Profesor na drugi strani katedra – Aleksandra Komadina

 Profesorica Aleksandra Komadina na Gimnaziji Celje – Center poučuje angleščino, v intervjuju za Sledko pa priznava, da je bila angleščina v njenem življenju vedno  na drugem mestu. Prvo mesto pripada slovenščini. Kot otrok je verjetno preveč prebirala Piko Nogavičko, ki je poleg romana Vojna in mir njena najljubša knjiga, saj ni razmišljala o svoji prihodnosti. Najbolj jo  razveselijo trenutki, ko se skupaj z možem in štirimi vnuki odpravijo na pot.

sašakomadina

“ Mislim, da je s pametjo in talentom podobno kot z lepoto – to so darovi, ki so človeku pravzaprav podarjeni.  

1. Katera je vaša najljubša knjiga?
Knjige so z mano, odkar pomnim – od prvih, zabrisanih spominov, ko mi je oče prebiral poezijo, ki je sicer nisem razumela, saj se je odločal povsem po lastnih vzgibih in izbora nikoli ni prilagajal moji starosti. Prevzela me je zgolj lepota melodije, glasu, ki me je vedno zazibal v svet varnosti in topline. V gimnazijskih letih pa sem prebirala temeljna dela svetovne književnosti. Mislim, da je to čas, ko se mora človek prvič seznaniti s tistim res najboljšim, kar so nam zapustili literarni velikani. Kasneje, z zorenjem in drugačnim zavedanjem sveta okoli nas, pa pride čas za ponovno, verjetno bolj poglobljeno branje istih del, pa seveda tudi sodobne  književnosti.
Meni najljubši knjigi sta, kljub vedno novim in novim prebranim delom, še vedno Pika Nogavička Astrid Lindgren  in Vojna in mir Leva Nikolajeviča Tolstoja. S Piko tečeva zdaj že tretji krog – berem jo namreč vnukom – in vedno znova me očara .
O Vojni in miru lahko govorim le z največjim spoštovanjem – v tem delu lahko bralec najde  odtenke prav vseh zapletenih človekovih čustev, občuduje Tolstojevo intenzivno občutenje sveta, sledi silovitemu tok zgodovine … Zdi se, da je Tolstoj razmišljal prav o vseh temah, ki zadevajo tudi naš čas.
Vedno znova poskušam pri branju sodobnih del spet najti tisti občutek, ko se ti zdi, da si v knjigi odkril nov svet, in nekaj tega navdušenja sem občutila med branjem Zgodbe neznanega moškega Andreia Makina, čudovite pripovedi o ljubezni in sovraštvu.  Včerajšnji svet Stefana Zweiga  je delo, h kateremu se zatečem, ko se zaželim odmakniti od trivialnosti našega amerikaniziranega sveta. Zelo cenim tudi bosansko-hrvaškega  književnika Miljenka Jergovića.

 2. Kateri je vaš najljubši film?
Filmi so mi manj blizu kot knjige, pa vendar se jih je nekaj zapisalo v moj spomin.
Prvi med njimi je Dersu Uzala Akira Kurosawe, ki me je navdušil s čudovitimi prizori iz divje sibirske pokrajine in poglobljenim prikazom razkola med sodobno civilizacijo in prvobitno naravo. Prav tako nepozaben je film Letijo žerjavi režiserja Mihaila Kalatozov iz davnega leta 1957. Med sodobnejšimi  filmi me je navdušil italijanski Io non ho paura  (Ni me strah) , ki ga je leta 2003 režiral Gabriele Salvatores.

 3. Kakšno zvrst glasbe najraje poslušate?
Glasbo doumevam kot najvišjo obliko umetnosti, moj odnos do nje izredno spoštljiv, zato je  nikoli ne poslušam zgolj kot »ozadje«.  Doma ali na koncertu vedno izberem klasično glasbo, zanjo pa je potrebna zbranost. Tudi v glasbi, tako kot v književnosti, so mi najbližje ruski skladatelji – Čajkovski, Rahmaninov, Rimski – Korzakov. Ostale zvrsti glasbe srečujem zgolj naključno, do njih nimam nikakršnega posebnega odnosa, čeprav mi lepo zapeta ali odigrana skladba seveda polepša dani trenutek.

4. Katero osebo občudujete? Zakaj?
Občudujem zgolj ljudi, ki jih poznam in so mi blizu. Ko gre za vélike osebnosti, občudujem njihova dela. Mislim, da je s pametjo in talentom podobno kot z lepoto – to so darovi, ki so človeku pravzaprav podarjeni. Tako je oseba, ki jo najbolj občudujem in spoštujem, kar moja mama – od nje sem v življenju prejela največ.  Z izjemnim občutkom, zgolj z lastnim zgledom in  brez odvečnih besed, mi je vcepila vrednote in prepričanja, v katera še danes verjamem in jim sledim.

5. Katerega dogodka ne boste nikoli pozabili?
Veliko je takšnih dogodkov – predvsem tistih lepih. Prvi šolski dan, pa prvi nastop s pevskim zborom v gimnaziji, ko se mi je zdel ves svet moj, moj prvi maturantski ples na Gimnaziji Celje – Center … Seveda so tu še povsem osebni dogodki, ki pa naj ostanejo skrivnost.

6. Katerih veščin bi se radi naučili?
Upam, da bo prišel čas, ko se bom lahko v miru in predano posvetila učenju ruskega jezika.

7. Kaj vas spravi v dobro voljo?
Lepo, sončno jutro,  uspešna ura v razredu; predvsem pa seveda moji vnuki – kadar sem z njimi, sem vedno dobre volje.

8. Kateri kraj je na vas naredil največji vtis? Zakaj?
Vedno znova in znova se, velikokrat zgolj v mislih, vračam v Goriška Brda. Milina briških gričev, vroča poletna sopara, ko trave opojno dišijo, pa misel na dedka in babico, na njuno čarobno hišo z razgledom proti morju nekje v daljavi – to so spomini, za katere sem hvaležna. Poleg tega je potrebna le ura vožnje, pa se iz Brd preselimo v povsem drugačen svet, v kulturno izredno bogata italijanska mesta.

9. Kam bi se odpravili, če bi imeli neomejene možnosti?
Nisem posebej zahtevna, ne želim si eksotičnih potovanj ali avanturističnih izletov– tudi če bi bile možnosti neomejene, bi izbrala mesec dni v Sankt Peterburgu.

10. Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
Posebnega vodila nimam, klišejev ne maram. Vsekakor pa me v življenju vodi iskanje lastne sreče in osrečevanje mojih najbližjih.

11. Kaj najraje počnete v prostem času?
Berem in spet berem, obiskujem gledališča, učim se italijanščino, posedam ob kavi in opazujem življenje.  Rada se ukvarjam s športom, čeprav sem brezupna. Najlepši od vsega pa so trenutki, ko z možem v avto posedeva vse štiri vnuke in se za nekaj dni odpravimo na pot.

12. Katere lastnosti cenite pri ljudeh?
Rada imam ljudi, ki so radoživi, odprti, in ki z obilico notranje energije skušajo živeti polno življenje.

13. Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Nikoli nisem razmišljala o tem, da bom kaj postala, v svoji otroški vlogi sem bila popolnoma zadovoljna. Morda sem preveč prebirala Piko Nogavičko … Tudi to, da sem danes profesorica angleščine, se je nekako kar zgodilo; življenje je teklo svojo pot in našlo mesto tudi zame.

14. Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli?
Vedno je bila to slovenščina. V osnovni šoli me je povsem prevzel moj razrednik, ki je bil tudi moj učitelj slovenščine. V gimnaziji so bile ure slovenščine zame čudoviti trenutki pobega od naravoslovnih predmetov, ki mi niso bili blizu. Angleščina je bila vedno na drugem mestu.

15. Nam zaupate kakšno zanimivo anekdoto, ki se je zgodila pri vaših urah?
Anekdot se verjetno bolje spominjajo dijaki. Morda bo kdo od njih kdaj zapisal kakšno.

 

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 7.3/10 (24 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: -3 (from 11 votes)
Profesor na drugi strani katedra - Aleksandra Komadina, 7.3 out of 10 based on 24 ratings

1 Komentar

  1. bivsi ucenec Odgovori

    Najboljša profesorica 🙂

    VA:F [1.9.22_1171]
    Rating: 2.3/5 (9 votes cast)
    VA:F [1.9.22_1171]
    Rating: -7 (from 7 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja