Intervju: Anže Primožič – Zadnji godrnjavi vzdihljaj

Anže Primožič, dijak 4. d razreda, ki je neprestano v akciji – tako na šolski kot na obšolski ravni. Poleg odličnega učnega uspeha je tudi fant mnogih talentov – kitarist in pevec pri skupini ROCK OUT, Sledko pa si ga bo zapomnil še po nečem – Godrnjavem dijaku, ki je nastajal pod njegovimi prsti.

 

Anže, zdaj pa se je matura zares začela. Je zelo stresno? Kako si se pripravljal na spopad z maturitetnimi polami?
Stresno je, kakor si narediš. Ne morem ravno godrnjati nad stresom, ko pa smo bili že vsa ta štiri leta bivanja na šoli nekako pripravljani na »strašno« maturo, ki se sedaj odvija. Menim, da je matura preveč zloglasno opevana in da smo dijaki mnogokrat preveč prestrašeni, za kar si upam trditi, da so sokrivi tudi profesorji, ki nam ves čas dopovedujejo, kako grozljivo bo vse skupaj. Ravno zaradi slednjega poskušam na svoj način odmisliti pritisk in se razbremeniti stresa, za katerega menim, da nam na splošno nemalokrat onemogoča dosego kakšnega cilja, ki bi nam bil sicer povsem dosegljiv.

No, ne pravim, da pride uspeh kar sam od sebe, da me ne bi kdo narobe razumel, a vseeno menim, da je večji del šolanja za nami in da nas pri dosegi naših sanj matura ne bo tako zlahka ustavila. Seveda je bilo treba delati in se učiti vsa štiri leta šolanja. Vseeno pa ni bilo nič zaman, saj je vsako novo znanje še kako pomembno za rast v »intelektualni cvet« naše družbe, za kar nas, gimnazijce, imajo.

Kam si se vpisal na študij in zakaj?
Moja prva želja je psihologija. Za ta študij sem se odločil predvsem zaradi izkušenj, ki sem jih doživel v zadnjih nekaj letih in ki so me pripeljale do spoznanja, da si želim tudi poklicno pomagati ljudem v duševni stiski. Menim, da lahko z dobrim pogovorom in razumevanjem drug drugega pripomoremo k svetlejši prihodnosti naše družbe. Ravno zaradi te neizmerne želje sem sedaj proti koncu pouka mobiliziral še zadnje moči za dvig vseh ocen, saj je vpis na to študijsko smer zelo omejen. Če pa mi na ne bi uspelo, pa še vedno ostaja novinarska žilica, ki se skriva v meni.

Tudi novinarstvo mi predstavlja velik izziv, čeprav je poklic novinarja dandanes predvsem zaradi (ne)pristranskosti, zaničevan. K temu je nenazadnje pripomoglo tudi moje sodelovanje s Sledkom, četudi sem bil  predvsem občasni pisec. Gordnjanju nad družbenimi pomanjkljivostmi se pač ne morem upreti, takšna je moja narava. Mogoče je nanjo vplivala radovednost, ki me je marsikdaj pripeljala do grenkih spoznanj ali pa zgolj uporniški punk, ob katerem sem odrasel.

Kako bi pa opisal razvijanje svoje osebnosti v teh štirih letih na GCC? Kako te je naša šola zaznamovala? Imaš občutek, da ti je šola ponudila dovolj (tako znanja, kot izkušenj)?
Uff, razvoj osebnosti je pred mano analiziralo že mnogo bistrih glav. Po Freudu sem menda uspešno prilezel do stopnje, v kateri iščem samičke, spet kakšen drugi psiholog pa bi morda mojo osebnost opisal povsem drugače.

Šalo na stran. Center je bila res ena najodličnejših izkušenj v mojem življenju in zagotovo ne bom nikdar obžaloval, da sem se (pa čeprav zaradi holivudskih gričev, o katerih so peli na informativnem dnevu) vpisal nanj. Sem sem prišel kot osnovne šole naveličana pojava z obupno frizuro, ki mi je segala čez oči. Še sam se čudim, kako sem sploh kaj videl. Lasje so se z leti krajšali in moj pogled na svet se je širil. Odpirali so se mi novi horizonti in prihajal sem do spoznanj, ki morda niso bila vselej najlepša, a kljub temu eksistencialno vztrajal v viharjih absurda, ki so se včasih pojavljali v moji betici. Zaradi radovedne narave so se mi skozi šolanje porajala različna vprašanja, od naravoslovja do humanistike, čeprav sem se vselej najraje spraševal o vesoljcih in parapsiholoških fenomenih. Seveda pa mimo muzike sploh ne morem. Ta je pač del mene in seveda je bilo glasbeno ustvarjanje pomemben del moje osebne rasti na gimnaziji, četudi je bilo hkrati tudi eden od glavnih vzrokov očitajočih pogledov nekaterih profesorjev.

Center mi je med šolanjem dajal mnoge možnosti za pridobivanje tako formalnega kot tudi življenjskega znanja, izražanja samega sebe in ustvarjanja, pa naj so to bile pacifistične akcije ali rock koncerti. Menim, da nas mlade v obdobju srednje šole zaznamuje prav vsaka stvar, katere del smo, čeprav se tega morda v tem času ne zavedamo.

Kot vemo, si aktiven predvsem na glasbenem področju. Na šolskih prireditvah si se pojavil bodisi kot pevec ali kot kitarist. Meniš, da se boš tudi med študijem ukvarjal z glasbo?
Glasba je kot droga in jaz sem najbrž nepoboljšljiv odvisnik. Kot otrok se nisem nikdar ukvarjal z glasbo, nato pa sem v petem razredu pričel obiskovati glasbeno šolo. Čeprav sem kitaro začel igrati relativno pozno, se je med nama kmalu razvila močna ljubezen, ki jo zavida marsikatero dekle (hahaha). Ko pa sem prvič prijel za električno verzijo moje lesene ljubezni, sem spoznal, da mi bo ta predstavljala eno najpomembnejših stvari v življenju.

Prvič smo fantje z zasedbo ROCK OUT zaigrali sedaj že davnega leta 2012 in sedaj vztrajamo že celih pet let. Četudi smo skoraj vsi že večkrat zamenjali različne bende in glasbene stile, je na koncu še vedno ostala neizbrisljiva pripadnost osnovnošolski skupini. Prve menda res nikdar ne pozabiš.

Seveda je enega največjih mejnikov v moji »glasbeni poti« predstavljala tudi Gimnazija Celje – Center. Članstvo v elitni FaVoZi in kasneje tudi v zasedbi The Šlagers sta zagotovo pripomogla k nadgradnji glasbenega znanja in spoznavanju novih stilov. Pri tem se moram resnično zahvaliti obema mentorjema, za katera lahko trdim, da si za vsakega člana njune zasedbe prizadevata, da bi od sodelovanja dijaki pridobili kar se da največ.

Letošnje poletje želim prav tako nameniti glasbi, saj med drugimi dejavnostmi soorganiziram tradicionalni Žur pod Žvajgo, ki bo letos že peto leto zapored stresel mali savinjski kraj, iz katerega prihajam. Čeprav se bo moje rock’n’roll življenje med študijem najbrž resnično malo umirilo, bom še vedno rad v roke vzel kitaro in s prijatelji zaigral kakšen oldskul hit.

Svoje glasbeno življenje bi najlaže povzel z verzom obsoteljskih rockerjev »ni bil glih rojen za muziko, jo je mel pa strašno rad«. Nekaj mi pravi, da bo nori ritem rock’n’rolla bil v mojem srcu, dokler se to ne bo ustavilo.

Kaj je zate najpomembneje v življenju?
Težko bi izbral najpomembnejšo stvar v življenju. Zagotovo pa sta eni pomembnejših vrednot v mojem svetu soljudje in vedoželjnost.

Kljub temu da večkrat dajem občutek, da najraje kot samotni volk stopam skozi življenje, mi ogromno pomeni družba. Morda sem se ravno zaradi tega v današnjem svetu, ki boleha za izprijenostjo vrednot, večkrat pošteno opekel. Kljub temu pa ostajam humanistično prepričan, da je  vsak človek dober in menim, da še nismo zgrešili poslednjega odcepa in da še lahko pomagamo svetu iz megle, v kateri se je znašel. Naj moje besede zvenijo še tako vizonarsko, a vseeno menim, da je se mora vsak izmed nas potruditi in po najboljših močeh prispevati k boljši prihodnosti.

Radovednost me spremlja že vse življenje in “zakrivila” je že marsikaj – številne hobije, ki sem se jih lotil (od filatelije, streljanja, vse do razglabljanja o parapsiholoških pojavih), glasbeno navdušenje. Na žalost sem konjičke hitro zamenjal in vpregel kakšnega drugega. Najdlje pa me spremlja glasba, brez katere si danes ne znam več predstavljati življenja. Menim, da naša gimnazija ponuja precejšen izbor za vse radovedneže, ki bi radi spoznavali svet.

Imaš morda kakšen nasvet ali pa motivacijsko sporočilo za bralce?
Menim, da je prišel čas, da se godrnjavi dijak poslovi od vseh bralcev, ki so kadarkoli zajadrali med govoričenja polne vrstice. Žal mi je, da se alterego ni pojavil že prej, saj mislim, da bi lahko izpod njegovega peresa prišlo še veliko več godrnjajoči spisov. Na žalost natrpani četrti letnik ni dopustil, da bi si vzel več časa in dokončal še kakšno izmed edicij, ki sedaj trohnijo na mojem razmetanem namizju. Mislim pa, da se je že našel novi godrnjač, ki še spretneje opozarja na luknje v našem kolesju in da bo ideja ostala živa. Pravijo, da smo vsi po vrsti minljivi, naše ideje pa so tiste, ki lahko postanejo nesmrtne.

Glavno sporočilo, ki bi ga predal vsem mlajšim generacijam, je izpeljano predvsem iz mentalitete godrnjavega dijaka, pomešano z glasbeno sentimentalnostjo.

Drage dijakinje in dijaki, ne pozabite na godrnjanje. Če si želite lepši svet, se ne pustite voditi kot ovčke Velikih bratov in ne hodite z lasmi čez oči, ki vam zastirajo jasni horizont. Bodite radovedni in odkrivajte svet, saj boste le z znanjem in izkušnjami lahko uspešneje godrnjali ter soustvarjali lepšo prihodnost.

Seveda pa pri vsem godrnjanju nikoli ne pozabite na soljudi. Imejte jih radi in vselej prisluhnite njihovim pogledom na svet, saj so ravno oni tisti, ki bodo s svojim godrnjanjem opozarjali na vaše napake. Kljub rahlo iztirjenemu kolesju sistema se nikdar ne predajte in najpomembneje – bodite Ljudje.

Tebi Center pa želim, da še naprej kraljuješ in ustvarjaš nove generacije intelektualcev. Postal sem Centraš in to bom tudi ostal – za vedno!

 

Anžetu se zahvaljujemo, da si je v tem napornem obdobju vzel čas še za nas in odgovoril na vprašanja. Želimo mu veliko uspeha in zadovoljstva na nadaljnji poti! GCC je s teboj! 😉

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (9 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 2 votes)
Intervju: Anže Primožič - Zadnji godrnjavi vzdihljaj, 10.0 out of 10 based on 9 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja