Razdalje so krajše, bližine ni …

Na prvi pogled obrabljena tema, skoraj vedno predstavljena skozi oči ljudi, ki so vsaj skeptiki, če že ne nasprotniki temu fenomenu, ki povprečna človeka, imetnika pametnega telefona in predstavniku mlajše generacije, predstavlja prvi stik s svetom, ko zjutraj vstane in zadnjega, po tem, ko se je po napornem šolskem dnevu in izčrpajočem učenju vsaj treh predmetov odločil leči v posteljo, pred tem pa “prečekiral” še Facebook, Instagram, Snapchat, Twitter, Tumblr, Pinterest, We heart it in pogledal še 5 epizod serije na Netfilxu. Vendar, zakaj pravzaprav podlegamo temu orodju za množično nadzorovanje slehernega brezveznika, ki v celofan idilično zavijajo svoje mizerno življenje?

Verjetno smo že vsi opazili, da se ljudje zdaj bolj pogosto dobivajo na Facebooku kot, na primer, na kavi. Ko pa končno pridejo izza računalniških ekranov ven v realni svet pa se, citiram svojega najboljšega prijatelja, “počutijo kot turisti v svojem domačem mestu”. Saj ne rečem – tudi jaz sem na Facebooku pogosto aktivna in četudi na računalniku delam druge stvari, imam Facebook ponavadi odprt v ozadju. A vseeno se trudim biti človek, ki živi svoje življenje in ni zgolj opazovalec življenja drugih ljudi preko statusov in slik, ki jih delijo s svetom preko socialnih omrežij. Veliko bolj zasvojljivi kot lepe in dobre ocene tvojih besed so ocene tvojih podob. Mnogi so srečnejši, ko so na internetu, in depresivni, če so nekje, kjer nimajo dostopa do socialnih omrežij.

Vendar kdaj uporaba interneta in socialnih omrežij preraste v odvisnost? Zdi se mi, da večina ljudi pri besedi ‘odvisnost’ najprej dobi asociacijo na narkomane in alkoholike in se jim posledično ob pogovoru o tej temi najprej vzbudijo negativni občutki in se zaradi tega takim pogovorom večkrat izognejo. Če pa malo pomislimo pa ugotovimo, da smo konec koncev skoraj vsi odvisni od nečesa. Nekateri od kave, drugi od računalniških igric, spet tretji od nakupovanja…

Sodobna tehnologija nam skratka omogoča stike z ljudmi z vsega sveta le v nekaj sekundah, pa vendar nas oddaljuje od ljudi, ki nas vsak dan obkrožajo. Ljudje so se na videz zbližali. Razdalje so se premostile z neskončno dolgimi kabli, ki so prepredli Zemljo. V vsakem trenutku nas FB, Tweeter in drugi povežejo z vsem, kar hočemo vedeti in z vsemi ljudmi, ki si jih zamislimo. Kako mamljivo. Hočem poslati sporočilo svojemu zvezdniku? Ni problema. Takoj ga najdem in z malo truda pošljem sporočilo, na katerega običajno tudi odgovori. Kaj pa ljudje, s katerimi si delimo hišo? Se z njimi pogosto pogovarjamo, kako so in kakšen je bil njihov dan? No, priznajmo si da ne. In zakaj? Najbrž zato, kar nam preveč časa vzamejo virtualni prijatelji (ki jih v povprečju »poznamo« en mesec). Zdaj pa, vsakemu svoje…

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.7/10 (3 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +1 (from 1 vote)
Razdalje so krajše, bližine ni ..., 9.7 out of 10 based on 3 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja