V Celju sklenjen Krog življenja (foto⎪video)

Ali bo uspelo tako kot mora? Smo vsi? Zakaj nekateri zamujajo? Milijon vprašanj se je podil po glavi vseh nastopajočih. Pevski zbor v eni učilnici, solisti v drugi, plesalke v tretji… Vsi na svojih mestih, profesorji pa so v nastopajoče vlivali še zadnje osnovne napotke za izvedbo nastopa :” Pazi, kako tu stopiš!”, ” Predstavljaj si, da vonjaš ko poješ!”, ”Ne pozabi dvigniti rok!”, ” Glej naravnost, ne na oder!” Zadnje minute pred premiero so bile polne nestrpnosti, veselja, sreče in strahu.

Med vsemi temi besedami se nastopajoči niso niti zavedali, da je ura tekla že proti sedmi, dvorana se je začela polniti, ljudje so nestrpno iskali sedeže, nastopajoči pa so iz svojih koncev odra vneto opazovali, kje bo kakšen sorodnik ali znanec. In potem, tema. Luči so se ugasnile, slišal se je le nežen dekliški glas, ljudje so glave obračali levo in desno, kje se kaj dogaja, a deklica ki je začela s samo prireditvijo do odra ni prišla iz zakulisja, temveč se je počasi sprehodila med publiko, katero je že začarala s svojim glasom še preden se je sploh pojavila. V roki je nosila velik kovček. Ne samo velik, star, pol raznih napisov…Bil je tak čaroben kovček! Odložila ga je na tla in naenkrat prenehala peti. Pa tako sem si želela slišati celo pesem, a ona je začela brezglavo tekati in klicati: Toto! Toto! Toooto! Pobegnila je iz odra in kovček…je ostal.

Tema.

Dva fanta sta se sprehodila med ljudmi in poklicala dve prijateljici, vsaka je sedela na svojem balkonu. Da, gledalci so svoje vratove pošteno razmigali. Otroci so se šli igrat na oder, z njimi je bila tudi majhna sestra ene izmed deklic, na katero so ostali štirje med igro skoraj pozabili, ona pa je tavala med njimi, nato pa na robu igrišča našla pozabljen, osamljen kovček. Fanta sta zbirala pogum, da sta ga odprla, a jima je uspelo, to je glavno. Kaj je bilo notri?

19. stoletje, sirotišnica, Oliver Twist.

Čarobna, a temačna glasba nas je popeljala v trenutek, ko si je mali Oliver zaželel še eno posodico kaše, zanjo je tudi prosil. Ne, ni je dobil, vse kar je dobil od kuharice je bilo zgroženo vpitje, naj ga ulovijo! A muzikal ne bi bil muzikal, če ne bi bilo tudi petja. Naenkrat so med publiko hodila majhna bitja s sklonjenimi glavami in krožniki v rokah, spremljal jih je močen zvok klavirske spremljave, nato pa so nam skozi pesem pojasnili življenje in jedilnik otrok v sirotišnici.

Se spomnite muzikala Moje pesmi, moje sanje? S skladbo Do-re-mi je mlada učiteljica naučila otroke peti, s preprostimi življenjskimi primeri so se naučili zapeti celo pesem, njihovi nežni otroški glasovi so postali močni, prišli so na dan…A ima vse svoj konec, tudi pesem je bila odpeta in nastopil je čas za spanje.

Takoj, ko so otroci  stopili iz odra, že se je med ljudmi nekdo vozil s kolesom. Kolo sredi predstave? Da,tudi to se dogaja. Bil je poštar Rolf, mladi Liesl, ki je komaj odlepila oči z njega je zaželel lahko noč in jo opozoril naj pazi nase. Ni je opozoril kar tako: Ej, Liesl pazi nase! S pesmijo ji je nakazal da je pri svojih 16 dekle, ki jo moški radi pogledajo in rabi nekoga, ki bo pazil nanjo. Seveda je s tem mislil nase, koga pa drugega.

Pot čarobnega kovčka nas je nesla nazaj proti staremu Egiptu, plesalke so v ritmu bobnov in klavirja pričarale pravo egipčansko vzdušje, med njih pa je prišel tudi stari popotnik, ki je začel pripovedovati zgodbo o Jožefu, katerega bratje niso marali in so ga zato odpeljali stran ter ga vrgli iz skupnega doma.  A Jožef je bil drugačen od ostali mož-znal je razlagati sanje. Zanj je slišal sam Faraon, s svojim glasom in stasom je Jožefa osebno prosil, naj mu razloži pomen njegovih norih sanj.  Tudi Jožef je pokazal, da zna tudi peti, ne le razlagati sanj. Pel je Jožef, pel je Mladinski pevski zbor, pel je Zbor GCC.  Toliko različnih glasov, toliko različnih občutij in še več različnih misli, ki so nas iz dežele piramid popeljale v džunglo.

Pred našimi očmi se je pojavil sam bodoči Levji kralj, Nala in Zazu. Mali kralj nas je povsem prepričal, da bo nekoč kralj. Dober kralj! Glas dveh zborov pa je njegovo trditev dodatno uveljavil, prišel je Simbov najsvetlejši čas.

Tako veliko čarovnije, kako se je lahko skrila v kovček? Popoln kraj za razmislek je bil Skrivnostni vrt, z angelskim glasom ki je vzel dih celotni publiki. Ampak se nismo preveč prepustili toku misli, sprva z nežnimi glasovi solistov nato vse bolj gromkimi glasovi moškega ter nato še mladinskega in ženskega zbora, smo se znašli sredi muzikala Whistle down the wind. Otroci so videli v srce zapornika, ki se je zatekel k njim, tudi če so ga ostali krajani imeli za hudobca. Kmalu pa ni bilo več važno kaj je kdo storil in kaj so ljudje peli, govorili…

Na oder je stopila Rafiki. Z vsemi je sklenila Krog Življenja, ustvarila popolno vzdušje med publiko, v zgodovino stoletne Gimnazije Celje – Center, pa zapisala nepozabno in pomembno izkušnjo, ki bo vsem tako nastopajočim, kot gledalcem ostala še dolgo časa v lepem spominu.

Poglejte posnetek

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=E9A4nG86ubg[/youtube]

 Foto na Facebooku GCC (link)

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja