5. tabu

Motnje hranjenja. Eating disorders. Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje. Zakaj, kako, kdo? Jaz. Ti. Ona. On.

Nosim prevelike puloverje, široke hlače. Razvlečene jopice. Na dan pojem dva kosa kruha, amen, pika. Če mi zakruli trebuh, popijem kozarec vode, to je dosti. Pokadim cigareto, da nisem več lačna. In še eno. In še eno. Zaradi njih hujšam še hitreje. Vesela sem, ker se mi rebra drgnejo ob kožo, ker vidim svoje kosti. Kot da bi hotele predreti mojo kožo. Ali pa bi morda koža rada v notranjost. Kakorkoli, tesno objete so. Koža in kosti. Pravijo, da me je samo to. Brez mišic. To seveda ni mogoče. Ubogi ljudje. Ne bruham, ker se mi zdi ogabno. Ne, raje pojem kos kruha za zajtrk, kos kruha za kosilo, tečem in spim. Pravijo, da sem suha, celo preveč. Da to ni zdravo, da sem živi okostnjak. Po resnici povedano, se mi te opazke zdijo neresnične. Imam čisto normalno postavo.

Ko hodim v šolo, vidim veliko oglasov za spodnje perilo. Retuširane manekenke v spodnjem perilu. Če bi jih vi videli v živo, bi omedleli. V bistvu so shirane ubožice, ki služijo denar tako, da jejo papir. Ne smejo se zrediti niti za gram. Pa saj imajo lepe obline, boste rekli. Da, na plakatih. Ste že slišali za čudo, ki se mu reče fotošop?

Pojem zajtrk, pojem kosilo. Včasih tudi večerjo. Jem normalno, včasih mi mora mami reči, naj neham, ker sem pojedel že preveč. Pojem čokolino, pojem zrezek in krompir, pojem solato in sladico. Palačinke, torta. Pijem kakav. Ojoj, mi oprostite, samo na stranišče skočim. Poklekneš in si porineš prst v usta. Kašljaš in rad bi nehal, vendar ne gre tako. Kakšen pa si, bajsi. To sem slišal že tisočkrat in še tisočkrat bom. Na živce mi grejo ljudje, ki štejejo kalorije. Ojoj, Metka, ne moreš jesti tega, poglej koliko kalorij ima! Čakaj, Ivica, ne jej toliko, zredila se boš! Kar zredite se, debeli pujsi. Jaz se že ne bom. In bruhaš in izbruhaš vse, kar je šlo dol po požiralniku. Nice and neat, bi se temu reklo. Potegneš vodo, si umiješ roke, čigumi v usta. Še na pamet mi ne pade, da bi se hrani odrekel. Lepo vas prosim. Lahko storiš še kaj bolj opaznega? Čeprav jem dosti, hujšam hitro. Prehitro, pravijo. Pa kaj. Nikoli več bajsi.

In ko pridem v šolo, vstopim v razred, slišim to: o, moj bog, poglej jo, kako je debela. Kako se je zredila. Boš čokolado? Ne, hvala, hujšam. Hujšaš, praviš. Dosegaš ideal. Tvoj življenjski cilj je biti model s plakata. Kaj če bi živeli v svetu, katerega ideal bi bila 100-kilogramska ženska s plešo na glavi in gnilimi zobmi? Mogoče se ti zdi ogabno, ampak temu bi sledil vsak. Tako kot ti slediš papirnatim ženskam, ki se ti plastično smehljajo.

[youtube]http://youtu.be/Ei6JvK0W60I[/youtube]

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja