z orkestrom, kot spremljava baletu in folklori … Ne glede na to, kaj igram, se lahko v glasbi sprostim in resnično uživam. Glasba je skupni jezik vseh ljudi, ne glede na raso, veroizpoved, politično prepričanje ali kulturo – vsi razumemo glasbo. To je tudi razlog, zakaj mi igranje violine toliko pomeni. Ni potrebujemo besed, pa vseeno vem, kaj je skladatelj želel povedati.

Šolaš se pri nas in vzporedno na I. gimnaziji v Celju in še v Gradcu. Kako to vpliva nate?
Da šolam se vzporedno. Splošno gimnazijo opravljam tu, na Centru, modul B glasbene gimnazije pa na Glasbeni šoli Celje in I. gimnaziji v Celju. Menim, da je to zelo pozitivna izkušnja. Sicer je res, da imam pouk do približno 14. ure in potem sem v glasbeni se približno do 17. ali 18. ure, a zdi se mi, da ima vzporedništvo, četudi je bolj naporno kot biti npr. samo dijak glasbene gimnazije svoje prednosti. Nauči te dobre organizacije časa, v stiku si tako s kolegi glasbeniki kot tudi z ostalimi vrstniki. Doslej sem spoznala zelo različne tipe ljudi in zdi se mi dobro, da spoznavam tudi druga področja.

Kako si razporediš čas?
S tem imam sicer srečo, saj sem si morala že v osnovni šoli razporejati čas, torej mi to v gimnaziji zdaj ni pomenilo nekega novega izziva. Kot sem povedala prej, končam okoli 17. oz. 18 ure. Vmes imam kdaj kakšno uro časa, da naredim nalogo. Učim pa se zvečer, ko pridem domov. Razporediti si čas je včasih kar težko, a mi na koncu na srečo le znese.

Kaj pa počneš v prostem času?
Rada berem kriminalne zgodbe, gledam dokumentarce in grem ven s prijatelji in »glasbenimi« kolegi. (smeh) Rada pečem ali kuham, ampak to terja že malo več časa. (smeh) Tako, da to pride v poštev bolj med počitnicami.

Junija si bila sprejeta na slavni salzburški Mozarteum. Kako ti je to uspelo?
Ja, bilo je kar veliko odrekanja. Pa to ne pomeni le v letošnjem letu. To je rezultat na tisoče in tisoče ur vaje v teh 11. letih, kar igram violino. Pa tudi podpore staršev in obeh mentorjev na srednji stopnji – prof. Petre Arlati Kovačič tu v Celju in prof. Fisterja v Gradcu. Veliko ljudi mogoče misli, da je super, ko manjkam po mesec ali dva pouka vsako leto, a nihče se ne zaveda, da takrat vadim po 4 ali 5 ur na dan, da sploh ne govorimo o prepisovanju, ki me čaka, ko se vrnem v šolske klopi. A ko se ti uresničijo sanje, kot so se meni, ti je vse ostalo nepomembno in ves trud poplačan.

Kakšni so bili občutki, ko si izvedela, da si sprejeta?
Občutki so bili nepopisni. Novico sem prejela, ko sem se vozila domov, tako da sem se morala kar kontrolirati. (smeh) Bila sem in sem še vedno zelo srečna. Seveda smo proslavili, ko sem se vrnila v Slovenijo. Po sprejetju je bilo treba opraviti še izpit iz nemščine, ampak to so bile potem sladke skrbi.

Kakšni so tvoji cilji?
Za to šolsko leto so moji cilji sledeči: želim odlično opraviti glasbeno maturo (že v 3. letniku!, op. p.), ta pa vključuje skoraj enourni koncertni program. Hkrati je moj cilj dobiti zlato plaketo na državnem tekmovanju TEMSIG, saj je ta zame nujno potrebna, če želim kandidirati za Zoisovo štipendijo za študij v Salzburgu. Hkrati bo moj največji cilj naučiti se čim več nemškega jezika, saj v Salzburgu pouk poteka večinoma v nemščini.

Kako ti GCC promaga na tvoji glasbeni poti?
Gimnazija Celje – Center mi na glasbeni poti zelo pomaga. Profesorji so razumevajoči, z njimi se da hitro sporazumeti in dogovoriti. Tudi razredničarka prof. Jurkovškova mi zelo pomaga. Seveda pa to zame pomeni, da moram biti pri pouku resna. Zaradi glasbe zelo veliko manjkam, tako da sem izjemno hvaležna tudi vsem sošolkam in sošolcem, ki me vedno oskrbijo z informacijami in zapiski. Če pa kdaj pride do tega, da sem odsotna dolgo časa, pa se da hitro dogovoriti tudi z ravnateljem, ki je tu tudi glavni “krivec”, da je meni in ostalim glasbenikom tako zelo krasno na tej šoli.

 

Eva, hvala za odgovore. Želimo ti ogromno uspeha in motivacije na poti do Tvojih ciljev. 😉

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (5 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +3 (from 5 votes)
Intervju: Eva Vrečko, 10.0 out of 10 based on 5 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja