Naj kratka zgodba 2014

Že tradicionalno je letos na GCC potekal 6. natečaj za naj kratko zgodbo, ki ga od šolskega leta 2009/2010 razpisujeta šolski literarni časopis Utrip in Knjižnica GCC(mentorici profesorici Irma Vrečko in Tanja Tratenšek). Tudi letos izbirajo naj zgodbo po izboru strokovne komisije in naj zgodbo po izboru dijakov. Zmagovalni zgodbi sta vsako leto objavljeni v Utripu, pisca pa nagrajena še s knjižno nagrado.
Ob letošnji 20. obletnici prenovljene šolske knjižnice bomo izdali tudi jubilejni Utrip, v katerem bodo svoje mesto dobile tudi vse naj kratke zgodbe.
Dijaki lahko glasujejo do 1. decembraSvoj glas lahko oddajo samo enkrat in samo eni zgodbi. Glasovnice dobijo v knjižnici, kjer jih tudi oddajo v glasovalno skrinjico.
Vse zgodbe so objavljene pod psevdonimi.

[tabgroup]
[tab title=”Božanstvo, zgodba Luči”]

»Prižgi si svečo in se zavij v tančico domišljije. Le tako boš našel Luč.«

*

Ta zgodba naj se začne drugače. Na začetku ni bilo nič. Ne. Na začetku je bila Luč. Brezbarvna, nesnovna Luč, ki ni imela oblike, ni oddajala zvoka, ni imela vonja in je bila navzven prazna, a v resnici polna. Bila je življenje, pa je vendar izhajala izven njega. Živela je, obstajala, dolgo pred ljudmi, dolgo pred rastlinami in živalmi, dolgo pred Zemljo in dolgo pred Soncem. Bila je vse in bila je nič.

Nekoč, dolgo kasneje, se je delec Luči ločil od celote, ki je bila še vedno osnova vesolja. Zaplaval je po svoji poti in se končno ustavil. Nastalo je Sonce. S svojimi žarki je zasvetilo v takratni pustinji našega osončja. Osvetlilo je staro kamnito površje Merkurja, presvetlilo Venerine strupene oblake, obarvalo Mars, obkrožilo Jupiter, se odbijalo od Saturnovih peščenih obročev, hladnega Urana, Neptuna in njegovih lun in se dotaknilo še tako oddaljenega planeta, kot je Pluton. S svojim nadaljnjim žarkom je rodilo Zemljo. Luč je zasijala nad Rimsko cesto.

Del Luči je Zemlji prinesel novo Luč, drugačno od prejšnje. Novo, svežo, manjšo, pa vendar še vedno enako. Luč je iz Zemlje, odete v revno suho mrtvo pokrajino, ki je obstajala v brezmejni tišini in ni poznala veselja, pritegnila nove podobe, imenovane življenje in iz življenja so se po njegovi smrti rodile nove Luči. Drugačne, različne vendar v osnovi enake.

Živele so v simfoniji, čistem sožitju, pozitivi, ki je do danes že zdavnaj izumrla. Živele so v roju, v skupnosti, dokler se mednje ni priplazila nova Luč, siva in hladna, negativna in stara. Rodila se je iz človeka, čigar ime je že dolgo pozabljeno in ni vredno ponovne omembe. Pot pa je vendarle bila spremenjena. Luč je bila onesnažena, razdvojena. Luč ni bila ena, bili sta dve.

Luči sta se širili. Na začetku je bila svetla in bila je temna. Živeli sta vsaka svojo večnost z vsaka svojo energijo. Svetle so živele v sožitju in temne so živele v sožitju, a med seboj se niso povezovale. Bila so nova življenja in bile so nove smrti ter bile so nove Luči in kaj kmalu je bila Zemlja obdana z njimi. Nekaj je bilo osvetljene z belino in nekaj zatemnjene s črnino.

Luči so se še vedno rojevale … Ob času sta Luči prišli v stik, a ta je bil nenavaden, umeten. Senca ni obstajala na svetlobi in svetloba je ugasnila v senci. Na Zemlji je zavladal kaos.

 

Med Lučmi je kaj hitro prišlo do konflikta, ki pa se ni dal rešiti. Tema in svetloba skupaj preprosto nista obstajali. Ob kontaktu sta bili izničeni obe, zato so se Luči poskušale prilagoditi druge drugi. Tema se je postopoma osvetlila in svetloba se je sčasoma potemnila, vendar nobeni ni uspelo ohraniti svoje nove podobe, nobeni ni uspelo obstajati v takšnih pogojih. Pozitiva in negativa sta težili k osnovam, zato so se Luči spet vrnile k svojim starim oblikam.

Ko je Zemlja postala premajhna za vse te nastale Luči, je tako ostala le ena rešitev. Luči so Zemljo začele zapuščati. Svetle, lahke Luči so kot celota odplavale v nebo, med oblake, kjer so spet našle svoj mir in simfonijo, kot so jo živele nekoč, ko še niso poznale njihovega nasprotja. Tvorile so osnovo, kamor še danes odhajajo vse njihove sestre, imenovano nebesa.

Temne, težke Luči pa so začele toniti globlje v Zemljo, kjer so od takrat živele v svojem okolju, izoliranem od vsega dobrega in pravičnega na njej. Tvorile so domovanje in zbirališče za njihovo vrsto, hladno in težko, kakor so bile same, ki ga danes imenujemo pekel.

Čeprav pa so Luči našle novo pot, pot do osebnega miru, jih je nekaj ne glede na vse še vedno ostalo na Zemlji. Tam še danes živijo ločeno, vsake v svoji skupnosti, zato se na Zemlji tema nikoli ne meša s svetlobo. Je dan in je noč, nikoli pa nista oba. Kljub temu Luči še vedno zaidejo na pot druga drugi in še vedno se nekatere poskušajo prilagoditi nasprotnim ali pa med njimi celo nastane konflikt, ki nima rešitve, ki bi omogočala skupno sožitje vseh. Ne. Odkar sta na Zemlji dve Luči, ne bo nikoli več tako, kot je bilo, ko je bila ena.

Te Luči smo mi, so ljudje, ki so že odšli, so spomini, so duše, ki ponazarjajo refleksijo življenja njihove osnove; človeka.

S pomračenim umom le-tega se je pomračila tudi njegova Luč, ki vseskozi predstavlja del celote, del vsega. Še vedno sveti, vendar ne razsvetljuje. Čedalje več je takšnih Luči.

Ne dopustimo, da nas tista nova Luč, ki se je rodila dolgo po začetku, pripelje do prezgodnega konca, konca, ki bi zadušil naš izvor, svetlobo, ki je še ostala. Ne dovolimo, da zaradi takšnih Luči Zemlja ugasne, kajti težko je tavati v temi, če ne najdeš iskre, ki ti pokaže novo pot, pot Luči, ki ti znova razsvetli življenje.

 

Cipresa[/tab]

[tab title=”Ceneno vino, to sem jaz”]

9. avgust

Aix-en-Provence

 

Večer, luna, jasno nebo …

Tih šepet igre vetra in dveh platan.

Žametno opojni vonj sivke.

 

Bil je eden izmed tistih toplih avgustovskih večerov. Prežet z vtisi ogledane gledališke igre sem se vračal v svoje stanovanje. Od zgolj dvajset minut oddaljenega cilja me je ločevala pot skozi mestni park. Že vrsto let se ob večerih na tem mestu zbirajo glasbeniki in umetniki. Pravo malo zatočišče, nas, anahronistov. Zvoki razglašenih inštrumentov so se poigravali na vse strani. Gospod, ki že nekaj let igra na staro lajno, je vrtel eno izmed že slišanih Satiejevih pesmi. V zraku je bilo čutiti trpek vonj terpentina in oljnih barv. Sunkovito, a elegantno so slikarji drseli s čopiči po platnih. Mimo se je vrstila prava množica ljudi. Ženske, zavite v krzno, so se tesno oprijemale partnerjeve roke in s prezirom pogledovale proti umetnikom, hkrati pa se nastavljale soju luči, da bi bila njihova nežna svilnata koža, kar se da dobro vidna vsem navzočim. Njihovi možje so turobno stopali ob svojih zlata vrednih lutkah, kadili cigarete in tu in tam vrgli pogled za kakšno, ki je hodila skozi park, morda zgolj po naključju. Otroci so jedli sladkorno peno in skakali sem ter tja ter delali vsesplošni kaos tega umirjenega večera. Psi so se kot naviti podili za številni vonjavami, ki jih je prinašalo s stojnic.

Obsedel sem na belo pobarvani klopi, katere rahlo umazana in zastarela barva se je počasi luščila. Luč, ki je bila postavljena ob klop, je privabljala razne leteče žuželke. Letale in letale so v krogu, odletele in priletele nazaj. Luč jih je privabljala in prevzemala, dokler se je niso dotaknile. Kakor kamen so obstale in padle na tla. Želja po svetlobi jih je ugonobila.

Pot skozi park me vedno znova očara, zato sem izgubil občutek za čas. Na pragu stanovanjskih vrat sem bil šele nekaj čez polnoč. Utrip mesta se je počasi upočasnjeval in postajal vedno bolj truden ter zaspan. Umetniško vzdušje parka se je poslavljalo in postalo zatočišče brezdomcem in prostitutkam, ki so cele noči prežale na denar na dveh nogah. Pa saj jih tudi sam poznam nekaj. Kdo bi si mislil, da za vso to masko seksualizma leži popolnoma druga plat njihove osebnosti.

Ena izmed njih je bila celo moja, zelo dobra prijateljica. Ime ji je bilo Marina. Spoznala sva se lansko jesen, ko sem se v poznih jutranjih urah vračal z zabave, ona pa je ravnokar izstopala iz črnega pontona58, ki se je ustavil pred vhodom v naš blok. Ne vem zakaj, vendar me je njena krhka pojava, ki se je skrivala za prevelikim krznom iz kun zlatic in živo rdečo šminko, popolnoma očarala. Ogovoril sem jo in jo povabil na čaj oziroma kot si je kasneje zaželela vročo čokolado. Seveda je mislila, da bom njena naslednja stranka, a sem jo moral razočarati, saj sem si jo zaželel zgolj kot družbo. Odšla sva v najbližji lokal, v katerem se je glasba vedno vrtela z gramofona. Sedla sva v kupe za dva, ki je bil postavljen v zadnji desni kot lokala in je bil od preostalega prostora ločen z žametno rdečimi zavesami. Nekaj časa sem jo tiho opazoval, kako se je od nje elegantno vil cigaretni dim. Ob tem prizoru bi jo z lahkoto zamenjal za eno izmed lutk z bogatimi možmi. Toda neprespane noči in življenjski slog, kakršnega je imela, so na njenem nežnem obrazku pustili sledi. Vdrta lica in sivi kolobarji ter lasje, nekdaj svilnato mehki, so bili zavozlani in polni vsebine, za katero ne bi upal trditi izvora. S tresočo desnico je po žlički zajemala vročo čokolado, od katere se je kadilo. Sam sem si naročil enega izmed tistih zelenih indijskih čajev, ki so šele nekaj let nazaj prispeli v naš konec države. Vprašal sem jo, kako to, da se preživlja tako, kot se, namreč nisem želel biti preveč nesramen in jo po nepotrebnem spravljati v zadrego. Z odgovorom me je popolnoma presenetila. Povedala mi je, da se je zelo mlada omožila s starejšim gospodom, katerega orodje je že pred njenim rojstvom bilo milo rečeno neuporabno. Prav tako sem izvedel, da sta njena starša vplivna člana pariške meščanske družbe. Njena poroka je bila zrežirana s strani očeta, brez njene privolitve. Imel je veliko denarja in njihova družina bi postala še vplivnejša. Poroka z njim je bila izvedena. Skupaj sta preživela pet let, potem pa ga je neko noč zapustila z majhno potovalko, saj se ji je starčevo telo gabilo. Želela si je svilnato gladkega in napetega mesa, ne pa zgubanega in poraslega s sivimi trdimi dlakami. Seveda sta jo starša nemudoma razdedinila in tako je pristala na ulici ter se začela preživljati kot spremljevalka. Tistega dne, ko mi je pripovedovala o svojem življenju, sam pa sem jo kot znanja želen učenec zvesto poslušal, sem vedel, da je to začetek prijateljstva. Nekajkrat sva se še videla, potem pa je od letošnjega maja nisem več videl. Najverjetneje je odšla s kakšnim bogatašem ali pa jo je kak seksualni manijak celo ubil, kar je pogosto osrednja nit današnjega tiska.

Na hitro sem si oplaknil obraz z mrzlo vodo, dvakrat s suho ščetko podrgnil zobe in se ulegel na posteljo. Vonj v sobi je bil prežet s cigaretnim dimom in vonjem po parfumu. S težavo sem odmislil vonje, se sprostil in zatisnil oči.

 

  1. avgust

Aix-en-Provence

Sončni žarki, sinje modro nebo …

Hrup avtomobilov in potrošniškega vrveža.

Zrak prežet z vonjem po cigaretah.

 

Sončni žarki so me zbudili in potegnili iz spanca. Zazrl sem se po stanovanju, ki je bilo tako prazno. Dvignil sem se in obsedel na postelji. Opazil sem odprto steklenico s poceni belim vinom in naredil dva večja požirka. Za dobro jutro, seveda. Vino je bilo kislo, zato sem se zdrznil in vstal s postelje ter vklopil gramofon, na katerem je bila zaprašena vinilka. Na eni nogi s črno, na drugi pa z rjavo nogavico sem oddrsal do kopalnice. Nekajsekundni pogled v ogledalu in že sem nag stopal pod tuš. Voda je bila neizmerno hladna, kar je seveda bilo dobro, ker sem se, kot bi trenil, dokončno prebudil. Ovil sem se v brisačo, si lase počesal nazaj in odšel nazaj v posteljo. Nekaj časa sem se še nastavljal sončnim žarkom, potem pa se odšel obleč. Nase sem vrgel stare platnene hlače, belo srajco, katere gumb pri ovratniku je bil že dalj časa pogrešan, in star plašč v barvi okra, ki mi je segal do kolen. Hitro sem še pograbil že odprt zavoj cigaret, zaprl vrata in stekel po stopnišču navzdol. Vratar je bil danes začuda izjemno prijazen in se ni pritoževal, ko ga je soseda iz stanovanja nad menoj prosila, če bi ji lahko pomagal z vrečkami. Gospa Tereza, ki je v naši stavbi še edina od prvotnih kupcev stanovanj, ni nikoli imela otrok. V nasprotju s tem pa ne morem trditi, da ni imela veliko snubcev. V njenih boljših letih so jo primerjali z BB in MM. Estetske poteze so ostale na njenem obrazu, zato bi lahko rekel, da se stara kot dobro vino. Na hitro sem ju pozdravil in z roko zamahnil proti gospe Terezi v znak spoštovanja. Zasmejala se je in mi pozdrav vrnila z vso svojo veličino, ki jo še premore pri svojih dvainosemdesetih. Odhitel sem po avli, s silo odprl stara masivna vrata in stopil na ulico.

Ljudje s časopisi so zamišljeno hodili mimo kakor miške, ki jih je treba naviti s ključem. Ob tako lepem in sončnem dnevu so vsi strmeli v sivo-črne strani, namesto da bi se ozrli okoli sebe in opazovali malenkosti, ki se dogajajo okoli njih. Otroku v vozičku, ki ga je potiskala ženska v rdečem suknjiču in rožasti obleki, je na tla padla modra lizika; pes brez lastnika je z mahajočim jezikom tekal okoli ljudi; veter je gospodu v sivem plašču odpihnil klobuk. Zanimivo je opazovati ljudi in si zamišljati, o čem razmišljajo. Par srednjih let je stal pred trgovino. Ona si je z občudovanjem ogledovala vse razkošje, ki je bilo na vidnem mestu v izložbi, on pa je vneto vlekel pipo in stal kot vkopan. Razmišljal je o svojih ljubicah, če jih je imel, ali pa o tem, koliko denarja ga stanejo žena in njene muhe. Najverjetneje je razmišljal o čisto drugih stvareh, za katere še sam ne vem.

Pot sem nadaljeval po ulici navzdol in na prvem križišču zavil desno. Namenjen sem bil v knjigarno znanca, ki me že dalj časa zalaga z literarnimi deli velikih mojstrov. Poznam ga že iz šole, saj sva skupaj študirala literaturo in filozofijo 18. stoletja. Vzgajala ga je mati samohranilka, ki je sedela na glavnem stolčku modnega podjetja. Umrla je kmalu po njegovem petindvajsetem letu zaradi prevelika odmerka droge. Seveda je Jean podedoval sedemmestno premoženje, ki se ga je trudil čim hitreje in po nepotrebnem zapraviti. Cele noči je preigral v kazinoju, kjer je pustil ogromne vsote denarja. Žal je na koncu ostal brez večine prvotnega premoženja in je s preostankom denarja kupil to knjigarnico, v kateri se skrivajo pravi literarni zakladi. Na poti do tja sem se ustavil še v pekarni in si kupil sveže pečeni croissant, polnjen z vanilijevo kremo, ki sem ga pojedel v treh grižljajih.

Hotel sem vstopiti v knjigarno, vendar so bila njena vrata zaklenjena. Začudil sem se in potrkal; najprej enkrat, potem dvakrat in na koncu zaklical še njegovo ime. Odgovora ni bilo. Odšel sem naprej po ulici, mimo majhnih trgovin z oblačili in raznoraznimi dodatki; prečkal tržnico, kjer sem kupil nekaj jabolk in dve steklenici belega vina, ter se spotoma ustavil še v prodajalni plošč. Že dlje časa iščem takšno, na kateri je zbirka Debussyjevih najboljših skladb. Ponovno sem jo iskal zaman, a nisem odšel praznih rok. Kupil sem Dalido in njeno uspešnico, ki jo poje skupaj z Alainom Delonom. Z novo zamislijo za svoj roman sem hitro, a še vseeno dovolj počasi, da sem opazil, kako se je golob ponečedil na plašč starejše gospe, hitel proti svojemu stanovanju.

Ko sem vstopil v stanovanje, sem najprej odšel v kopalnico, saj me je že močno tiščalo na stranišče. Kotliček je že dolgo pokvarjen oziroma deluje zgolj, ko se mu zazdi, zato sem odtočil kar v umivalnik. Prižgal sem cigareto in jabolka ter vino dal v hladilnik. Razmišljal sem, kaj naj pripravim za večerjo. Očitno se bosta gosta, moja mati in njen ljubimec, morala zadovoljiti s posušenim kruhom in nekaj krhlji jabolk. Upam, da ju sploh ne bo. Sedel sem za preveč razmetano pisalno mizo, preložil dva kupa papirjev in sedel na stol. Pisalni stroj sem postavil predse in si ogledoval zadnjo vrstico romana, sad zadnjih šestih mesecev. Prišel sem do točke, ko je v meni nastala blokada. Sonce, ki je sijalo skozi okno neposredno na mizo, me je slepilo, zato sem vstal in potegnil zaveso čez dobršno polovico okna. Dvakrat sem si pomel dlani in natipkal tistih nekaj vrstic, ki so v trenutku navdiha privrele iz mene. Sploh nisem opazil, da mi je cigareta že zdavnaj ugasnila.

Dan je ob glasbi, cigaretah in nastavljanju sončnim žarkom v ležečem položaju hitro minil. Ura je pet popoldan. Zdaj zdaj bi se morala prikazati mati in njen trinajst let mlajši ljubimec. Vse skupaj deluje zelo komično. Zgolj na videz ga poznam še iz srednješolskih let, saj je tri leta starejši od mene. Visok, vitke postave in gostih plavih las je bil tedaj zelo popularen na dekliški srednji šoli. Spomnim se, da se je o njem širilo veliko govoric. Predvsem takšnih, bolj prostaških, ki so še dolgo odmevale po hodnikih šole. Naj omenim, da je oče na moj šestnajsti rojstni dan odšel in o njem nisva z materjo slišala niti besede več. Kakršen je bil, se je najverjetneje zapil in kmalu umrl. S Françoisom sta se spoznala natanko deset let po očetovem odhodu. Prvo skupno srečanje se je končalo z mojim razbijanjem porcelanastih krožnikov v restavraciji in materinimi solzami. Jokala je, kakor da ji gre za življenje, François pa je stal kakor klada in gledal v tla. Njegova skoraj izklesana podoba in plavi lasje niso skrivali dejstva, da se je rodil brez hrbtenice in jezikom, ki ni bil zmožen braniti svoje nove ljubezni. Po tem dogodku se z materjo nisva pogovarjala dobri dve leti, dokler mi ni poslala kuverte s sedemsto franki in pisma, ki je obsegal štiri s črnim pisalom popisane strani. Menil sem, da bi bilo smiselno podpreti njuno ljubezen in jima dati še moj »nepomemben« blagoslov. Če povzamem, smo danes v nekako nevtralnem odnosu. Dobimo se tu in tam, več kot to pa mi niti ne bi ustrezalo. Ustrezalo ne bi niti njima, saj sta preveč zaposlena z nočno aktivnostjo, ki jo pridno izvajata v katerem koli delu dneva. Nekaj minut čez peto slišim znan mamin glas, ki precej glasno diskutira z našim vratarjem. Nestrpno si prižgem cigareto in nalijem kozarec vina ter se usedem na razmajani fotelj temno olivne barve.

Zazvoni telefon. Nejevoljno povprašam, kdo je, ko se v slušalko naenkrat zadere: »Pridi v avlo! Jedli bomo zunaj!« in že je bila linija prekinjena. Najraje bi ji jabolka in posušen kruh vrgel v glavo. Vzamem plašč in odhitim proti svoji ljubeči materi. Nasmejana do ušes in v objemu me pričakata pri vratarjevi mizi. Mamin pretiran pozdrav: »Pozdravljeno, dete!« in Françoisov šibek skomig z roko sta me že na začetku srečanja naredila nejevoljnega. Objel sem jo, njemu pa namenil zgolj »polnasmeh«, ki je bil bolj zaigran kot ne. Po vsej začetni drami in njuni osladnosti smo odšli v restavracijo nedaleč od mojega stanovanja. Vsak si je izbral svojo jed in ustrezen kozarec vina, ki je bil svetovan s strani uglednega poznavalca vin. Med jedjo smo se pogovarjali predvsem o njunem odnosu in najmanjših pripetljajih, ki me niso zanimali. Nekaj do sedmih sem se zahvalil za obisk, objel mamo, namenil neiskren »polnasmešek« njenemu ljubimcu in odhitel proti stanovanju. Upam, da naslednjega srečanja ne bo kmalu.

Ob devetih imam še eno nepomembno srečanje, ki bi ga najraje preložil ali kar preklical. Dobim se s kolegi in z bežnimi znankami.

Vklopim gramofon. Prižgem cigareto. Odprem novo steklenico vina. »Quand il me prend dans ses bras, Il me parle tout bas, Je vois la vie en rose … La vie en rose …«

 

Nekaj čez deveto sem se odločil, da jih grem pozdravit. Preoblečem se v vinsko rdečo srajco, vojaško zelene hlače in obujem rjave mokasinke. Vzel sem tudi steklenico belega vina. Tekel sem do mesta dogovorjenega srečanje. Skozi okno sem jih opazil v skupini šestih ljudi; treh poznanih in treh zgolj bežno poznanih znankah. Sam pri sebi sem se vprašal, če je sobota sploh primeren dan za podrobnejše spoznavanje. Pogledoval sem proti steklenici, še zadnjič uzrl prijatelje in lahkega koraka odšel v anahronistično zavetje visokih platan, nočnih užitkov in vonja po cenenem parfumu.

Topli zrak južnega vetra.

Fluorescentna svetloba luči.

Nedolžen vonj sivkinih cvetov.

 

Le kje je Marina?

Francoz[/tab]

[tab title=”Dragi Aleš!”]

Ne znam začeti. Nikoli nisem znal …, pa vendar, najin začetek je bil super, mar ne? Tako ali tako pa je zdaj vseeno. To je le eno izmed pisem, ki bo spet pristalo v košu. Eno izmed mnogih, katerega koščke bom v bolečini trgal. In zanikal sebe. Ne znam živeti s sabo. Preveč sva drugačna. Bila. Ti si moja edina bilka, ki se je še oklepam. Vendar drsim. In ne vem, kako dolgo je še do padca. Vidim le strašno temo in v njej luč, ki ugasne. Še kako živo pa lahko vonjam odurni smrad žgoče se kože, ko so na mojem telesu brezbrižno ugašali cigarete. Slišim vodo. Ali je morda kri? Ležim na tleh šolskih tušev. Sam. Kje si? Slišim poke njihovih pasov. Vendar ne čutim več. Vse na meni je le še otopelo meso. To nisem več jaz. Nisem več ista oseba; ki ji kričijo: spak, homič. Veš, jaz sem metulj. In razpel bom krila, poletel bom, kmalu! To ti obljubljam.

Se spomniš, ko sva sedela na rečnem obrežju in štela zvezde? Najina kratka mala neskončnost. Tako spokojna. Tvoj vonj po milini in nepokvarjenosti je dodal tisto češnjo na smetani. Najini.

Se spomniš, ko si rekel, da nama bo uspelo? Skupaj. Za trenutek sem ti celo verjel. Bil si tako močen, prepričan. Nisi verjel v njihovo krutost. Dokler ti je niso dokazali. Pogrešam te tako neizmerno … Vsaka izrečena beseda te popači. Zato pišem, vedno znova in znova. Kot Sizif tiščim skalo, a breme ob usvojeni zadnji besedi je prehudo in me kot sidro zvleče nazaj v temne globine. Vem, da ni več daleč dan, ko bova skupaj. Obljubil si mi. Ti, Aleš! Zbral bom tvoj pogum in skočil. In razprl krila. Spet bova dva metulja, ki letita proti neskončnosti. Nič več drugačna.

 

  1. i

[/tab]
[tab title=”Ekipa”]

Stopala sem proti telovadnici. Slišala sem kričanje in navijanje ljudi. Komentator se je drl v mikrofon, toda njegove besede so se izgubile v trušču. Preoblačile smo se v tišini. Ali pa sem bila tiho le jaz? Kapetanka je imela motivacijski govor, toda vsi smo vedeli, da ne bo deloval. Ne po tragediji, ki se je zgodila. Koliko časa je zdaj? Tri mesece, morda več?

Oblečem si dres našega kluba. Zelen. Kot njene oči. Osem, najljubša številka najinega očeta. Ne, mojega očeta. Na torbi imam polno našitkov, kot so YOLO, SWAG, LONDON, LOVE … Vse te besede, ki so zdaj brez pomena. Lase imam spete v visok čop, kot je imela ona vedno rada. Rekla je, da sem podobna akcijskim igralkam. Takrat, ko smo zasledovale njeno simpatijo. Bila sta skupaj, ko se je zgodilo. Zdaj sta skupaj.

Kapetanka še vedno poskuša razvedriti ekipo. Čutim njihove poglede na mojem hrbtu. Prva zapustim garderobo. Slišim njihove korake za sabo. Hodile smo v tišini. Dvignem glavo, vzravnam hrbet in si nadenem svojo masko. Prigovarjam si, naj bom hladnokrvna. Kot železo. Neupogljiva. Nezlomljiva. Vstopim v dvorano. Gledalci skačejo v zrak in kričijo od navdušenja. Sami domačini, vsi v zelenem. Vidim plakate z njeno sliko, slišim, kako vzklikajo njeno ime, toda nje ni. Ne sedi na klopi z iztegnjenimi nogami in čaka, da se podvizamo. Ne skače in maha z rokami v zrak, da bi spodbudila navijače k gibanju. Tam je le trener z enako masko kot jaz. Nevtralna sva, ne čutiva. Ali pač? Pomigne mi in začnem teči. Noge se premikajo brez razmišljanja, avtomatsko, kot robot. Ne razmišljam. Preprosto tečem in se ogrevam za tekmo.

Zadnja tekma v sezoni. Veliki finale za našo ekipo. Zmaga nam prinese dobro izhodišče za naslednjo sezono. Z lahkoto nam bo uspelo. Tehniko imamo boljšo od večine ekip v naši regiji. Uspelo nam bo. Mora nam. Za njo.

Pisk sodnika. Postavim se na svoje mesto. Čakam na prvo podajo. Žoge letijo lepo, prsti so sproščeni. Dekleta na drugi strani nas poskušajo ustrahovati, a se jim ne pustimo. Naša igra je naša igra in prisilile jih bomo, da jo igrajo. Spet pisk sodnika, servis. Ustavim se, dvignem roko in napadem. Žoga leti v avt. Poskusim še enkrat. Žogo odbijem, globoko diham. Čutim, kako napetost v meni popušča, kot da bi imela vročino in bi se počasi ohlajala. Vržem si žogo in spet napadem. Žoga leti v zadnji del igrišča, a se tal dotakne pred črto.

Spet pisk sodnika. Odidemo trenerju in se zberemo okoli njega. Mrzlo je, kot da bi bila zima. Ozrem se po tribunah, vsi so na pol slečeni. Le pri nas vlada nekakšna mrzla cona. Soigralke se ne gledajo v oči, se ne dotikajo, se ne pogovarjajo. Mar se ne poznajo več med sabo? Jeza mi trka na srce in um, a se ne vdam. Ostanem hladnokrvna, z masko na obrazu. Napetost v ekipi se stopnjuje. Trenerju nakažejo, da moramo končati posvet. Šest nas pošlje na igrišče, preostale na klop.

Slišim škripanje svojih superg. To je vedno spravilo v smeh vso ekipo. Na koncu so določile, da je to moj zaščitni znak. To in podaja v skoku iz druge strani mreže. Zapestja sem lahko obračala na vse strani, zato so bile podaje malo v stran lažje kot sicer. Parket je bil nov, črte lepo zarisane. Toliko treningov smo pretrpele, da smo zdaj lahko stale tukaj. Bilo je na vse ali nič in na vse ali nič smo prvi set izgubile. Sploh se nismo trudile, nobenih reševanj, nikakršnih povratnih informacij. Bilo je, kot bi igrali mrliči. Trener se je drl, navijači spodbujali, soigralke tolažile. Imel smo minuto časa. Trener je zmajeval z glavo, kapetanka je poskušala motivirati ekipo.

Drugi set sem začela na klopi. Tri točke so izgubile v manj kot minuti. Spustila sem glavo in se zastrmela v plastenko. Bila je okrašena s fotografijami mene in nje. Bila je moja najboljša prijateljica. Trenirali sva, da bi prišli do sem. Zdaj pa je ni bilo več. Njeno truplo je ležalo pred mojo hišo. Držala sem jo v naročju in kričala, naj ostane. Trije reševalci so bili potrebni, da sem jo dokončno izpustila. Šla je za njim. Želela je biti z njim in ko je tekla k njemu, ni videla rdečega seata, kako drvi proti njej. Za trenutek je bila živa, drug trenutek sta bila oba mrtva. Vedno je bila polna življenja, kot sonček. Druga drugo sva mučili z vajami za moč, dietami, izzivi in tekmovanji. Ni bila več z mano, a del nje je ostal v meni.

 

V oči so mi pritekle solze. Dvignila sem glavo in videla, kako je žoga padla pol metra pred igralko na tla. Moj glas je presenetil vse prisotne, tudi mene. Začela sem kričati, jih spodbujati in jim groziti, kaj vse bom storila, če se ne premaknejo. Skakala sem, jokala, kričala in norela ob strani igrišča. V glavi sem slišala tudi njo, kako kriči na soigralke. Če bi bila tukaj, bi že vsaka dobila po dve brci v rit.

 

Drugi set smo zmagale. Na vrsti je bil zadnji, tretji set. Trener je določil igralke. Sprehodila sem se na sredino igrišča. Bila je tam. Čutila sem jo. Nasmehnila sem se. Dvignila sem roke nad glavo in začela počasi ploskati. Publika na začetku ni razumela, ali se mi je utrgalo. Počasi so začeli slediti mojemu zgledu. Čez manj kot minuto je bila dvorana polna vzklikov. Slišala sem njen glas, njen nežen, srečen glas, ki je pregnal še najmanjše skrbi. Bila je z mano. Midve nisva samo igrali odbojke, živeli sva jo. Bili sva najboljša ekipa. Bili sva ravno dovolj iznajdljivi in ravno dovolj nori, da nama je uspelo. Ni bila le moja prijateljica, bila je moja družina. Še vedno je, vedno je z mano. Pri vsakem odboju, servisu, poljubu, objemu, pisku in solzi. Vedno, saj sva najboljša in najbolj nora ekipa.

 

 

Plemenita pustolovka

 

[/tab]
[tab title=”Izpoved”]

Sedim na skali, zrem v sončni zahod in poslušam šumenje valov ter petje galebov. Vse je tako mirno, spokojno, sproščeno, z eno besedo popolno. Vstanem in se sprehodim do konca pomola in na poti najdem školjko. Sklonim se in jo poberem. Njena oblika ja nekaj posebnega, drugačnega. Prislonim jo k ušesu in zaslišim valovanje. Že od nekdaj se sprašujem, zakaj se v školjkah slišijo valovi. Morda so bile toliko časa v vodi, da so si zapomnile pesem morja in jo sedaj prepevajo one. Hitro jo spravim v torbico. Sedem na rob pomola. Noge se mi utapljajo v morju. Ugotovim, da so moje misli prazne. Glava je prazna in pusta.

Zaskrbi me: »Sem v redu?«

Znana sem po tem, da preveč razmišljam. Vsako stvar pretehtam, saj ne želim razočarati drugih oziroma bolje povedano, ne maram biti razočarana sama. Ne zaupam si dovolj, nimam dovolj visoke samopodobe, nisem si všeč, na sebi vedno najdem napake, bojim se izstopati, biti drugačna, bojim se biti jaz. Ampak, kdo sploh sem in kaj sem? Zakaj sem na svetu? Je za moj obstoj razlog? Imam kakšno poslanstvo, misijo? Toliko vprašanj, a nobenega odgovora.

Nisem preveč optimistična, večino časa sem žalostna in plavam v preteklosti. Čudoviti trenutki me vabijo nazaj. Podoživljam jih, želim si zopet čutiti tisto bližino, tisti dotik in vonj. Še vedno sanjam o preteklih sanjah in tiho upam, da se bo vse vrnilo. Točim solze, ki so že bile pretočene, poslušam glasbo, ki se je nihče več ne spomni, in gledam slike, ki bi že zdavnaj morale biti izbrisane.

Bojim se! Bojim se samote, pa čeprav sem rada sama. Bojim se prihodnosti, pa čeprav želim čim prej v veliko mesto. Bojim se biti zavrnjena, biti nesprejeta, osamljena, bojim se zaljubiti in ljubiti, pa čeprav je to nekaj najlepšega na tem svetu. Ne morem biti še bolj prizadeta, saj me je preteklost preveč prizadela. Bojim se sveta! A najhuje je, da se bojim biti jaz!
Majhna roka se dotakne moje rame. Obrnem se. Zagledam svojo sestrico, ki se mi ljubko nasmehne. V njenih očeh je tista nagajiva iskrica, polna življenja in radosti. Hitro jo objamem in nič ji ni jasno. Je vesela, majhna in tako brezskrbna. V njej vidim sebe v svojih otroških letih. Tudi sama sem bila vesela, optimistična, pogumna in nagajiva. Le kaj se mi je zgodilo in zakaj?

Iz torbice izvlečem dnevnik, ki ga pišem že mnogo let in ne sledim več, kateri je že. Ne vem, zakaj ga sploh pišem saj ne znam izražati čustev oziroma jih primerno ubesediti, ampak le on se ne pritožuje nad mano in mi ne oporeka. Vsaka zapisana beseda me spomni na kaj. Rada prebiram pretekle zapise in berem neumnosti, ki sem jih počela, ob katerih se pošteno nasmejim. Vedno sem imela toliko napisati, sedaj pa kar ne najdem besed. Pogrešam tisto veselo, nasmejano, rahlo trčeno deklico, kakršna sem bila. Vedno znova sem se osramotila, a še vedno sem imela okoli sebe kup prijateljev. Vse to so bili lepi, stari, brezskrbni časi otroštva in zgodnje mladosti. Odraščam, spreminjam se moj pogled na svet, drugačen je in zato sem drugačna tudi jaz. Kot mala deklica sem vedno želela odrasti, imeti službo in svoje popolno stanovanje, sedaj pa se vsega tega neznosno bojim. Imela sem burne želje in domišljijo, za kar so bile krive knjige o princeskah. Bila sem tipičen otrok.

**

Šele nekaj mesecev kasneje sem razrešila uganko o sebi in to kar sredi kavarne. Res sem se bala biti jaz, biti drugačna, ampak mar ni ravno v tem čar življenja? Ljudje smo različni. Bilo bi skrajno dolgočasno, če bi bili vsi takšni kot jaz. To bi bilo grozno – verjetno bi bila sprta z vsemi. To, da sem drugačna, je čisto v redu, Imam svoj pogled na svet, svoje misli in na to sem ponosna. Znam stati za svojimi besedami in drugi ne pometajo z mano. Sem odločna, a trmasta, kar mi včasih zelo pomaga, sploh ko govorimo o šoli.

Ob sebi imam nove sošolce, ki so že postali moji prijatelji. Z enimi se družim bolj, z drugimi manj. Sprejeli so me in ni se mi bilo potrebno prilagajati. Ob njih sem to, kar sem! Zaupamo si, pa čeprav se komaj poznamo. Četrtkova jutra preživimo v Kubi in se smejimo bednim šalam in stvarem, ki se nam dogajajo, ko nismo skupaj. Razumemo se, pa čeprav smo si različni. Strah o nesprejetosti je zbledel.

Mnenja drugih ne štejejo! Pomembno je, kaj si sama mislim o sebi! Vsak pride na svet z razlogom. Vsi se moramo naučiti veliko stvari, biti moramo radovedni, si iskati prijatelje, odkrivati svoje talente, biti moramo edinstveni, izjemni!

Tudi pesimizem me je minil in nimam več tako temnih misli. Zopet sem vesela in nasmejana, vsaj večino časa. V vsaki stvari bom našla nekaj dobrega in ne bom se tako žrla za vsako malenkost, saj nima smisla! Več kot polovica stvari, ki se mi jih zgodi, ne bo drastično vplivalo na mojo prihodnost. Tudi te se ne bojim več. Živi se za sedanjost. Preteklost pa je ostala tam zadaj. Od takrat imam le še lepe spomine, grdi pa so odšli in ravno to sem potrebovala, da sem lahko ušla iz okovov.

Želela sem biti princeska, a to že sem. Imam svoje kraljestvo, v katerem uživam, ga gradim in oblikujem vsak dan sproti. Kdaj pa kdaj se kaj poruši, a zgradim na novo. Pride dan, ko gre vse narobe, pojavijo pa se dnevi, ko sije sonce tudi ponoči. V mojem kraljestvu so ljudje, ki mi veliko pomenijo: moji starši, sestri in prijatelji. Zvesti svetovalci pa so profesorji in šola. Vem, da šola ni najbolj prijeten kraj, ampak tu se naučiš vsega! Ne pridobiš le znanja matematike, angleščine, kemije, ampak pridobiš nasvete za življenje. Sama med poukom biologije ne spim, saj nikoli ne vem, kdaj bo profesorica povedala kakšen življenjski nauk.

Nikoli se ne smemo spreminjati za druge. Če so vas vredni, vas bodo sprejeli takšne, kot ste, sicer jih pustite oditi. Vedno bodite to, kar ste. Smejte se, saj je smeh lahko najlepša pesem nekomu, ki vas ima rad. Imejte se radi, spoštujte se! Delajte na samozavesti, saj je to vaš odsev. Naj vas ne bo strah neuspeha, kajti le tako se boste kaj naučili. Ne pozabite, da ste vsi edinstvene školjke, ki jih najdeš ob obali!

 

Z ljubeznijo,
TNG
[/tab]
[tab title=”Ko ostane le še spomin name”]

Z roko v roki sva hodila po mračnem hodniku, ki je z vsakim najinim korakom prižgal eno baklo vnaprej. Ogenj je zahreščal, ko sva šla mimo in v majhnem loku dima ugasnil ter se ponovno vžgal pred nama. Metal je grozljive sence na vlažne stene in v soju plamenov obarval prostor v krvavo. A za čuda me to ni presenečalo. Bolj sem se osredotočal na srhljiv občutek, ki mi sledi , že odkar sva vstopila v to stavbo.

Ta je gromozanska, narejena po principu starodavnih gradov in dvorcev, v obliki pravilnega pravokotnika, ki obdaja prostrano dvorišče z veliko fontano na sredini. Ima sedem stranskih vhodov, dva glavna in kopico skrivnih prehodov, ki so jih po vsej verjetnosti uporabljali tukajšnji delavci med hladno vojno, da so se pritihotapili v notranjost. Nemogoče je reči, koliko jih je, vendar mi nekaj pravi, da bi porabil celo desetletje, če bi jih želel prešteti. Sprednji glavni vhod je višji od celotne stavbe, pa čeprav ima ta štiri nadstropja. Nad njim se vije obok iz nebrušenega marmorja, hladnega in grobega, z dvojnim stebrom nadnaravne velikosti, ki upodablja boginjo Ateno z mečem v eni roki in ščitom v drugi. Poleg nje je drugi steber, ki prevzema obliko Aresa, boga vojne, ki v nemem kriku zamahuje svoje orožje proti nevidnemu soborcu. Oba meča sta uperjena v po dolgem stopnišču vzpenjajoče se prišleke, ostra in nevarno koničasta. Skulpturi sta neverjetno dovršeni deli, odeti v posrebreno bojno opravo in ozaljšani z dragimi kamni v predelu zapestja in vratu, na glavi pa imata oba po en preprost zlat obroček. Atena ima na njegovi sredini brušen opal kristalno modre barve, Ares pa krvavo rdeč rubin. Oba sta velikosti odrasle človeške pesti. Človek bi bržkone želel imeti njuno repliko, najbrž v pomanjšani obliki, a kaj hitro si premisli ob njunih grozeče se sklanjajočih postavah, ostrem orožju in predvsem ledenih pogledih, ki ti sledita prav vsepovsod.

Tudi vsa preostala stavba ne daje drugačnega vtisa. In čeprav je obogatena s kipci in skulpturami, pa ti ne morejo zakriti razpadajočega pročelja. Dolgo obzidje je poraščeno z mahovjem. Vsak kamen, ki ga gradi, je skrušen ali obtolčen. Les je že na nekaj mestih preperel in streha grozi, da te bo vsak čas pokopala pod sabo. Celotna stavba, navkljub svoji lepoti, počasi umira.

A najbolj srhljiv izmed vsega, kar me moti že od samega začetka, je grenak in zadušljiv priokus nečesa grozovitega, ki se je moralo v preteklosti zgoditi tukaj. Ne bi mogel določiti kaj, a lahko si mislim, da sta vsa ta mogočnost in božanskost le slepilo, ki z videzom odvrača pozornost od nečesa, kar ne sme biti nikoli odkrito. In ker je videz tako pretiran, mi ta le potrjuje sume, da se skrivnost lahko kosa s posledicami svetovnih vojn.

V navado mi je prišlo, da se zanašam na moje čute, a tokrat so mi z vsakim delom telesa klicali, naj ne stopim niti koraka več naprej. Kajti vsak korak v tej pustinji me naredi ranljivejšega, ranljivost pa naredi umrljivost. Že naslednje dejanje je to dokazovalo in se mi maščevalo zaradi neposlušnosti.

Stegnil sem prosto roko, da bi se dotaknil mrzlega skalovja stene, po kateri je v potokih curljala sveža podtalnica, mrzla kot zapadel sneg. Zaradi vlage je mahovje tako zunanjost kot tudi notranjost prepredlo s svojim zelenjem in se sprijemalo na mokrih področjih. Skozenj se je širil hlad in že na daleč sem začutil njegov vpliv. S prsti sem podrsal po rastlinju in naj je bil vzgib še tako nežen, se je voda pocedila iz vseh mogočih mest, polzela vzdolž moje dlani in se zbrala v majhnem potočku. V trenutku stika konic mojih prstov in grobega kamna je šel tok vseh preteklih pogovorov, skrivnosti, namenov iz hodnika, ki jih je vsa ta leta skrival, skozme.

Hripav šepet umrlih je prihajal z vseh strani in hkrati od nikoder. Bilo jih je veliko, mnogo preveč, kot bi jih smelo biti, iz vseh obdobij, ki jih je zid doživel, vse od izgradnje do danes. In tega je, sodeč po številu ljudi, ki so prehodili hodnik, najmanj šesto, sedemsto let. Le kaj bi jaz sploh mogel proti temu, ko pa nisem doživel niti dveh desetletij? Samo nemočno sem jih lahko poslušal ali pa se vsaj pretvarjal, da skušam prezreti njihov namen, ki ni dopuščal dvomov v njihov uničujoč pomen. Kajti ko enkrat poskušaš vstopiti v pretekle dogodke, te ti ne izpustijo zlahka, temveč šele takrat, ko iz tebe posrkajo vso življenjsko silo in čutnost z najbolj srhljivimi primeri, kar jih premorejo. Vsa lakomnost za spoznanjem in vedenjem o njih, ki si jo prej občutil, te mine v hipu in se ji izogneš v čim večjem loku. Isto bi lahko trdil zase, a potem bi se zlagal. Nisem ne tiste vrste tip, ki brezglavo vskoči v akcijo, ki se izkaže za samomorilsko, ne naivnež, ki bi še bolj brezglavo nasedel vsaki neumnosti, ali požrešnež, ki bi najbolj brezglavo prodal svojo lastno rit za še več denarja, temveč le navaden smrtnik, ki se ne more upreti omami razodetega. A ni vse zlato, kar se sveti. Naj je še tako zanimiv predmet, ki tke svojo slavo z nerazvozljano skrivnostjo, ki je lahko presenetljivo osvobajajoča ali pa briljantno pogubna. Potem ni več vrnitve nazaj kakor zdaj, ko me obdajajo kot pajčolan, v katerega se zapleteš, nato pa se ga ne moreš znebiti.

Še vedno hodeč in drseč s prsti po steni, sem zaprl oči in se prepustil toku. Ni prvič, da se mi je zgodilo kaj takega. Kajti prvič je udarilo vame kot smrtonosen val. Otepal sem se ga iz minute v minuto, a z vsakim mojim naporom me je ta še bolj potegnil v globino. Šepet se je izostril v kričanje in izpodrivanje drugega. Hlepel je po moji pozornosti. Prvotna omotica, ki sem jo začutil, je prešla v glavobol in iz glavobola v bolečino. Ta se je le stopnjevala in pritiskala na moje sence. Na koncu je bila že tako nevzdržna, da sem omahnil na tla in obupal nad upiranjem. A čez čas se je polegla in prišepetavajoči glasovi niso več istočasno bobneli v moji glavi kakor vihar, temveč so postopoma drug za drugim pojenjali ter nato popolnoma izginili. Izčrpali so me do onemoglosti in moje vidno polje je zajela tema, v tistem trenutku odrešilna bilka iz more. Pozneje me je brat našel skrčenega v dve gubi, naslanjajočega se na smetnjak in z vrečo odpadkov v roki.

Z leti je postalo znosneje in ne več tako mučno. Nekako se mi je uspelo privaditi na ves ta vrvež informacij, ki so hkrati vstopale vame, a še vedno sem trznil, ko so vstopile. Vsaj upiral se nisem več, zaradi česar sem v najslabšem primeru občutil le nadležno slabost.

A tokrat je bilo drugače. Slabost je prišla, še preden sem zaslišal glasove. Intuicija mi je pravila, da so ti daleč od normalnega ali česar koli, kar sem do zdaj slišal. Ker tokrat nisem le slišal oseb, ampak sem tudi začutil njihovo prisotnost, ki je polzela mimo mene v vseh oblikah. Nekatere so šibko migotale in me skušale premamiti, med tem ko so jih tiste druge v vsej svoji neposredni veličini zaslepile z svojo močjo. Niti ena oseba ni izžarevala enako, vendar jim je bila skupna tista mračna žalost, ki jo imajo vsi nam podobni kot posledico našega notranjega stanja.

Šepet je še vedno prihajal z vseh strani in vse je kazalo, da mi preti ista nevarnost kot prvič, zato sem bil primoran uporabiti trik, ki sem ga pridobil po vseh teh izkušnjah in je bolj ali manj pomagal. Le osredotočiti sem se moral na en šepet in prezreti vse druge, ne da bi jih popolnoma odklopil. Iskal sem kakšnega nepomembnega, že skoraj nevidnega, ki bi šibko taval po brezzračnem prostoru. Nisem želel naleteti na kakšnega vabljivega in izstopajočega, saj so ti pomenili ali najlepšo, neuresničljivo laž ali najkrutejšo resnico. Ravno sem želel zaplavati v najbednejšem, ko me je pritegnil en sam, ne šibek, ne izstopajoč. Zlata sredina.

Ni mi bilo težko osredotočiti se nanj, saj se je sam priplazil do mene. Še vedno sem lahko slišal srce parajoče krike, otožno hlipanje, povsem vsakdanje zbadanje, sikajoče odgovore …. a bila sva samo midva.

Govoril je moški v poltihem, vendar nerazločnem šepetu. Po glasu sodeč bi mu presodil dokaj pozno starost, saj je bil zelo hripav in globok. A celotna njegova pojava, način, kako je govoril, zatikal stavke, mešal besedni red in poudarjal napačne zloge,vse ga je izdajalo za precej izobraženega, mladega tujca, ki je prisiljen govoriti jezik, ki ga pozna le v osnovi. Njegov naglas je bil izjemno dobro prikrit, in če ne bi bil tako obupen v ruščini, bi pomislil, da je naš državljan. A je bil, zaradi česar enostavno nisem mogel razbrati njegove narodnosti. Morda se zaradi tega nisem mogel znebiti občutka, da ne spada sem.

Besede je izgovarjal silovito in v nuji, skoraj paranoično, v strahu, da ga bo kdo ujel. Par krat je močno povzdignil svoj glas, a se je vsakič ponovno zavedel in začel govoriti tišje. Enkrat je kričal, drugič pa spet šepetal, s čimer se je prav tako skladalo njegovo nihajoče razpoloženje. Na trenutke je deloval, da bo slej ko prej stegnil roke predse in jih ovil okoli sogovorčevega vratu. Prepričan sem, da ne bi omahoval, če bi ga bilo potrebno ubiti. Hkrati pa sem bil prepričan, da tega ne bi storil. In čeprav je sogovorec molčal že od samega začetka pogovora, sem nerazumno pomislil, da je on tisti, ki ga vodi. Občutek je bil naravnost srhljiv in bolj kot je ta molčal, bolj sem bil prepričan, da tih skrivnostnež polaga besede v njegova usta. Z njim je upravljal kot z vudu lutko, pa mu ni bilo potrebno niti skomigniti s prstom, le prisostvovati je moral. Še nikoli nisem videl tolikšne moči in šele sedaj sem se zavedel, zakaj me je ravno ta šepet tako pritegnil. Kajti vsak, ki bi vstopil v preteklost, bi v veliki meri osredotočenosti zaznal njegovo moč, ki je izstopala kot semafor na križišču, a le redki izmed njih so imeli zelo razvito intuicijo, ki bi jih pripeljala neposredno do njega. Ta je namreč prekril njegovo namembnost, da je ostal čim bolj neopazen, vendar tudi najboljši izmed najboljših niso mogli izničiti čara, ki ga obdaja. Ravno zaradi tega so vse besede, ki so prišle na dan, izražale nekakšno zlonamernost, kljub temu da jih nisem razumel. Nato pa jih naenkrat ni bilo več. Besede, ki so prej pridušeno odmevale v mračnem in zelo tihem hodniku, so se odrezano končale, brez repa in glave. Očitno se je lutkar končno prepričal o svoji oblasti nad njim.

Tišina se je razvlekla v nedogled, jaz pa sem še vedno hodil po hodniku, polzeč po mokri steni z eno roko, ki je pomodrela od mrzle vode, ter z drugo stiskajoč prijetno toplo dlan. Slabost je že pred časom minila in lahko sem začutil, kako me preteklost počasi zapušča. Pritisk je popustil, šepeti so pojenjali, tišina brez dna pa se mi je izmikala in meglila. Roka mi je trzajoče padla ob telo, njenih prstov pa nisem več čutil. Odprl sem oči in se hvaležen naslonil na osebo, ki me ni še nikdar v življenju zapustila.

Moj dvojček mi je nežno stisnil dlan.

Takrat pa je nekje iz globin zadonel globok, basovski glas: „Ubij, ubij.“

kan

[/tab]
[tab title=”Kupljeno upanje”]

V deželi, kjer sreče ne mešajo z denarjem, se je v majhni vasici, med prijaznimi ljudmi, ki jih je pestila revščina, rodil otrok. Bil je sin vdove in rudarja, ki je pred meseci ostal pod rušo. Sina je imenovala Baako – sejalec sreče. V teh časih je bil zdrav novorojenček, kakršen je Baako, redkost. Ob dobrem zdravju je bil močan in nasmejan. Bil je pravi mali čudež. Vesela novica je kmalu zajela vasico.

Baako je rastel in mama je s svojo borno plačo težko sledila njegovemu teku. Hrana je bila draga, meso je bilo na krožniku le ob nedeljah. Deževni dnevi so bili dar Boga, ki ni bil ravno radodaren. Njuna denarnica je bila pusta in suha kakor neizprosna Sahara. Mama je bila prisiljena delati dvojne izmene. Sonce ji je krvavelo po temni koži in ji bičalo utrujena ramena. Na plantažah je delala od prvega do zadnjega sončnega svita. Vsi napori in trdo delo so bili poplačani, ko je prišla domov in sinu skuhala težko prigarano večerjo. Tako lepo je jedel in ona ga je nemo opazovala. Bila je srečna! Včasih ji je iz očesa kanila solza in ji navlažila suhe ustnice in kožo, ki je bila na jasno vidnem okostju videti kot ohlapna, ponošena srajca.

Medtem ko je mati bila težke ure pod žgočim soncem, je bil Baako v senci. Družbo mu je delala najstarejša vaščanka; prijazna in učena starka Bertta. Ure in ure mu je v senci velikega mangovca brala knjige. Učila ga je brati in pisati, seštevati in odštevati in učila ga je o življenju, o vseh radostih in pasteh, in o tem, kako je vedno treba pomagati človeku v težavah. Kadarkoli je potreboval moder odgovor ali nasvet, je prišel k njej.

Nečloveški napori so kmalu načeli materino zdravje, zaradi česar mati ni delala nič manj. Čas je postal rabelj, čakajoč na božji ukaz. Nekaj dni, preden jo je poljubila giljotina smrti, se je odpravila k edinemu avtomehaniku v vasi. Ta je Baaka vzel v oskrbo in obljubil, da bo dobro skrbel zanj. Baako je v materinih očeh videl, da je to njuno zadnje snidenje – da se poslavlja. Tesno sta se objela, poljubila ga je na čelo in mu zašepetala: »Le nebo ti je meja!« Nato ga je zapustila. Vse, kar mu je ostalo od nje, so bili spomini in ime. Naslednje dni po njeni smrti je deževalo.

Baako je odšel k Bertti na pogovor in jo vprašal: »Bertta, kaj je smrt?«

Vzela si je čas za razmislek in začela: »Vem, kaj ni! Gotovo ni konec poti – zgolj razpotje! Duša se loči od telesa in odide svojo pot – živemu neznano.«

»Ali boli? Ali boli, ko umreš?« je vprašal.

»Ne vem, vendar gotovo je misel na smrt veliko bolj boleča od same smrti.« mu je rekla.

»Zakaj ljudje umirajo?« je naglo vprašal.

Pristavila je vodo za čaj, nato pa dejala: »Veš, ljudje smo kakor zvezde. Majhne lučke na širnem nebu. Toliko jih je in od tod vse izgledajo enako. Ko v noči ena ugasne in se nova prižge – ali opaziš? Med milijardami zvezd nobene? In tako nihče drugod ne bi opazil, če bi mi ostali brez svoje. Brez naše zvezde, ki je svetlobna leta stran, zgolj ena izmed milijarde drugih« mu je modro odgovorila.

Baako se je zamislil: »Toda, zakaj umirajo radodarni, prijazni in pošteni?«

»Bog si najboljše vzame zase. Le najsvetlejše lučke!« je preprosto odgovorila.

»Vendar, zakaj je zadnjo lučko vzel meni, revežu? Zakaj me je pustil v temi? Mar ne sveti lučka v temi svetleje kot med tisoč drugimi?«

Pobrskala je po glavi, in ko je našla odgovor, so se ji zaiskrile oči: »Veliki Horacij je rekel, da smrt ne izbira. Trka tako na vrata kolib revežev kakor na vrata grajskih gradov.«

»Upam, da me ne bo doma, ko potrka na moja.« je rekel Baako. »Veliko tako ali tako več nima vzeti …« je otožno dodal.

»Ne govori! Tvoje življenje, tvoje sanje, tvojo prihodnost – veliko lahko vzame!« ga je okarala.

 

Začel se je odpravljati in se pred pragom, ob pogledu na dež, spomnil in vprašal: »Ali Bog tudi joka, ker je umrla?«

Bertta se mu je nasmehnila. »Ne, srečen je! Z dežjem se zahvaljuje!« je rekla.

Nato je Baako odšel.

Naslednja leta je živel pri avtomehaniku. Ime mu je bilo Katlega – tvorec uspeha. Bil je mož beseda. Vedno je imel polne roke dela in ponavljal: »Disciplina je mati uspeha!« Imel je lepo hišo, majhno delavnico in ducat koz, za katere je skrbel Baako. Kato, kot so ga klicali, je bil samotar – ljudi ni maral, še posebno ne tistih, ki so zapravljali svoje življenje. Baaka je vzgojil v delavnega fanta, klenega značaja in lepih vrednot. Pri desetih mu je začel pomagati v delavnici. Bil je bister in zelo uk otrok. Kmalu je postal vešč z vsemi orodji. Baako se je močno navezal na Katlega, slednji je Baaka vzel za svojega.

Nekoč je Baako iz radovednosti vprašal Katlega: »Ali si ti uspešen človek?« in nehote dregnil v osje gnezdo.

»Ne bi rekel…« je bil skop.

»Toda imaš lepo hišo, veliko hčera in vnukov; delaš, to kar ljubiš. Meni se zdiš uspešen!«

Sledilo je zatišje pred … »Kaj mi bo velika, lepa hiša, v kateri živim sam? Kaj mi bodo vse hčere, ki me nikoli ne obiščejo? In vsi vnuki, ki bodo ob moji smrti prišli na pogreb tujca?! Ne dedka, tujca! Nikoli si nisem želel biti beden avtomehanik v pozabljeni vasici, ki je ni niti na zemljevidu!« je obupano govoril. »Vedno sem si želel biti pilot! Leteti, kakor ptica na sinjem nebu. Leta in leta sem se učil in garal. Zbral sem denar in odšel v Evropo. Tam pa so me zavrnili. Dejali so, da nisem sposoben…« Dolgoletna čustva so izbruhnila, kakor speči vulkan: »… Da nisem sposoben, ker sem črn! Rekli so, da črnci ne znajo leteti!«

Baako je spoznal, čemu pred delavnico stoji staro vojaško letalo. Katlega si je z delavsko majico obrisal solzna očala in rekel: »Hitreje, ko spoznaš, da ti usode ne krojijo zvezde, temveč si jo sam, bolje boš živel.«

Ravno o teh besedah je Baako razmišljal, ko je nekaj dni kasneje gnal drobnico na pašo. Ponavljal si je njegove besede, nakar z nogo zadane v kamen. »Au! Sreča pa taka!« je zavpil od bolečine in odšel dalje. Ko se čreda koz nasiti jih odpelje nazaj in spet z boso nogo zadane v kamen – isti: »Au! Pa ne spet ti!« Jezno ga pobere v želji, da bi ga zalučal čim dlje, ko spozna, da v roki drži kovanec. Z majico s kovanca obriše rdeč puščavski pesek in uvidi, da je našel petaka. »Končno se je tudi meni nasmehnila …« je pomislil.

 

Še isti dan je odšel v majhno trgovinico na robu mesta. Na poti do nje, je čutil težo kovanca, ki veselo poskakuje po žepu. Počutil se je bogat.

Ko stopi v trgovino, se mu zdi, kot bi bilo prvič. Police so bile bolj polne kot kadarkoli. Imel je dovolj denarja, da bi si kupil karkoli. Sladoled, zavoj žvečilk, coca-colo, rogljiček …. karkoli!

»Toliko vsega!« si je mislil. Srečen obraz je postal zaskrbljen – poln dvomov. Spomnil se je misli, ki mu jo je nekoč prebrala Bertta: »Velika izbira pomeni veliko dvomov.«

Oči so mu zmedeno poskakovale po polnih policah piškotov, bonbonov in drugih dobrot. Ponavljal si je: »Karkoli, karkoli … si lahko kupim!« In kasneje: »… samo en karkoli, samo en karkoli…si lahko kupim!«

Že je s sklonjeno glavo odšel mimo blagajne, odločen, da ne bo nič kupil, ko zagleda reklamo: »KUPITE SVOJO  SREČO!«

Ostrmel je: »To potrebujem – srečo! Nikoli je nimam in zdaj jo lahko kupim!« Odhitel je nazaj do blagajne. Iz žepa je vzel srebrn kovanec in ga položil na pult.

»Srečo bi kupil!« je rekel.

Prodajalka ga začudeno pogleda in pravi: »Srečo? Še sama je nimam, ti pa bi rad, da ti jo prodam.«

Baako s prstom pokaže na reklamo. »Aha, srečko hočeš. To ni sreča, to je zgolj upanje.« mu razloži.

»Upanje na kaj?« zmeden vpraša.

»Na srečo! Če je notri, lahko dobiš veliko denarja!«

Baaku odgovor ni bil po godu. »Ah, vi odrasli. Vse prevečkrat mešate srečo z denarjem.« je rekel razočaran. Nato je vprašal: »Kako pa bom vedel, če je sreča res notri?«

Prodajalka se mu je nasmehnila. »Odpreti jo moraš kakopak!« mu je razložila.

»Če jo bom odprl, bo sreča ušla. Ne smem je odpreti!« je naglo odgovoril. »Kako naj potem vem, da je notri?« je zaskrbljeno vprašal.

»Verjameš – verjeti moraš!« je jedrnato odgovorila.

Ko stopi iz trgovinice in občuduje svojo za dlan veliko »srečo«, ga vidi obubožan kvartopirec, ki se zadnja leta svojega življenja, prepuščen alkoholu, kakor star maček, klati po vaških ulicah. »Kaj buliš otrok! Odpri jo! Uspeh je itak samo stvar sreče!« je rekel kot vsak drugi, ki ni uspel.

Baako se zanj ni zmenil in šel svojo pot naprej.

 

Nekega dne, je Katlega zgodaj zjutraj zbudilo glasno brnenje. Vedel je, da to ni zvok avtomobila ali motornega kolesa. Odide k delavnici, kjer vidi Baaka sedeti v njegovem starem letalu, katerega propeler se je glasno vrtel.

»Živ je!…Vse najboljše!« je zaklical. Stari maček je ostal brez besed in si le obrisal solze sreče. Kar v pižami je skočil v letalo in skupaj sta letela – od jutra do kosila in od kosila do večera – to je bil verjetno za oba najsrečnejši dan v življenju. Rad bi napisal, da sta nato skupaj obletela cel svet, a žal ni bilo tako. Katlega je naslednji dan umrl. Izpolnila se mu je poslednja – največja želja preden je zapustil svet. V oporoki je zapisal:

 

»Moje življenje je bilo grenko, a njegov zaključek sladek. Za to se lahko zahvalim Baaku, delavnemu fantiču, klenega značaja in lepih vrednot. Bil si mi kakor sin. Pokazal si mi, zakaj je vredno živeti in se za to truditi. Pokazal si mi, da ni nikoli prepozno, da je vedno čas za spremembe. Tebi gre staro letalo, ki si mi ga popravil za rojstni dan in uresničil še mojo poslednjo, največjo željo.

Vse ostalo premoženje naj se enakomerno razdeli med hčere in vnuke, a le tiste, ki zdaj – tu na pogrebu – poslušajo moje besede. Če ne bo nikogar, gre vse Baaku.

                                                                                                Katlega

 

Na pogreb so prišli vsi vaščani. Od sorodnikov je prišla le vnukinja, ki dedka ni poznala. Ime ji je bilo Fumnanya – sejalka ljubezni. Bila je zelo lepa in prijazna gospodična. Preden ji je Baako predal ključe dedkove hiše in delavnice, jo je povabil na večerjo. Povedal ji je vse o dedku in njegovih zadnjih letih.

Zaljubila sta se. Takrat je Baako verjel, da »sreča«, ki jo nosi v žepu, deluje. Od tedaj je bil vselej srečen. Sejalca sreče in ljubezni sta se kmalu poročila – bila sta eno, kakršna bi ljubezen in sreča morala biti. Rodili so se jima trije lepi otroci. Sin Ayo – nosilec upanja, hči Nia – ogenj življenja in jaz Emem – sejalec sanj.

 

Pred leti, nekaj dni po očetovi smrti, ko sem pospravljal njegove zadnje stvari, je iz žepa hlač padla srečka – stara, zmečkana, a popolnoma zaprta! Odprl sem jo in se presenečen nad ugotovitvijo nasmehnil. Nato sem skrivnost zakopal na očetov grob, kjer ostaja varno skrita in nerešena uganka še danes.

 

                                                                                                                          Sejalec sanj

[/tab]
[tab title=”Ljubezen dežnih kapljic”]

Ležala sem na postelji. Temna noč je v sebi skrivala vse skrivnosti ulic, mest, vasi in cest. Kaj vse se je skrivalo v tej temi? Temi na ulici, v moji sobi in v mojih mislih. Kar naenkrat sem skozi temno, tiho noč zaslišala zvok kapljic. Škrab, škrab, škrab. Počasi sem se vstala iz postelje in stopila do okna. Majhna cestna svetilka na drugi strani ceste je osvetljevala temno noč. Svetloba je padala, tako kot kapljice, naravnost v lužo. Tam je vsaka kapljica naredila svoj obroček, ki se je širil in širil, se zaletel v drugega in se z njim združil. Škrab, škrab, škrab. Zvok kapljic me je tako pritegnil, da sem kot začarana segla po kljuki balkonskih vrat in stopila do ograje. Kapljice so se v soju luči svetile, kot še nikoli do zdaj.

 

»Živijo!« Ozrla sem se. V temi na sosednjem balkonu se je nekaj premaknilo. V temo sem odzdravila.

»Kaj me ne poznaš? Saj greš skoraj vsak dan mimo mene po stopnicah,« se je oglasil privlačen moški glas.

 

V mojih mislih se je pokazala slika vsakodnevne rutine. Vsak dan sem šla mimo njega, pa ga sploh nisem opazila. Lica je zajela rahla rdečica.

Tiho sem odgovorila: »Aja tisti.«

Obrnila sem se nazaj proti luži. Škrab, škrab, škrab. V delcu misli sem še kar slišala dežne kapljice, vendar je v mislih zdaj bil on. Občutek sramu mi je hotel porušiti tla pod nogami. Del mene se je hotel obrniti in ga vprašati po imenu, drugi del pa me je vlekel ravno v nasprotno smer. Ti dve strani sta me vlekli vsaka v svojo smer. Nisem se mogla otresti občutka, da bi nekaj morala reči, vendar nisem vedela kaj.

 

Ves moj obup je prekinil on. Začel je govoriti o dežju. Govoril je o tem, kako nastane in kaj se z njim zgodi. Še nikoli prej nisem slišala koga tako govoriti o nečem tako preprostem, kot je dež. Moje misli so sprejele vsako besedo, jo spremenile v sliko in si ob vsaki kapljici predstavljale, kako pada iz oblakov pa vse do pločnika, od katerega se rahlo odbije in se razprši naokoli. Nikoli do zdaj ni bil dež tako zanimiv kot zdaj. Nikoli si nisem mislila, da ob pogledu na kapljice lahko pozabiš na vse, celo na čas. Okoli sebe nisem videla ničesar drugega, slišala sem le prijeten nežen glas, ob katerem bi se lahko stopila. Počasi, res počasi se je ta glas utišal in naposled ga nisem več slišala.

Ob kapljicah sem se počutila, kot bi bila sama na svetu. Škrab, škrab, škrab. Zaprla sem oči in pustila, da je domišljija dobila krila. V mislih sem videla, kako se kapljice poigravajo med sabo, plešejo zdaj valček, zdaj tango. Pridruži se jim še malo večja in potem še malo manjša. V krogu plešejo in se vrtijo. Ko padejo v lužo, se razlijejo in naredijo se obročki. Ti obročki plešejo naprej namesto kapljic. Moja domišljija se je zaletela v zid besed, ki so me predramile.

»Kam si odtavala?« Glas je bil drugačen od tistega, ki je pripovedoval o dežju. Bil je močnejši, glasnejši in za mojim hrbtom. Bil je moj oče. Ogrnil me je z odejo in me spravil nazaj v posteljo.

 

Naslednji dan sem v šoli premišljevala o njem, o sebi in o ljudeh. Premišljevala sem o tem, da vidimo le tisto, kar hočemo, tisto, kar pa ni v našem interesu, hitro pozabimo. Kako lahko to dopustimo? Življenje pa samo teče mimo nas. Zvonec je zazvonil in naznanil konec pouka. Medtem ko sem hodila domov, sem premišljevala, če ga bom danes spet videla. Doma sem takoj odšla na balkon in se zazrla v lužo na nasprotni strani ceste. Z drugega balkona se je slišal ropot. Obrnila sem se. Na balkonu je stal on. Bil je postaven svetlolasec s privlačnimi rjavimi očmi.

»Hej, včeraj se je bilo zelo lepo pogovarjati s teboj. Bi šla mogoče na večerjo?«

Seveda sem privolila. Kdo pa bi se odrekel zmenku s izjemno privlačnim fantom.

Zvečer sem v omari poiskala svojo najljubšo obleko, si uredila pričesko in se naličila. Ob dogovorjeni uri me je čakal pred blokom. Peljal me je na večerjo v bližnjo restavracijo. Pogovarjala sva se o tem in onem. V trenutku, ko me je prijel za roko, sem začutila nekaj nenavadnega. Začutila sem ljubezen. V trebuhu me je žgečkalo, v roke in noge so se prikradli mravljinci, lica pa je zajela rahla rdečica. Zaljubila sem se. Pospremil me je do vrat, me stisnil v svoj objem in me rahlo in nežno poljubil. Bil je najlepši trenutek, ki sem ga kadarkoli doživela. Skoraj vso noč nisem zatisnila očesa. V mislih se mi je odvijal prizor, ko so se njegove mehke ustnice dotaknile mojih. Komaj sem čakala, da ga spet vidim.

 

Naslednje jutro sem potrkala na njegova vrata, vendar ni bilo nikogar. Prijazna soseda mi je povedala, da je ponoči odšel. Porušil se mi je svet. Nikoli več ga ne bom videla, nikoli več ga ne bom slišala, nikoli več ga ne bom poljubila. Jokala sem vso noč in se spraševala, zakaj je to naredil. Sčasoma sem se sprijaznila s tem in se naučila, da vsakdo odide na svoj način. Nekdo tiho, nekdo glasno. A vedno so najbolj grozni tisti, ki odidejo brez pozdrava in za vedno ostane vprašanje zakaj.

T.J.                                                                                                                                                   

[/tab]
[tab title=”Ljubezen je bistvo življenja”]

Sedim ob robu gozdne jase, oči imam zazrte v staro kočo in spominjam se na dni, ki sem jih preživela z osebo, katere že nekaj časa ni več v mojem življenju. V rokah imam moder bombažen pulover in hipoma mi je v nosnice udaril znani vonj.

Bilo je neke januarske noči, ko smo s prijatelji praznovali. Brez smeha, zabave, hrane in glasbe seveda ne gre, zato smo povabili mladeniča, ki je zelo dobro igral harmoniko. Osebno ga nisem poznala. Ko smo se vsi skupaj pogovarjali, me je njegov pogled na svet pribil na realna tla. Medtem ko so se drugi pogovarjali, sva se začela bolje spoznavati. Veliko mi je povedal o svoji težki preteklosti in neizpolnjenih ciljih, ki jih je imel. Nekajkrat mi je omenil svoje dekle, ki ga je skupaj z njunim sinom zapustila.

Ko sem ga poslušala, je glas v meni govoril, da leta niso pomembna. Tisti večer sva bila večkrat sama in začel je omenjati, da sem dekle, ki je prezrela za svoja leta. Meni se ni zdelo, zato sem ga vprašala, zakaj tako misli. Njemu se je že dozdevalo, kaj ga bom vprašala, zato je imel odgovor že pripravljen. Odgovoril mi je, da ni človeka, ki bi ga razumel, kaj vse je prestajal. Čez čas se je že naveličal govoriti o sebi, zato je hotel izvedeti še kaj več o meni. Ni mi bilo težko povedati še kaj več o sebi, saj se mi je zdelo, da sva se kar ujela.

Omenila sem, da se rada ukvarjam in spoznavam skrivnosti avtomobilizma. Malo je bil presenečen, saj sem od zunaj izgledala precej mirno in sramežljivo dekle. Ker pa sva (po njegovih besedah) postala že kar dobra prijatelja, mi je na listek zapisak svojo telefonsko številko. Cel večer sva se pogovarjala, kot da se poznava že sto let, nato pa rekel, da ima jutri zvečer čas za kakšno pijačo. Naslednje jutro me je poklical in mi zaželel dobro jutro. Preko telefona sem čutila njegov strah, ko me je povabil na pijačo. Malo sem bila živčna, ko sem privolila (ampak tega ni opazil), nato pa mi še rekel, naj ga počakam pred hišo, kjer me bo prišel iskat. Bila sem prestrašena, saj se je vse odvijalo zelo hitro in nisem bila povsem prepričana, ali to hočem.

Ko sva bila objeta, je čutil moj strah, zato je rekel, naj se sprostim in uživam. Še preden sem se uspela sprostiti, se je s svojimi ustnicami dotikal mojega vratu in z rokami mojega trebuha. Na začetku sem se počutila nemočno, nato pa je iz mene prihajalo nekaj vročega. Kot bi imela vročico. V trebuhu sem namesto metuljev čutila slone in na enkrat na svojih ustnicah čutila nekaj mehkega in nežnega. Bile so njegove ustnice. Predala sva se drug drugemu in uživala v trenutku. Tako sva preživela minute, ure, dneve, tedne in nekaj kratkih mesecev. Imela sva preprost načrt – ostati skupaj do konca življenja. Bila sva vendar najboljša prijatelja, ljubimca in duši dvojčici, usojena drug drugemu.

Zgodilo pa se je, da si je pohlepna usoda nekega dne premislila. Konec je prišel vse prehitro. Velikokrat mi je tožil, da se mu vrti, da ga boli glava in da se mu je poslabšal vid. Vendar težava ni bila v njegovih očeh. Težava je bila v tumorju, ki je rasel v njegovih možganih.

Ko sva bila objeta v postelji, mi je omenjal nekakšna pisma. Nisem bila prepričana, o kakšnih pismih je govoril, ampak temu tudi nisem namenila velikega pomena. Takrat se mi je v nos pretihotapil njegov vonj. Oblečen je imel moder bombažen pulover, ki je poudarjal njegovo postavo. S skoraj stoosemdesetimi centimetri je bil ravno dovolj visok, da sem se počutila varno, ko je zaščitniško stal ob meni. Najbolj pa mi je bilo všeč, da mi je, ko me je objel, glava počivala ravno pod njegovo brado, tako da sem čutila, kako mi njegova sapa nežno mrši lase.

Teh časov se spominjam, kot bi bilo včeraj. Nekaj mesecev po njegovi smrti si še nisem opomogla. Neobvladljiva jeza mi je skrčila želodec in parala srce, po hrbtu sem začutila mravljinci, kepa v grlu, pa mi je grozila, da me bo zadušila. Po njegovi smrti sem dobivala njegova pisma, zapuščino in zadnjo nežnost, ki naj bi mi pomagala preboleti njegovo smrt. V zadnjem njegovem pismu je pisalo:« P. S.: Ljubim te in vem, da tudi ti ljubiš mene. Ne potrebuješ mojih stvari, da bi te spominjale name.«

Neznana                                                                                                    

[/tab]
[tab title=”Metulj”]

Nace Ljutem
Ulica najlepših sanj 16a
∞ Dežela Sanj

3. 13. 4 po tvojem štetju, Vrtinec Misli

 

Neca Ljutem
Ulica osrednje zvezde 4c
0001 Sonce

Metulj

Ljuba Neci,

 

danes me je končno udarilo. Kot strela z jasnega. Sedaj končno vem, kaj si želim za rojstni dan. Mogoče to ni običajna želja in mogoče se bo še tebi zdela neuresničljiva, ampak ne pozabi, da si bila ti tista, ki mi je vbila v glavo, da je vse mogoče. Se še spomniš zgodbe o zaljubljencih, ki si mi jo tolikokrat pripovedovala? Tisto, v kateri dekle umre v prometni nesreči, fant pa jo vsako noč srečuje v sanjah? Tudi ko se zopet zaljubi? Vedno si zaključila enako: Potrebna je samo minuta, da se zaljubimo, samo ura, da nam je nekdo všeč, samo dan, da nekoga vzljubimo, toda celo življenje, da nekoga pozabimo. Šele zdaj se zavedam, kako prav si imela. Nikoli te ne bom pozabil. Nikoli! Bila si moja prva ljubezen in prve ljubezni nikoli ne pozabiš. Veš, kolikokrat si zaželim, da bi bila še vedno tu, ob meni, da bi me še vedno vsak dan pričakala pred šolo, da bi ostala z mano doma, tudi če bi me napadel le prehlad. Tudi če je očka nadomestil svojo ženo, jaz tebe ne bom nikoli.

 

Ko sem se španciral (vem, kako rada si uporabljala to besedo) po spletu, sem naletel na misel: »V življenju so trenutki, ko nekoga tako pogrešate, da si ga zaželite potegniti iz svojih sanj in ga objeti v resničnosti.« Ob tem sem se zamislil. Ker sem te v svoje sanje že poskušal priklicati, pa mi ni uspelo, bi se ti rad približal še na drug način. Rad bi bil metulj. Kot metulj bi lahko poletel visoko nad oblake in mogoče, mogoče bi te lahko videl, mogoče bi te lahko dosegel, mogoče bi te lahko ogovoril, mogoče bi ti lahko prisluhnil, mogoče bi te lahko celo objel. Če bi bil metulj, bi te lahko ukradel iz nebes in skupaj bi letela, samo midva, znova združena, pod milim nebom. Vsak dan bi priletel k tebi in si te izposodil. Skupaj bi lovila zvezde, poležavala na mehkih puhastih oblačkih, se podila za pticami … Tik preden bi se zaprla nebeška vrata, bi te na skrivaj vrnil. Naslednji dan pa bi te spet poiskal in odpeljal bi te na tvoj najljubši, borovničev, sladoled. Na svojih pisanih krilih bi te ponesel, kamorkoli bi ti srce poželelo. Ob vsakem slovesu pa bi mi pritisnila poljub na čelo, kot takrat, ko sem te zadnjič videl.

 

To si želim. Rad bi bil metulj. S tabo bi se dvignil pod nebo. S tabo. Svoboden. To si želim! Če pa se moja želja ne uresniči, bom našel drugo pot. Ne bom obupal, mami! Nikoli!

 

Se vidiva kmalu,

Tvoj Nace 

Ronja Raketnik

[/tab]

[tab title=”Skozi bolečino”]

Bil je navaden večer. Bil je 28. oktober leta 2009.

Mami in oči sta prišla domov z avtom. Čeprav sta bila v postopku ločitve, je bilo videti, kot da se razumeta. Videla sem ju skozi okno, odvrnila pogled in se ulegla na posteljo. Vklopila sem Mp3 predvajalnik, poslušala glasbo in nato odšla spat. Nisem se zavedala, da bo jutri dan, ki mi bo spremenil življenje.

Naslednje jutro sem se zbudila, se oblekla, si umila zobe, se uredila, pozajtrkovala in nato odšla v šolo. V šoli je bil en navadni šolski dan z vsem, kar spada zraven. Šale s sošolkami, opravljanje, objemanje prijateljic; normalen šolski dan. Po pouku sem se odpravila domov, peš , ker nisem marala hoditi na avtobus. Imela sem dvajset minut do doma in hoja mi je vedno prijala. Ko sem prišla domov, sem odvrgla torbo, nekaj malega pojedla, se usedla na kavč in gledala televizijo. Naenkrat pa je pozvonilo. Vstala sem in odšla odpret vrata.
Pred sabo sem zagledala dva policista. Vprašala sta, če tukaj živi Sara Oblak in sem odgovorila z da. Nato sta vprašala, ali je Matej Oblak doma, in sem odgovorila z ne. Mene je bilo strah, da je kaj narobe z očijem, saj veste – “piratske” kopije filmov iz interneta. Nato sta odšla ali pa sta samo čakala.

Odbila je ura, ko pride oči iz službe domov. Pride domov in se odpravi k nama v dnevno sobo, ves objokan in reče najhujše stavke: »Mami ni več! Padla je z mosta!« in nato ihti dalje. Z bratom sva ga začudeno gledala in si mislila: »Pa kaj govoriš, oči? Mami je živa, prišla bo domov! Prišla bo!« Nisva dojela, nisva mogla. Moje mami ni bilo več.

To noč sem jokala in jokala. Moj robček je bil premočen, v sebi pa sem kričala: »Zakaj ona? Zakaj? Kje si, mami? Mami! Zakaj?« En majhen del mene je verjel, da bo prišla. Prišla bo! Umirala sem v sebi, moja duša je umirala, jaz sem se trgala na kose. Želela sem umreti, jo nadomestiti. Nisem hotela verjeti, da je ni več. Kljub krikom v sebi, zavedanju, da je ni več, krivdi, ki me je prežemala, ker nisem bila drugačna do nje, kljub bolečini, ki me je trgala na kose in se širila po mojem telesu, sem verjela, da bo prišla. Da bo konec tej bolečini.

Naslednji dnevi so šli mimo mene. Bila sem nasmejana, opravljiva, prijazna, enostavno jaz, Maša. Bila sem maska, ki je hotela živeti naprej, da bi pozabila to bolečino. Ampak v luninem sijaju, pozno ponoči, je maska padla. Bolečina se je širila po mojem telesu, se prikradla v moj um in me dušila. Kričala sem v sebi v neizmernih mukah in v obupnih krikih bila razpeta med življenjem in smrtjo. Vedno sem izbrala življenje in plačala svojo ceno z bolečino, ki me je spremljala naprej.

Kriki krivde, kriki, ki so spraševali, kriki, ki so jo v obupu klicala: »Mami! Zakaj?!« so bili v meni vsako noč. Jokala sem in jokala in v bolečini zaspala vsak dan.

Bil je 29. oktober leta 2009. Dan, ko je moja mami naredila samomor. Moja najhujša mora. Moja bolečina, ki me spremlja. Moja največja žalost.

Tidi

[/tab]

[tab title=”Upi so posejani v zvezdah”]

Spet sobotna zabava. Preden nadaljujem, naj pojasnim, da to ni le še ena zgodba o nepremišljenih najstnikih, čeprav je ob sobotah pri Mihi vedno vse prej kot premišljeno. Veliko je alkohola, cigaret in preglasne glasbe. Zanimivo, kako te stvari vplivajo na mlade ljudi: eni plešejo po pohištvu, drugi vrtijo jezike v vročih poljubih, spet tretji iščejo smisel življenja v poglobljenih debatah. Sama večino časa pazim na Liv, mojo najboljšo prijateljico, ki ima danes v sebi že preveč tekil. Ker je že petnajst minut prilepljena na svojega fanta in vem, da je v dobrih rokah, odidem skozi zadnja kuhinjska vrata na svež zrak.

Zunaj je noč. Svet je ovit v mesečino in veter v krošnjah dreves poje svojo pesem. Ne zmenim se za mraz, ko se sprehodim čez lepo urejeno trato, obdano z živo mejo. V meni je tisti neprijetni občutek krivde. Ne maram zabav, še manj pa maram lagati očetu, ki je prepričan, da sem pri Liv in se učim matematiko. Zares mi mora zaupati, da mi dovoli ven v soboto zvečer. In sedaj me razžira, ker vem, kako zelo razočaran bi bil, če bi vedel resnico. Na sredi trate ležem na tla in se zastrmim v zvezde.

»Kar smejte se,« jim rečem, one pa mi le tiho mežikajo nazaj. Koliko sanj in želja nosijo v sebi, pa jih nikomur ne povedo. Dvignem noge v zrak in se pretvarjam, da hodim po nebu. V hipu pozabim na glasbo v ozadju, ki doni iz hiše, in pozabim tudi na mraz, ki boža mojo kožo. Občutek imam, da me je vesolje kar posrkalo vase, med zvezde in zares si lahko predstavljam, kako lebdim v breztežnostnem prostoru.

»Potrebuješ pomoč pri pilotiranju vesoljske ladje?« doni po moji glavi.

Glas prihaja od zelo daleč stran. Deški je in poln življenja. Vem, da je le spomin. Toda ta spomin na prijaznega in vedno nasmejanega dečka je tako živ, kot so žive zvezde na nebu in s prav vsakim novim vdihom vem, da je tako. Spomnim se, kako sva skupaj taborila, deset metrov stran od naše hiše. Ležala sva zunaj, zavita v kup odej, in opazovala zvezde. Včasih sva se igrala, kako letiva po vesolju in obljubila sva si, da bova nekoč to tudi zares naredila.

»Me spet pogrešaš?« zaslišim za sabo.

Hitro se dvignem in se obrnem. In tu, za mano, stoji, v dolgem plašču in z žarečim nasmehom na obrazu, ki ga po petih letih še nisem pozabila. Sedaj je že odrasel. Kljub temi lahko vidim njegovo visoko in elegantno postavo. Mesečina mi jasno razkriva njegove čudovito izoblikovane obrazne poteze: dvignjena lica, močna čeljust in raven nos. Temni lasje mu neurejeno štrlijo na vse strani, prav tako kot mi je všeč, in izpod debelih obrvi me gledajo tople, rjave oči. V njih je še vedno tista igriva iskrica, ki jo je imel pri svojih sedmih letih. Le kako bi ga mogla pozabiti? In čeprav je njegova podoba odraščala, tako kot sem odraščala tudi sama, v njem še vedno vidim malega dečka.

»Ja, zares te pogrešam,« tiho izustim.

S toplo sapo si pihne v dlani, da si jih pogreje, potem pa leže obme na travo. Tiho zreva v zvezde, ko nenadoma moje telo spreleti prijeten občutek. Začutim nežen dotik njegove dlani ob moji.

»Je zdaj bolje?« vpraša in zares počasi, kot bi se bal, da bo kaj razbil, prepleta svoje dolge prste z mojimi.

Nebo se nemudoma zjasni, jaz pa sedim na klopci v parku in jem sladoled. Poletje je in slišim lahko ptice, ki se pogovarjajo in si pojejo, kot da uprizarjajo v krošnjah dreves kakšen muzikal. Moj najboljši prijatelj sedi ob meni in skupaj se smejiva, ko se gledava in brez besed liživa sladoled. Okušam jagode in strjen čokoladni preliv, ko me on prime za roko in močno stisne mojo dlan. Toda v hipu se spet stemni in zavem se, da sem se spet ujela v spominih. Zdaj sem spet na trati pred Mihovo hišo, moj najboljši prijatelj, sedaj že odrasel fant, pa še vedno stiska mojo dlan.

»Nisi mi odgovorila,« reče, »Me še vedno pogrešaš, če te primem za roko?« ponovno vpraša.

Pogledam ga in vidim, da strmi vame. Njegove tople oči me gledajo, kot bi bila zanje edina vidna stvar na vsem širnem svetu. Pobožam ga po licu, ker vem, da ima to rad. »Ne, všeč mi je, ko me primeš za roko. Takrat te res ne pogrešam več,« se zlažem, čeprav vem, da ve, da ne govorim resnice. Predobro me pozna. Dobro ve, da ga takrat, ko me prime za roko ali objame, najbolj pogrešam. Takrat se najbolj zavem, česa nikoli ne bom imela. In on čuti, da me to teži.

»Se spomniš, ko sva se prvič srečala?« vpraša in se nasmeji.

Seveda se spomnim. Le kako bi pozabila! Bilo je na igrišču v osnovni šoli. Fantje so se norčevali iz njega, ker je bil drugačen od njih. Ni bil koščen kakor drugi, ni nosil lepih oblek in bil je izredno sramežljiv. Zasmilil se mi je in postavila sem se na njegovo stran. Čeprav me je bilo zelo strah, sem tistim nesramnežem rekla, naj mu dajo mir, oni pa so naju začeli zafrkavati, da sva fant in punca. Najprej mi je zameril, da sem se vmešavala in mi govoril grde reči, ker ni maral, da so mu sošolci govorili, da ima punco. Sovražil je punce. Toda kmalu sva postala najboljša prijatelja in dolgo sva bila nerazdružljiva.

»Ja, spomnim se,« mu odgovorim in mu vrnem nasmeh.

»Se še spomniš, kaj si mi takrat rekla?«

V glavi na hitro preletim najin čisto prvi pogovor.

»Bil si jezen name, jaz pa sem ti rekla, da upam, da bova nekoč lahko prijatelja,«, mu odgovorim.

»Imela si toliko upanja, da sem to začel občudovati. Bil sem nihče, pa nisi nikoli obupala nad mano. Kje je tista deklica, ki je namesto zraka vdihovala upanje, vedno znova in znova?«

Ko to izreče, se dvigne nad mano, me poljubi na čelo in izgine. Že spet. In sploh mu ni bilo potrebno dobesedno povedati, kar mi je želel povedati, saj sem takoj dojela njegovo sporočilo. Verjeti moram v čudeže in upati. Upati, da bova nekoč zopet skupaj. Upati, da bova držala obljubo in se nekoč res skupaj podala na pot po vesolju in pristala nekje med zvezdami. Upanje umre zadnje. Upanje je močnejše od smrti. Poglejte mene, še vedno upam, čeprav je moj najboljši prijatelj pred leti umrl v prometni nesreči. In vem, da bo to upanje ostalo še dolgo po tem, ko tudi mene ne bo več. In vem tudi, da se bodo najine sanje nekoč uresničile, do takrat pa bom opazovala zvezde, ki vedno tiho in skrivnostno mežikajo, čeprav v sebi nosijo ogromno posejanih večnih upov umrljivih človeških bitij.

Pripovedovalka

[/tab]

[tab title=”V moji glavi”]

Sedem na kolo. Zmanjkalo nam je kruha. Jaz bi tako ali tako jedla puding za večerjo. Ampak vsi ostali hočejo kruh. Zakaj moram potem jaz ponj, če sem ravno jaz tista, ki ga ne potrebujem? Življenje je tako krivično! Preden se odpeljem, si vtaknem v ušesa slušalke in prižgem glasbo. Mama mi ne pusti poslušati glasbe med kolesarjenjem, pravi, da ni varno. Ampak zdaj je ni tu. Torej, varnost ali večerja, mati? Oboje ne gre. Saj ne bom niti spraševala. Vsak razumen človek bi izbral večerjo. Sploh pa, če je tako imenovana ‘nevarna’ vožnja dolga samo kakšen kilometer, če ne še manj. Še to: po poti do pekarne lahko srečaš le pešce in kakšne starke na kolesu, ki se ne premikajo več kot deset kilometrov na uro. In ta pot prečka glavno cesto samo enkrat. Možnosti nesreče so torej zelo majhne.

Odpeljem se. Kolesarjenje je pravzaprav prijetno. Sploh ni tako slaba stvar, da sem morala po kruh. A tega ne smem pokazati. Če bi priznala, da sem srečna, ker sem šla v trgovino, bi se starši delali strašno pomembne in pametne. Pred mano je tistih deset metrov, kjer ta majhna potka prečka glavno cesto. Videti je mirno. Torej se lahko odpeljem. Kako lep večer je … Moj, bog, kakšen sunek! Pozdravljena, tla … Boli… Luč ugaša … Lahko noč …

Vidim modro … Čisto, globoko, lepo modrino. Nekje v ozadju igrata violina in klavir … Neko lepo, počasno pesem. Na modrino počasi priplava rdeča barva … Takšna krvavo, grozljivo rdeča, a še vedno zelo lepa rdeča. Rdeča … Slika se vrti. Nastane rdeče – modra spirala. Lahko bi me hipnotizirala. Ampak jaz sem povsem trezna. Ali pač? Svojega telesa namreč ne čutim. Sploh se ne spomnim občutka, kako je čutiti telo. Ampak trenutni občutek je lepši. Počutim se, kot da sem samo duša, misel, samo zrak … Pesem pospešuje … Tudi spirala se vrti hitreje. Frekvenca zvoka se viša, prav tako njegova hitrost. Zdaj vidim vijolično. Žgočo vijolično, ki bode v oči kakor nož … Ušesa me bolijo … Čakaj, ne morejo me, jaz sploh nimam ušes! Jaz sem zrak. Kaj je potem ta bolečina? Začnem padati.

Znajdem se sredi popolne teme. Spet čutim svoje telo. Sem v postelji, kajti pod rokami čutim rjuhe in odeje, pod mojo glavo pa je blazina. Odprem oči. Nobene razlike ni, če so odprte ali zaprte. Zato jih zaprem. Lahko bi zaspala. Ampak ne morem. Hočem spati, izmučena sem, pa sploh ne vem od česa. Moje oči zmoti nenadna zelo močna svetloba. Kot kakšen reflektor. Sedem. Jasno vidim posteljo, v kateri sem se znašla, jasno vidimo svoje telo. Postelja stoji na sivih tleh, ki pa jih lahko vidim bolj malo, kajti vidim lahko samo tisti krog okoli postelje, ki ga osvetljuje reflektor. Vsepovsod naokoli je črna tema. Vstanem s postelje. Svojo roko stegnem proti črnini. Takoj, ko roka zapusti snop svetlobe, je ne vidim več. Niti za centimeter. Potegnem jo nazaj. V črnini se je obarvala svetlo modro. Poskusim še z nogo. Tudi ta postane svetlo modra. Nato vtaknem v črnino svojo glavo. Namesto da ne bi več ničesar videla, vidim tla, ki so temno modra. Vendar jih ne vidim veliko, ker je vsepovsod svetlo modra megla. Zapustim varen snop svetlobe in začnem hoditi. Čez nekaj časa me zaradi megle začne srbeti. Začnem se praskati, a samo še huje srbi. Zato pospešim, da bi čim hitreje prišla iz megle. Hitreje kot hodim, bolj megla spreminja barvo. Zdaj je nekakšna turkizna in še bolj me srbi. Stopim še hitreje. Hitreje ko grem, bolj zelena postaja megla in močneje srbi. Na koncu že tečem, megla je strupeno zelene barve in mislim, da me bo razneslo od srbenja. V nekem trenutku se ustavim, megla postane spet svetlo modra in srbečica se zmanjša. Stopim še dva koraka naprej in se zaletim v steno. Otipam jo. Povsem trda je. A dlje ko se je dotikam, da bi našla kakšna vrata, bolj mehka postaja. Na koncu lahko potisnem roko skoznjo. Na drugi strani je mrzel zrak. Zdi se mi varno, zato stopim skozi zid.

Na drugi strani je dolg, visok, ozek hodnik kačje zelene barve. Osvetljuje ga vijolična svetloba. Stene so okrašene z ogledali. Sprehodim se po hodniku in opazim, da so v ogledalih ljudje. Strmijo vame, nekateri prijazno, drugi malo manj, tretji pa imajo takšen pogled, da bi me že ubil, če bi ubijali s pogledi. Neko dekle spregovori nekaj prijaznega v hebrejščini. Jaz ne razumem hebrejsko. Niti ne vem, kako lahko vem, da je to hebrejščina. Preprosto vem. Tako gotova sem, da je to hebrejščina, kot sem lahko gotova o svojem imenu. Odgovorim ji. V hebrejščini. Niti ne vem, kaj sem rekla, a dekle me očitno razume in prijazno pokima. Kasneje zavpije z drugega konca hodnika neka ženska z razmršenimi lasmi nekaj v portugalščini. Za tem začnejo vsi ljudje v ogledalih vpiti vsak v svojem jeziku in tolči po ogledalu, kakor da želijo ven. Začnem bežati proti vratom. Vrata pa bežijo stran od mene. Začnem teči hitreje, a vrata dosežejo mojo hitrost in jo celo presežejo. Ko jih že skoraj ne vidim več, iz neznanega razloga na ves glas zavpijem: »Teleport!« in izginem.

Znajdem se ležeča na vratih. To so ta vrata, ki sem jih prej lovila. Ne vem pa, zakaj so na tleh. Odprem jih in padem. Padem v okroglo sobo z vinsko rdečimi stenami in veliko okroglo mizo na sredini. Za njo sedijo možakarji v poslovnih oblekah s klobuki. Igrajo karte. En stol je prazen. Sedem nanj. Karte dajo tudi meni. Tako začnemo igrati neko igro, ki je niti ne razumem, a jo nekako začnem igrati, ne da bi postavila kakšno vprašanje o njej. Nekako se na koncu igre vse karte znajdejo pri meni. Očitno sem zmagala. Ali pa izgubila. Ampak jaz nočem izgubiti! Mož nasproti mene me grdo pogleda. Vem, da želi, da zmešam karte. Vzamem jih v roke in jih začnem mešati. A vsakič, ko jih dam v levo roko, se spet znajdejo v desni. Zaman jih poskušam zmešati. Trudim se in trudim, na koncu jih že mečem v svojo ubogo, izmučeno levico s tolikšno silo, kakor da bi sekala les. Možje v poslovnih oblekah me gledajo z vedno manj potrpljenja. Da bi mi dokazal, kako slabo sem zmešala karte, mi jih možakar na moji levi vzame iz rok in jih razporedi po mizi. Razporejene so štirikrat od asa do kralja. Zloži jih nazaj na kupček, vzame vsako posebej v roke in jo besno pretrga na pol. Več kart pretrga, bolj meglena postaja soba. Ko pretrga zadnjo karto, ne vidim več ničesar drugega kot velik rdeč madež. Takoj za tem zaslišim glasno pokanje. Poči tolikokrat, kolikor mož je sedelo za mizo. Kakor pričakujem, počim tudi jaz.

Moje oči so zaprte. Slišim valovanje morja in zvok flavte. Odprem oči in vidim, da sedim na pomolu in pomakam noge v vodo. Pred mano se razprostira širno morje brez konca. Voham sol. Občutek je krasen. Obrnem se. Za mano stoji ženska v dolgi beli obleki. Igra flavto. Nekaj časa jo poslušam, potem pa se zavem, da igra mojo najljubšo pesem, ki sem jo poslušala, ko sem se peljala v trgovino s kolesom. Zapojem. Počutim se kot v nebesih. Tu sem, na tem lepem kraju, sama s to neznano flavtistko, izvajava mojo najljubšo pesem. Nenadoma zagledam sebe na kolesu, kako se peljem po vodni gladini. Lase imam spuščene in oblečeno imam dolgo svetlo modro obleko, ki je danes zagotovo nisem imela na kolesu. Za sekundo se ustavim, potem pa peljem dalje. Vame se zaleti jata galebov, nebo potemni, galebi izginejo, jaz pa padem in se potopim. Na vodno gladino pada perje in jo povsem pobeli. Jaz pa se v trenutku odločim in skočim za sabo v globino. Potapljam se nekaj časa, potem opazim žar svetlo modre obleke in odplavam v njeni smeri. Zagrabim svoje spuščene lase in želim zaplavati proti površju. Toda v trenutku izgubim orientacijo. Ne vem več, kje je gladina. Zaslišim mamo, kako kliče moje ime. Želim ji odgovoriti, vendar ne morem. Zmanjkuje mi zraka. Postanem omotična. Izpustim svoje lase in pred očmi se mi stemni …

Zbudim se na postelji. Na pravi postelji. Sem v bolnišnici. Ob meni je mama. Ko opazi, da sem budna, se razveseli in razjoče. Nekaj časa sva obe polni čustev, potem pa spet postanem normalna jaz.

»Hočem domov! Tu smrdi po zdravilih! Lahko bi ostala doma, ampak ne, morala sem po ta presneti kruh! Glej, kaj se mi je zgodilo! Vsa sem polomljena! Ko pridem domov, hočem, da me na mizi čaka puding, v omari pa nova jakna! Mogoče vam bom potem oprostila.«

Mama se nasmehne. »Kako sem pogrešala vse to tvoje godrnjanje, ko nisi bila pri sebi!« Glasno se zasmeji. Nekaj časa se delam užaljeno, potem pa si tudi jaz ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila.

»Upam samo, da si se kaj naučila!« se zresni mama. Jaz pa zaprem oči in se delam, da spim. Ja, mati, naučila sem se, brez skrbi! Naučila sem se, da ne smem poslušati glasbe med kolesarjenjem, upam pa tudi, da si se ti naučila, da znajo tudi previdnejši člani naše družine voziti kolo!

Heidi

[/tab]

[/tabgroup]

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.4/10 (52 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +23 (from 25 votes)
Naj kratka zgodba 2014, 9.4 out of 10 based on 52 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja