Obrazi prihodnosti: Najboljši prijateljici

Nina in Ana sta bili najboljši prijateljici že iz otroštva. Hodili sta v isti vrtec, imeli iste najljubše igrače, potem sta hodili v isto osnovno šolo, se vpisali na isto gimnazijo in bili vseskozi sošolki.

Bili sta pridni učenki, vedno sta vse naredili prav in pravočasno. V srednji šoli se je marsikaj spremenilo. Ločitev staršev je Ano močno prizadela. Zapadla je v depresijo. Ker je bila po naravi tiho dekle, spremembe dolgo nihče ni opazil. Prva je bila šolska psihologinja, ki jo je povabila na razgovor. Začela je hoditi k psihiatru in tudi učitelji so jo v šoli drugače obravnavali. To ni bilo pogodu Niki, ki je bila izredno energično in klepetavo dekle, ki je vedno iskalo pozornost.

Nika je svojo prijateljico sprva podpirala. Vedela je, kako hudo ji je bilo ob ločitvi staršev, in jo je večkrat poskušala razveseliti. Vendar pa se je Ana zaprla vase. Ni mogla prenesti nenehnih prepirov, ki so se zdeli, kot da se vsi vrtijo le okoli nje. Krivila se je za razpad svoje »popolne« družine. Kdaj pa kdaj je Niki potožila, kaj jo moti, in Nika je prisluhnila, vendar ni razumela. Nihče ni razumel. Ko jo je po približno dveh mesecih samo na hodniku ustavila šolska psihologinja in jo prosila, da se oglasi pri njej, jo je postalo strah. Vendar je vseeno šla. Psihologinja je bila prijazna in ji je uredila tudi strokovno pomoč. Ana je počasi in vztrajno postajala tisto veselo, a tiho dekle, kot je bila prej.

Nika je bila jezna. Ana je bila vedno tiha in Nika ni razumela, kaj bi lahko bilo narobe z njo. Vedela je, da je bila ob ločitvi žalostna, vendar je od tega minilo že kar nekaj časa. Povrhu vsega so jo starši zdaj zasipali z darili in tekmovali v tem, kdo se ji bo bolj priljubil. Niki se je pozornost zdela enkratna. In potem je prišla še ta nadležna psihologinja, ki je Ano gledala kot malega kužka. Nika je želela, ne, potrebovala je takšno pozornost. Nenadoma ni bila več sonce. Kaj pa je bilo Ani tako hudo, imela je vse. Ona pa nič. Nika se je začela rezati in nenadoma se je vsa nasmejana pojavila v šoli z brazgotinami na roki. Te je sprva videla le Ana, ki je zaradi skrbi za svojo prijateljico to povedala psihologinji. Nika je na obisku pri psihologinji jokala, ničesar ni imela. Bila je ravno dovolj preračunljiva, da je vedela, kako glasen mora biti njen jok, da bi vse skupaj imelo želeni učinek. Vsi so vedeli, vsi so jo branili in spet je bila sonce. Ana je bila potisnjena na stran. Ko je pomagala Niki, jo je to malce zamotilo in vsem se je zdela čisto v redu, čeprav je ponoči jokala in zaspala v strahu pred mislijo na to, kaj bo naslednji dan. Ampak zdaj je bil čas za Niko. Najprej naj si ona opomore, do tedaj pa bo sama že bolje. Vsaj tako je mislila. A Nika ni mislila na nikogar. Imela je pozornost in stalno publiko. Njene potrebe so bile zadovoljene

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja