Rusija: vesoljske postaje in kozmonavti

Tretji dan, 16. 12. 2015
Zajtrk je bil nekoliko prej kot ostale dni, že ob 8:30. Program je obsegal nekoliko bolj teoretični del vesolja – kozmosa. Zelo sem bila počaščena, da sem lahko spoznala človeka, ki daje kozmonavtom potrebno znanje za vstop v vesolje.
Prvo predavanje je imelo naslov Orbitalne postaje. Takšne postaje nam omogočajo, da lahko npr. predvidimo, kakšna bo žetev, onesnaževanje planeta, služijo pa tudi za vojaške namene. Čejakovski velja za očeta praktične kozmonavtike. Ljudje so si kozmonavtiko predstavljali kot medplanetarne polete, zato so orbitalne postaje gledali kot vmesno stopnjo med drugimi planeti. Predavatelj je poudaril, da je med vesoljskimi poleti treba ohranjati naravne procese in jih vzdrževati. Prve vesoljske postaje so imele le en vzdrževalni mehanizem. Kakor hitro je na postaji zmanjkalo goriva, je nehala delovati, zato sta za vzdrževanje postaje potrebna dva vzdrževalna mehanizma. Tovorne ladje dovažajo na orbitalne postaje gorivo, hrano, kisik itd. Vesoljska postaja Mir (rusko: ‘’MNP’’) ima modularni sistem. Glavni modul se imenuje osnovni oz. bazni blok, kjer živijo kozmonavti in opravljajo vesoljsko postajo. Vse module in rakete izdelujejo v Moskvi, izstreljujejo pa jih v Kazahstanu, kamor jih vozijo po železnicah, zato sta širina kot dolžina odvisni od poteka železnice, predorov in ovinkov. Postaja Mir je delovala 15 let, čeprav je bila namenjena le za 5 let delovanja.
Ko vesoljske postaje prenehajo delovati, jih iztirijo iz orbital ter njihovo hitrost (87.9 km/h) zmanjšajo, postajo pa potopijo v Tihem oceanu.
Huda znanost, zato se je kosilo po predavanju zelo prileglo.
Sledilo je predavanje o vesoljskih sprehodih. Vesoljska obleka se imenuje skafander – njegov trup je trd, na rokah in nogah pa mehak. Človeka varuje pred negativnimi faktorji vesoljskega okolja, kot so temperature, radiacija ter pritisk. Prisončna stran vesolja se lahko segreje do 120 stopinj Celzija, na osončni pa se lahko shladi tudi do -100 stopinj Celzija. Ruski in ameriški skafander se nekoliko razlikujeta, ruski tehta 114 kg, ameriški pa okrog 150. Ruski skafander ima karabiner (trakovi, eni daljši kot drugi, saj se v vesolju premikajo kot alpinisti), za razliko od ameriškega je univerzalen, kar pomeni, da se da z jermeni skrajšati oz. podaljšati hlačnice in rokave. Za vsakega astronavta naredijo štiri različne velikosti. V ruski skafander lahko vesoljec vstopi povsem samostojno v 3-5 minutah. Pri ameriškem ni tako, saj sam astronavt ne more vstopiti v skafander. Skupno jima je, da se oba napihneta s kisikom. Zanimiv se mi je zdel tudi podatek, da kozmonavt po 5-6-urnem vesoljskem sprehodu v tako napihnjenem skafandru izgubi več kilogramov telesne teže.
Med vesoljskim sprehodom se telo segreva. V skafandru so nameščene posebne cevke, po katerih teče voda in tako hladi oz. segreva telo . Pod skafandrom imajo kozmonavti enodelno spodnje perilo, dvojne nogavice, sistem za hlajenje, rokavice, podkapo itd.
Malo znano je tudi, da se od Alekseja Leonova vesoljski pohod imenuje tudi leonovanje. Ta se je skupaj s Pavlom Baljejevom 18. marca 1965 prvi sprehodil po vesolju. Letos je minilo od tega dogodka 50 let.

Pred večerjo je sledilo še eno predavanje z naslovom Poskusi v vesolju.
Živali namestijo v posebno aparaturo in ne v skafander kot človeka. V vesolju obstajajo trije faktorji, katerim človek ni kos: breztežnost, povišana radiacija (na vesoljski postaji je približno 100-krat višja kot na Zemlji), ni pa tudi izključena sprememba bioritma.
V enem dnevu se da na vesoljski postaji doživeti 16 sončnih vzhodov in zahodov!
Razne preizkuse v vesolju so izvajali na močeradu. Poskušali so ugotoviti, ali bo prišlo do simetrije (levi in desni ter ter zgorni in spodnji) tudi v breztežnostnem stanju. V vesolje je poletelo več samic kot samcev zaradi zmožnosti odlaganja tudi do 300 jajčec.
V vesolje so poletele tudi prepelice. Odrasle ptice v breztežnostnem prostoru težko letijo. Nimajo občutka, kaj je zgoraj in kaj spodaj, sposobne so si samo fiksirati točko (npr. v hrano) ter se podobno kot človek odrinejo in kot raketa poletijo do hrane.
Pri polžih proučujejo njihov organ za gravitacijo, ki je nameščen v notranjem delu ušesa. Polže so za takšen poskus izbrali zaradi najpreprostejše zgradbe. Organ za gravitacijo so jim odstranili in ugotovili, da jim je v breztežnostnem prostoru ponovno zrasel.

Prepolni novih vtisov in spoznanj smo se po večerji vrnili v hotel.
Četrti dan, 17. 12. 2015
Dan se je začel s težavo, saj me niti Vojkova “Ustaj, vojsko!” ni spravila pokonci. Pomagale so mi “cimre”, potem pa je šlo …
Ta dan nas je čakala zgodovina Zvezdnega mesta.
To mesto je na območju roza vetrov, kar pomeni, da ti stalno pihajo. Letališče se imenuje Čkalovsko. V tridesetih letih se je pojavila ideja, da bi letalo poletelo čez severni pol in pristalo v Ameriki. Pomembnejša letalca tedaj sta bila Gromov in Čkalov. Najprej je poletel Čkalov.
Prve kozmonavte so izbirali med vojaškimi piloti. Zaželena višina je bila med 160 in 170 cm. Strokovnjaki so se znašli v negotovosti, saj niso vedeli, kaj pričakovati v vesolju. Zdravniki so predvidevali, da se jim bo zmešalo. Prvi center za priprave je bil majhen, enako tudi vesoljsko plovilo. V njih je potekalo fizično in psihično urjenje. Leta 1969, ko so pričeli z razvijanjem vesoljske postaje, se je Zvezdno mesto začelo razvijati.

Po kosilu nas je vodnica peljala do prostora za urjenje kozmonavtov. V živo sem videla Alekseja Arhipoviča Leonova, rekorderja v vesoljskem sprehodu, ki je učil bodočega kozmonavta v modulu.
Ta dan je bil zame nepozaben. Srečali smo se s kozmonavtom Saležanom Sharipovom. Že od otroštva si je želel postati kozmonavt. Kot otrok je prebral vse mogoče knjige o vesolju. Zadal si je cilj, da mora imeti določene predmete v šoli odlične in da mora biti dobro fizično pripravljen.
Izbral je Karkovko šolo, za katero je slišal, da je najboljša odskočna deska za ta poklic. Ponujala je odlične možnosti za pridobitev želene izobrazbe. Postal je prvi vojaški pilot in bil eden boljših. Letel je z L39. Ko je postal izkušen, je bil inštruktor drugim. Dobro jih je izšolal, saj nihče od njegovih učencev ni bil nikoli neuspešen. Konkurenca je bila huda, saj so včasih od dva tisoč prijavljenih izbrali le pet. V povprečju je potrebnih 8-12 let, da si kozmonavti pridobijo zadostno količino vsestranskega znanja. To vključuje med drugim pilotiranje vesoljske ladje, poznavanje sistema postaje, ukvarjanje z medicinskimi, psihološkimi in znanstvenimi pripravami, skoke s padalom itd. Teden, mesec kozmonavta je natančno splaniran že vnaprej ter popolnoma natrpan brez postanka za počitek. Da ga vključijo v postajo, lahko traja več let. Priprave kozmonavtov so sestavljene iz treh faz:
1. Splošna priprava, ki traja tri leta. V tej fazi gre za neprestano preizkušanje sposobnosti in znanja. Tik pred koncem faze sledi državni izpit pred komisijo, na katerem lahko že takoj izpadejo iz kroga možnih kandidatov za poleta v vesolje.
2. Priprava v ekipi, ki traja 3-10 let. Kozmovanti v tej fazi priprav delujejo v simulatorjih vesoljske postaje v ekipi.
3. Priprava za konkreten vesoljski polet. Tedaj so jasni že vsi podatki (izstrelitev, združitev postaj, vrnitev na Zemljo itd.). Posadka še ni dokončna, kar pomeni, da lahko nadomestna ekipa poleti pred prvotno. Pred poletom je treba opraviti na stotine vaj na simulatorjih, ki jih opazuje 50 ljudi, ki kaseje odločajo o prihodnosti kozmonavta.

Kozmonavt se nam je po končanem predavanju podpisal na razglednice ter se fotografiral z nami. Ves čas je bil izjemno nasmejan ter dobre volje, kar mi je bilo zelo všeč.

 

– Katja Žerjav

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja