Drugi mož, ki gleda v morje

Prvotni plan je bil, da bom ob obilici časa na avtobusu redno pisala spodoben potovalni blogec . Danes je (po tem ko sem izgubila občutek za čas in preverila v spodnjem desnem kotu) ponedeljek. Od petka popoldne si triintrideset ur nisem sezula čevljev. Zaradi obilice druženja z mariborskimi in danskimi dijaki nisem prepričana ali sploh pišem slovensko in za sabo berem s čudnimi poudarki. Torej k bistvu. Danska je zanimiva dežela. Ravninska, zelena in oblačna. Danci pa praktični, skulirani in s hišami kot iz Ikeinega kataloga. Seveda ne opuščam možnosti da kdo z nemojimi očmi med konstantnimi rahlimi padavinami in ananasom v solati odkrije še njene številne druge čare. Omaka tisoč otokov je pa ista kot povsod. Najvišji vrh, sto sedemdeset in nekaj metrov. Če se arktični led dokončno stopi bom torej raje ostala v mestu vina in cvetja. V šoli si sami izberejo predmete, ki jih zanimajo, čeprav v moji glavi trenutno dozoreva ideja, da sem v resnici uživala v treh letih fizike. Še posebej, ker mi je medtem, ko smo bili deležni združevanja šestih kompletov avtocestnih pasov v eno cesto pred Hamburgom, uspelo prebrati še zadnjo slovensko knjigo za maturo. Genialno. Aja, prvotni namen, s katerim so letos že sedmič pripeljali sem gor avtobus glasne slovenske mladine, smo danes uresničili. Uniformirani v majčke Društva slovensko-danskega prijateljstva in mahajoč s šikanimi slovenskimi zastavicami, smo jim (pustimo za trenutek dikcijo in obstoječe intervale ob strani) zapeli celo paleto pesmi, ki jih niso razumeli in jim na velikem platnu v šolskem teatru (ja, šolskem teatru!!!) pokazali naše lepote in dobrote. Kar pa sploh ni bil vrhunec. Predstavljajte si blede severnjake, zašvicane od polke, vlakca in tiste kavbojske fore, ko kao z rokami narediš tunel. V meni se je mogoče zgodil premikec. Zamajalo me je, pa sploh ne zaradi zašvicanih severnjakov in poceni vina, ki smo jim ga prinesli poskusit.

Slovenska mladina je … Slovenska mladina je živa. Naj poudarim, da je to izredno pogumna in optimistična trditev za osebo, ki občasno zapravlja svoj dragoceni čas z neskončnim debatiranjem o krizi vrednot, prioritet in sploh vsega (in bentenjem nad nezainteresiranimi centraši). Živi smo, to mi je šlo danes med mletjem (slovenskih) keksov po glavi. Vse imamo. Kar nam še manjka, je samo vizija, ideja, nekaj, kar bo to noro količino pozitivne (fiziki, sori) energije usmerilo. Narod, cilj nam fali.

Ta zapis ima zelo malo lastnosti potovalnega bloga in s tem stavkom se bom iz očitnih razlogov poslovila. Za izboljšanje vtisa prilagam še par hudih instagram fotk. Čaka me mehka, topla in udobna danska postelja, danski zajtrk in večurna vožnja do Kopenhagna.

55233612189c11e38a7922000aeb0d1a_7

Ta slika prikazuje veliko količino legokock sestavljenih v smiselno celoto. Konkretno vidimo Kopenhagen.

10aa54b817d211e3aba922000ab5ba87_7

Ta pa vintage sobico v Askovu in mojo mehko toplo jopo.

1828341a196e11e3894722000ae90157_7

Dva moža ki gledata v morje, lahko noč in srečno!

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja