Iz beležke godrnjavega dijaka: Res ni veselice brez Golice?

Pred kratkim sem se vračal s koncerta ene izmed slovenskih rock skupin. Sam sem namreč po duši zaprisežen rocker. Bil sem eden izmed redkih, ki je sploh poznal izvajalce, da ne omenjam premajhnega obiska, ki pa me sploh ni presenečal. Razmišljal sem, kaj se dogaja z današnjo mladino in kam so poniknili vsi uporniški najstniki.

Je res, da danes vsi obiskujejo le še veselice, kjer se ob vonju slabo pečenih čevapčičev, poplaknjenih s kakšnim decilitrom zvarka iz hmelja, zavrtijo ob znani viži katerega od nadobudnih ansamblov? No, da ne pozabim tudi diskotek z glasbo, predvsem porekla bivše Jugoslavije, pomešanega z udarnimi techno ritmi, ki je v svoji osnovi opredeljena kot zabavna ali turbofolk glasba oz. kar po domače »balkan«, kot jo imenujemo mladi. Če je že uporniški rock tako slabo poslušan, kaj je potem z ostalimi glasbenimi stili? Bodo mar povsem izginili z obzorja mladih poslušalcev?

Ob tem vprašanju sem se odločil, da bom raziskal glasbeno sceno na naši gimnaziji in ugotovil, ali se bodoči intelektualci res zatekajo le v lahkotno, umetniško suhoparno glasbeno sceno. Prek kratkim se objavil spletno anketo, na katero pa se je na žalost odzvalo le približno 10% celotne populacije naše šole.

Osebno za padec kvalitete glasbe, ki jo mladi poslušamo, krivim predvsem to, da nam je kot vse ostale informacije preveč dostopna. Morda malce klišejsko, a spremlja nas skoraj na vsakem koraku. Naj bo to tisti nadležni zvok, ki nas prebudi nekaj čez šesto, pa slab jutranji program, ki ga predvaja šofer avtobusa, pa kakšen sošolec, ki ne more spati in te s svojim razbijanjem po bobnih v šolski kleti še kako prebudi … Včasih so namreč glasbo poslušali le ob posebnih priložnostih in jo zaradi tega (morda) tudi nekoliko bolj spoštovali. Navsezadnje si lahko dandanes vsak z dostopom do nam tako ljubega medmrežja na You Tubu predvaja katerokoli že kdaj ali pa sploh nikoli objavljeno skladbo; od Chopina do obupnega posnetka šolskega benda. Dostopnost glasbe je danes res neverjetna. Mojo trditev o obsežni uporabi prej omenjenega internetnega brskalnika glasbe je potrdila tudi anketa, saj naj bi ga za predvajanje glasbe uporabljalo več kot tri četrtine vseh anketirancev.

Ob tem spoznanju sem se vprašal tudi, ali lahko mladi ob takšnem navalu na naša skromna dva uhlja sploh še obdržimo kompas za kakovostno in umetniško glasbo. V prvem letniku smo sicer seznanjeni z glasbenimi vsebinami (dijaki predšolske vzgoje so svojemu poklicu primerno bolje glasbeno izobraženi), ki nam pomagajo odkrivati nove glasbene svetove. Na žalost se prepogosto zgodi, da nas želja po lahkotnejših vsebinah podobno kot v literaturi (čeprav smo na koncu srednješolskega šolanja s kakovostno literaturo odlično oboroženi) premami in enostavno pozabimo na umetniško bogato glasbo, ki nam je prav tako dostopna kot še nikoli poprej.

Morda bom zaradi svoje presoje o tem, kaj naj bi intelektualna mladina poslušala, ravno zaradi predsodkov o nasilnih metalcih, uporniških punkerjih, zateženih jazzistih in piflarskih klaskih, poslušal še marsikateri očitek, a vseeno menim, da mladi z izbiro glasbe (in seveda tudi ostale umetnosti) kažejo raven svojega intelekta. Če bi to združil z obiskanostjo zabav s turbofolk glasbo in veselic z narodnozabavno glasbo, bi lahko bolj ali manj sodil, da je kultura prebivalcev sončne strani Alp nekoliko na psu. Čeprav je bilo med anketiranci še vedno največ poslušalcev rocka in pop glasbe, je bil vzorec tako majhen, da bi lahko večino dejstev kar zanemarili. Na zadnjem mestu se je pojavila narodnozabavna in turbofolk glasba, kar me je sicer nekoliko presenetilo, a sem kmalu ugotovil, da je kar 90 % vseh anketirancev vsaj amaterskih glasbenikov. Le-ti pa naj bi namreč bili nekoliko bolj izobraženi o različnih glasbenih zvrsteh. Presenetljivo visok je bil tudi odstotek poslušalcev klasične in jazz glasbe, ki pa me ob prej spoznanem dejstvu sploh ni tako presenetil.

Gimnazijci pa res ne poslušamo slovenske »folk muske«! To je stvar dijakov drugih šol, mi smo »cvet intelektualne mladine«. Tako hkrati trdimo, da je slovenska glasba zanič in da so kakovostni le redki slovenski izvajalci, a hkrati polnimo plesišča pod veseliškimi odri, narejenimi iz prikolic tovornjakov.  Če nihče ne posluša slovenske zabavne glasbe, zakaj je potem telovadnica, polna bodočih intelektualcev, poznala in strastno prepevala skladbe ene izmed div slovenske zabavne glasbe, ki nas je obiskala pred nekaj leti?

Zabavna glasba je namenjena množicam in se ne ozira na umetniško vrednost besedil ali melodij, saj je njen prvotni namen malemu človeku zagotoviti pravo mero ponosa in hrepenenja, o katerem govori. Izvajalci največkrat stavijo na nacionalni ponos in različna čustvena stanja, s katerimi se lahko vsakdo poistoveti. Zabavna ali »folk« glasba prvotno ni bila mišljena kot umetnost, temveč kot že njeno ime pove – zgolj za zabavo. Z melodijo, sestavljeno iz minimalnega števila akordov, in plehkimi besedili, ki jih znamo že po drugem poslušanju na pamet. Prav tako se mi dozdeva, da je danes tudi z narodnozabavno glasbo.

Ta stil je sicer tradicionalen, a današnji ansambli se težko kosajo s prvotnimi ustvarjalci, kot so bili muzikantje iz Begunj, ki jih je v njihovih najboljših časih poznal velik del sveta. Menim, da se kakovost z vsakim novim ansamblom, ki kopira stare vzorce, nekoliko slabša in približuje plehki zabavni glasbi. Nočem spodkopavati tradicije, oblikovane ob nedeljskem kosilu, pri katerem ne sme manjkati goveje žup’ce, h kateri seveda sodi kakšna poskočna viža. Moj namen je le mlade spodbuditi k raziskovanju različnih stilov glasbe, ki so roko na srce veliko bolj umetniški kot glasba, namenjena veselicam.

Kot predloge za izboljšanje vse slovenske glasbe so anketiranci navedli večjo kakovost in radijsko publiciteto. S slednjim se seveda strinjam, čeprav prisilna kvota slovenske glasbe tega dejstva na radijih ne spremeni. Osebno menim, da imamo Slovenci veliko kakovostnih izvajalcev, med katerimi so nekateri celo bolj cenjeni v tujini kakor doma. Že provokativna skupina iz Črnih revirjev, ki je pred letom dni kot prva tuja skupina nastopila v Severni Koreji, nam dokazuje, da smo Slovenci narod, ki premika meje umetnosti, le da se tega premalo zavedamo. Morda celo nočemo zavedati.

Enega izmed anketirancev moti predvsem dejstvo, da se slovenske skladbe na radijih preveč ponavljajo, s tem pa mladim inovativnim zasedbam onemogočajo preboj na glasbeno sceno. Menda se mu od vsega napoja že bruha, komad obsotelske skupine pa sploh ni več sladek kot med, da vseh modrih in ostalih Janezev sploh ne omenja. Z njegovo trditvijo se popolnoma strinjam, saj menim, da imamo precej kakovostnih mladih skupin, ki se zaradi monopola »starih mačkov« ne morejo prebiti na sceno.

Menim, da bi morali mladi danes nameniti več pozornosti kakovostni glasbi, jo obravnavati kot umetnost in kritično presojati vso glasbo, ki nam je v tej internetni dobi na voljo. K temu seveda pripomore tudi šola kot vzgojno-izobraževana inštitucija, ki pa je v našem primeru zelo glasbeno usmerjena, o čemer priča dejstvo, da pri nas delujeta kar dva pevska zbora in kopica manjših glasbenih zasedb.

Vsak naj posluša glasbo, ki ga osrečuje, a pri tem naj ne pozabi, kot pri vseh ostalih stvareh v življenju, biti radoveden. Spodbujam vas k strpnosti do drugih, ki poslušajo glasbo, ki ni po našem okusu. Raziskujte nove stile in izvajalce ter si s tem širite obzorja. Morda se je kdaj pač potrebno potruditi in kakšno umetniško zapleteno glasbeno delo poslušati do konca, si o njem ustvariti utemeljeno kritično mnenje in raziskovati naprej. Mislim, da vodnjak kakovostne tuje in slovenske glasbe še dolgo ne bo presahnil.

A. P.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 7.9/10 (11 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 2 votes)
Iz beležke godrnjavega dijaka: Res ni veselice brez Golice?, 7.9 out of 10 based on 11 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja